Čustvena izčrpanost se kaže kot pomanjkanje energije in občutek posameznika, da je izpraznil svoje emocionalne zaloge. Depersonalizacija ali dehumanizacija se izraža predvsem v odnosih z drugimi ljudmi in se kaže v tem, da se posameznik do ljudi vede kot do predmetov (hladen odnos). Znižan občutek osebne izpolnitve se kaže kot negativna ocena sebe ter znižan občutek kompetentnosti in uspešnega doseganja ciljev.
Do izgorelosti prihaja ob podaljšani izpostavljenosti stresu in je značilen predvsem za poklice, ki jih označuje obsežno delo z ljudmi. Pojem izgorelosti torej ni enak stresu, pač pa gre vzorec čustvenega odziva na stresne delovne pogoje. Predstavlja torej eno od možnih posledic kroničnega stresa.
Zakaj prihaja do izgorelosti?
Razloga ne gre iskati le v enem pač pa v več dejavnikih. V glavnem gre resda za posledico kroničnih stresorjev v medosebnih odnosih pri delu. Do njih prihaja predvsem ob delu s strankami. Poleg strank so zelo pomembni odnosi med sodelavci ter z nadrejenimi. Okrnjeni odnosi ter nerešeni konflikti kvarijo razpoloženje ter doprinesejo k stresu, ki se pojavlja na delovnem mestu. Nenazadnje ne gre zanemariti osebnih značilnosti posameznika, ki pomembno vplivajo na to, kako se bo na stres odzval.
Kdo je v nevarnosti, da »izgori«?
Izgorelost najpogosteje povezujemo z manegerji, z njihovo celodnevno zaposlenostjo v izrazito stresnem okolju. A niso samo manegerji žrtve tega sindroma. Zaradi dejstva, da so glavni izvor izgorelosti ravno odnosi z ljudmi, ne preseneča podatek, da se le ta v čedalje večji meri pojavlja pri poklicih, ki zahteva nenehen stik s strankami.
Še posebej v poklicih, kjer so stiki z ljudmi izrazito nesimetrični. Med te sodijo medicinski, pedagoški ter nekateri drugi poklici, pri katerih gre za skrb in odgovornost za drugega. S težavo se lahko sooča slehernik, ki dela nad svojimi možnostmi, dovoli, da ga pritiski ljudi osebno prizadenejo ter si ne vzame dovolj časa za sprostitev.
Kdaj smo »izgoreli«?
Izgorelost se ne pojavi nenadoma. Skrajne, hude oblike izgorelosti so rezultat procesa, ki se razvija dalj časa. Čustvena izčrpanost in cinizem sta glavni posledici izgorelosti, pogosto pa pride tudi do bolj splošnega poslabšanja v smislu fizičnega in psihičnega blagostanja posameznika.
Le ta postane čustveno razdražljiv, izčrpan, z drugimi ljudmi vzpostavlja hladen, brezoseben odnos. Čustveno izčrpanost pogosto spremlja fizična izčrpanost, zaradi česar postane človek bolj nagnjen k boleznim. Posameznik je kronično utrujen, zjutraj težko vstane, kar je posledica napetosti in motenega spanca.
Pojavijo se lahko zlorabe in odvisnosti od alkohola, zdravil ali drog, pa tudi nekatere psihosomatske motnje. Človek postane manj samozavesten, manj zadovoljen s svojim delom, zmanjša se tudi občutek lastne uspešnosti. Vse to vodi k slabši motiviranosti za delo in posledični slabši delovni učinkovitosti. V skrajnih primerih se lahko razvije celo depresija.
Kaj storiti ob prvih znakih izgorelosti?
Vsekakor je najbolje, da vzamemo nekaj časa zase. Če se le da, vzemimo dopust, ki ga izrabimo za sprostitev ter temeljit razmislek o prioritetah. Treba je ugotoviti razloge, ki nas vodijo v izgorelost ter preveriti, če niso cilji previsoki naravnani. Priporočljivo je, da se zaupamo nekomu, najsi bo to družinski član, prijatelj ali sodelavec.
Če hočemo težave trajno rešiti, bo treba vključiti odgovorne v službi. Z njimi se pogovorimo ter poskušajmo odpraviti razloge, ki nas vodijo do izčrpanosti.
Se lahko po pomoč zatečemo v lekarno?
Lahko. Na razpolago imamo več pripravkov v obliki prehranskih dopolnil ali zdravil brez recepta. Glede na prevladujočo težavo si lahko kupite sredstvo za pomirjanje, proti depresiji, za izboljšanje psiho-fizičnih sposobnosti, za lajšanje stresa, idr. Ob tem velja opozorilo, da brez spremembe načina življenja s temi pripravki dolgoročne rešitve težav ne gre pričakovati.
Kaj storiti, da bi preprečili izgorevanje?
Moramo si najti čas za sprostitev. V službi si ne nalagajmo prevelike odgovornosti, ne postavljajmo si previsokih ciljev. Predvsem dela ne nosimo domov, temveč potegnimo črto med poklicnim in zasebnim življenjem. Vzdržujmo uravnoteženost obremenilnih ter razbremenilnih dejavnosti. Naučimo se stvari jemati manj osebno, osredotočimo se predvsem na pozitivno v življenju ter poskrbimo za prostoročne dejavnosti izven dela.
