Zaradi njih trpi več kot 10 odstokov ljudi po vsem svetu, v Evropi približno 41 milijonov. Tematiko nam je predstavila asist. dr. Bojana Avguštin Avčin, dr. med. specialistka psihiatrije iz Enote za psihoterapijo nevroz Centra za mentalno zdravje v Ljubljani.
Vrste fobij in njihove glavne glavne značilnosti
Agorafobija, socialna fobija in skupina specifičnih fobij so različne vrste fobij, ki jih natančneje opredeli tudi mednarodna klasifikacija bolezni. Agora v grščini pomeni trg ali odprt prostor. Sogovornica navaja, da je ljudi z agorafobijo strah vseh tistih situacij, kjer bi se lahko počutili ujete, kjer bi težko pobegnili v primeru paničnega napada ali kjer imajo občutek, da ne bi bili deležni pomoči. »Nekateri bolniki navajajo strah, da bi bili videni v času paničnega napada in bi bili posledično zaznamovani, osramočeni oz. ponižani.« Tipični kraji, ki se jih izogibajo, so tuneli, avtoceste, veliki nakupovalni centri ali mesta, kjer se zbirajo velike množice ljudi. Pogost sprožilec tesnobe v nakupovalnih centrih so vrste pred blagajno, ki se jih zato posledično izogibajo.
»Pod imenom socialna fobija razumemo pretiran, bolezenski strah pred socialnimi stiki, pred ljudmi ali javnim nastopanjem, še posebej, če oseba meni, da bo v centru pozornosti. Boji se zadrege zaradi simptomov anksioznosti (npr. strahu, da bi se ji pričele tresti roke, da bi ji zatrepetal glas, …) ali paničnega napada. Kar so za večino nepomembne težave pri nastopanju (npr. začetna trema ali trepet glasu), predstavlja za takega bolnika katastrofalne težave. Vemo, da je določena stopnja tesnobe, napetosti v situaciji, ko javno nastopamo, povsem normalna, vendar večine to ne ovira. V nasprotju pa bolnike s socialno fobijo motnja zelo ovira. Posledično pričnejo uporabljati manever izogibanja socialnim situacijam in se vse bolj izolirajo od drugih ljudi.
V tretjo vrsto sodijo specifične fobije, kjer najdejo mesto strahovi pred določenimi predmeti, živalimi, objekti, dogodki, situacijami. »Pogost je npr. strah pred letenjem, številni ljudje se bojijo pajkov, kač, miši, itd. Čeprav se posameznik zaveda, da strah ni smiseln, se ga ne more znebiti. Kljub strahu pa se večini uspe tem situacijam izogniti, tako da jim fobija ne povzroča bistvenih težav v življenju.« poudari asist. dr. Bojana Avguštin Avčin.
Vzroki za razvoj anksioznosti in dejavniki tveganja
Vzroki za razvoj anksiozne motnje, med katere sodijo tudi fobije, so mnogostrani in prepletajoči. »Vzročni model fobij danes razlagamo kot prepletanje genetsko-konstitucijskih dejavnikov posameznika in dejavnikov (stresorjev) okolja. Pogostejše pojavljanje v nekaterih družinah je poleg biološke ranljivosti lahko tudi posledica transgeneracijskega prenosa specifičnih vedenjskih vzorcev ali navad. Govorimo torej o dejavnikih, ki posameznika napravijo bolj dovzetnega za razvoj fobij in so prisotni dosti pred razvojem same motnje.
Te so lahko npr. genetsko pogojena nagnjenost k razvoju anksiozne motnje, anamneza fobij ali anksioznosti v družini, specifične zgodnje izkušnje in kronične telesne bolezni. Vemo, da so k razvoju anksioznih motenj zlasti nagnjeni tisti ljudje, ki so perfekcionisti, vsi tisti, ki imajo večjo potrebo po odobravanju s strani okolice, ali ljudje, ki slabo prenašajo kritiko in imajo močno potrebo imeti kontrolo, ter tisti, ki se nagibajo k zanemarjanju občutkov, da so pod stresom. Sprožilni dejavniki pri razvoju anksioznosti so običajno prisotni tik pred nastankom motnje. Ti so lahko različni neprijetni dogodki in situacije v okolju, zdravstvene težave, izgube, itd. Številni dejavniki pa lahko fobično motnjo vzdržujejo. Zgodi se tudi lahko, da se dodatno pridružijo še težave, ki nastanejo zaradi fobične motnje same, ko oseba slabše rešuje težave in se težje znajde.« razloži sogovornica.
Vzgoja vpliva na razvoj možganov
Že ob prvem pregledu poskuša psihiater z anamnestičnimi podatki opredeliti vrsto anksiozne motnje, dejavnike tveganja, oz. ranljivosti in vzroke, ki so motnjo sprožili, oz. jo vzdržujejo, t.j. ustvariti model motnje. »Sicer so v klinični praksi naše izkušnje različne. Pri nekaterih bolnikih lahko zelo zgodaj v poteku zdravljenja opredelimo model fobije; torej vpliv bioloških dejavnikov in sprožilcev, stresorjev, v okolju ali bolniku samem. Pri kakšnem drugem bolniku podobnega modela pogosto ni tako enostavno določiti in model gradimo počasneje.«
Pri razlagi modela si pomagamo tudi z izsledki raziskav, kako zelo vpliva na razvoj možganov in povezav med možganskimi celicami prav vzgoja in odnos staršev do otrok. Že raziskave na živalih so pokazale, da izpostavitev zgodnjemu in kroničnemu stresu pomembno vpliva na razvoj možganov. Podobno so dokazali tudi za razvoj človeških možganov. V situaciji kroničnega stresa so povišane vrednosti hormona kroničnega stresa kortizola. »V klinični praksi imamo ogromno izkušenj z ljudmi, ki so bili v otroštvu priča hudim in dolgotrajnim psihološkim in tudi fizičnim zlorabam. Pri posameznikih, ki so bili v otroštvu izpostavljeni kroničnemu stresu, je večja verjetnost, da bodo kot odrasli tudi sami imeli psihološke težave.«
Zdravljenje je kombinirano
»Po naših izkušnjah in tudi podatkih iz literature je najuspešnejša kombinacija medikamentozne terapije in psihoterapije, uspešno pa je zdravljenje tudi le s psihoterapijo. Izbira načina je odvisna od dogovora med bolnikom in zdravnikom in seveda težine bolezni. »Najpomembnejše je, da se motnja hitro prepozna in jo prične zdraviti, saj nezdravljena povzroča trpljenje bolniku in pomembno vpliva na kvaliteto življenja!« poudari psihiatrinja. Za zdravljenje fobičnih motenj se uporabljajo različna zdravila, najpogosteje antidepresivi.
Pri fobijah se je uspešno izkazala vedenjska tehnika soočanja s situacijami, ki se jih je bolnik do tedaj izogibal, in druge oblike kognitivno vedenjske terapije. Pomembno lahko pomagajo različne tehnike sproščanja in redne fizične aktivnosti, ki je najboljši naravni antidepresiv. S pomočjo psihoterapije bolnik postopoma prepoznava stresorje iz okolja oz. znotraj njega, ki so anksioznost sprožili ali pa jo vzdržujejo. Pacient se začne zavedati, da so ti številni vzorci vedenja in razmišljanja stari in v bistvu želje in navodila njegovih staršev ter da psihološko ostaja v vlogi majhnega otroka.
Čeprav je psihoterapija dolgotrajen proces, je dokazano uspešen. Prav tako so raziskave zopet pokazale, da tudi psihoterapija vpliva na možganske povezave, podobno, kot to naredijo zdravila!« zaključi razgovor asist. dr. Bojana Avguštin Avčin, dr. med. specialistka psihiatrije.
Vzročni model fobij danes razlagamo kot prepletanje genetsko-konstitucijskih dejavnikov posameznika in dejavnikov (stresorjev) okolja.
Pri fobijah se je uspešno izkazala vedenjska tehnika soočanja s situacijami, ki se jih je bolnik do tedaj izogibal, in druge oblike kognitivno vedenjske terapije.
Podrvaljena Nina.
Tvoja ideja z fotografijo se mi zdi fantastična. Sama imam to temo za raziskovalno nalogo. Sama imam fobijo pred temo, nevem če bi se v mojem pri meru lahko reklo ravno fobija, ampak grozen strah. Zvečer ne morem sama hoditi zunaj, ponavadi po celem stanovanju gorijo luči, skratka neprijetno mi je in postanem panična če je tema, ni pa tko hudo da bi se morala zdraviti ali kaj podobnega.
Upam da tvoja zamisel dobro uspe 🙂
Podrvaljena Nina.
Tvoja ideja z fotografijo se mi zdi fantastična. Sama imam to temo za raziskovalno nalogo. Sama imam fobijo pred temo, nevem če bi se v mojem pri meru lahko reklo ravno fobija, ampak grozen strah. Zvečer ne morem sama hoditi zunaj, ponavadi po celem stanovanju gorijo luči, skratka neprijetno mi je in postanem panična če je tema, ni pa tko hudo da bi se morala zdraviti ali kaj podobnega.
Upam da tvoja zamisel dobro uspe 🙂
Podrvaljena Nina.
Tvoja ideja z fotografijo se mi zdi fantastična. Sama imam to temo za raziskovalno nalogo. Sama imam fobijo pred temo, nevem če bi se v mojem pri meru lahko reklo ravno fobija, ampak grozen strah. Zvečer ne morem sama hoditi zunaj, ponavadi po celem stanovanju gorijo luči, skratka neprijetno mi je in postanem panična če je tema, ni pa tko hudo da bi se morala zdraviti ali kaj podobnega.
Upam da tvoja zamisel dobro uspe 🙂
Pozdravljeni!
Sama sem se spopadala (se še spopadam) s socialno fobijo. Od hudega strahu pred ocenjevanjem v šoli, do paničnih napadov v javnosti. Ker mi je fobija zelo oteževala življenje, sem se odločila za obisk pri psihoterapevtki. Skozi terapije sem se naučila obvladati strah, tako da skorajda ni več prisoten – občutki tesnobe se pojavljajo samo še v zelo stresnih obdobjih.
Pomagala sem si tudi s tem, da sem več časa posvetila hobiju, pri katerem se počutim najbolj samozavestno – fotografiji. Ker se mi je ponudila priložnost, da se z razstavo predstavim širši javnosti, sem po dolgem razmisleku prišla na idejo, da bi tema lahko bila ‘FOBIJA’. Vem da je to najbolj pogosta anksiozna motnja, da se s fobijami spopada dosti ljudi, pa veliko število njih svojih strahov ne priznava okolici. Rada bi svojo težavo predstavila skozi fotografijo in v to vključila še ostale najpogostejše (in manj znane, nenavadne) fobije. Če bi mi lahko kakorkoli pomagali pri razumevanju ostalih fobij, bi vam bila zelo hvaležna – ljudje smo si različni, tako kot so si različne fobije, zato si težje predstavljam npr. strah pred temo, ker poznam samo socialno fobijo. Zelo bi bila vesela tudi, če bi se mi oglasil kdo, ki trpi (je trpel) za katerokoli fobijo in mi opisal svoje izkušnje, občutja. LP, Nina ( martm.photography@gmail.com).
Pozdravljeni!
Sama sem se spopadala (se še spopadam) s socialno fobijo. Od hudega strahu pred ocenjevanjem v šoli, do paničnih napadov v javnosti. Ker mi je fobija zelo oteževala življenje, sem se odločila za obisk pri psihoterapevtki. Skozi terapije sem se naučila obvladati strah, tako da skorajda ni več prisoten – občutki tesnobe se pojavljajo samo še v zelo stresnih obdobjih.
Pomagala sem si tudi s tem, da sem več časa posvetila hobiju, pri katerem se počutim najbolj samozavestno – fotografiji. Ker se mi je ponudila priložnost, da se z razstavo predstavim širši javnosti, sem po dolgem razmisleku prišla na idejo, da bi tema lahko bila ‘FOBIJA’. Vem da je to najbolj pogosta anksiozna motnja, da se s fobijami spopada dosti ljudi, pa veliko število njih svojih strahov ne priznava okolici. Rada bi svojo težavo predstavila skozi fotografijo in v to vključila še ostale najpogostejše (in manj znane, nenavadne) fobije. Če bi mi lahko kakorkoli pomagali pri razumevanju ostalih fobij, bi vam bila zelo hvaležna – ljudje smo si različni, tako kot so si različne fobije, zato si težje predstavljam npr. strah pred temo, ker poznam samo socialno fobijo. Zelo bi bila vesela tudi, če bi se mi oglasil kdo, ki trpi (je trpel) za katerokoli fobijo in mi opisal svoje izkušnje, občutja. LP, Nina ( martm.photography@gmail.com).
Pozdravljeni!
Sama sem se spopadala (se še spopadam) s socialno fobijo. Od hudega strahu pred ocenjevanjem v šoli, do paničnih napadov v javnosti. Ker mi je fobija zelo oteževala življenje, sem se odločila za obisk pri psihoterapevtki. Skozi terapije sem se naučila obvladati strah, tako da skorajda ni več prisoten – občutki tesnobe se pojavljajo samo še v zelo stresnih obdobjih.
Pomagala sem si tudi s tem, da sem več časa posvetila hobiju, pri katerem se počutim najbolj samozavestno – fotografiji. Ker se mi je ponudila priložnost, da se z razstavo predstavim širši javnosti, sem po dolgem razmisleku prišla na idejo, da bi tema lahko bila ‘FOBIJA’. Vem da je to najbolj pogosta anksiozna motnja, da se s fobijami spopada dosti ljudi, pa veliko število njih svojih strahov ne priznava okolici. Rada bi svojo težavo predstavila skozi fotografijo in v to vključila še ostale najpogostejše (in manj znane, nenavadne) fobije. Če bi mi lahko kakorkoli pomagali pri razumevanju ostalih fobij, bi vam bila zelo hvaležna – ljudje smo si različni, tako kot so si različne fobije, zato si težje predstavljam npr. strah pred temo, ker poznam samo socialno fobijo. Zelo bi bila vesela tudi, če bi se mi oglasil kdo, ki trpi (je trpel) za katerokoli fobijo in mi opisal svoje izkušnje, občutja. LP, Nina ( martm.photography@gmail.com).
POZDRAVLJENI! To ni ravno moje mnenje, ampak imam problem.Stara sem 10 let. na smrt se bojim teme in tudi smrti, krvi, duhov. nevem vzroka in se zavedam , da je nesmiselen strah, ampak, nevem kaj naj naredim. Vsak večer mora mama pri meni sedeti ob postelji, dokler ne zaspim. Spim z lučjo. Niti minutke pomojem nebi preživela v temi. sem že probala, ampak sem morala pobegniti na drugi konec hiše. ponoči imam vrata vedno zaprta. če se ponoči slučajno zbudim, sovražim gledati skozi okno, videti luno. ko poskušam zaspati, ali ko se noči, občutim neizmerno tesnobo potim se in srce mi zelo hitro utripa.To je zelo zoprno. vsi me zafrkavajo in pravijo da ni primerno mojim letom, a kaj naj če si ne morem pomagati. mimo zatemnjenih prostorov vedno stečem. mislite da rabim psihiatra? strah me je biti sama v svoji sobi, sovražim biti sama nekje. ali mi lahko prosim date kakšen nasvet?
lep pozdrav,
Manca
POZDRAVLJENI! To ni ravno moje mnenje, ampak imam problem.Stara sem 10 let. na smrt se bojim teme in tudi smrti, krvi, duhov. nevem vzroka in se zavedam , da je nesmiselen strah, ampak, nevem kaj naj naredim. Vsak večer mora mama pri meni sedeti ob postelji, dokler ne zaspim. Spim z lučjo. Niti minutke pomojem nebi preživela v temi. sem že probala, ampak sem morala pobegniti na drugi konec hiše. ponoči imam vrata vedno zaprta. če se ponoči slučajno zbudim, sovražim gledati skozi okno, videti luno. ko poskušam zaspati, ali ko se noči, občutim neizmerno tesnobo potim se in srce mi zelo hitro utripa.To je zelo zoprno. vsi me zafrkavajo in pravijo da ni primerno mojim letom, a kaj naj če si ne morem pomagati. mimo zatemnjenih prostorov vedno stečem. mislite da rabim psihiatra? strah me je biti sama v svoji sobi, sovražim biti sama nekje. ali mi lahko prosim date kakšen nasvet?
lep pozdrav,
Manca
POZDRAVLJENI! To ni ravno moje mnenje, ampak imam problem.Stara sem 10 let. na smrt se bojim teme in tudi smrti, krvi, duhov. nevem vzroka in se zavedam , da je nesmiselen strah, ampak, nevem kaj naj naredim. Vsak večer mora mama pri meni sedeti ob postelji, dokler ne zaspim. Spim z lučjo. Niti minutke pomojem nebi preživela v temi. sem že probala, ampak sem morala pobegniti na drugi konec hiše. ponoči imam vrata vedno zaprta. če se ponoči slučajno zbudim, sovražim gledati skozi okno, videti luno. ko poskušam zaspati, ali ko se noči, občutim neizmerno tesnobo potim se in srce mi zelo hitro utripa.To je zelo zoprno. vsi me zafrkavajo in pravijo da ni primerno mojim letom, a kaj naj če si ne morem pomagati. mimo zatemnjenih prostorov vedno stečem. mislite da rabim psihiatra? strah me je biti sama v svoji sobi, sovražim biti sama nekje. ali mi lahko prosim date kakšen nasvet?
lep pozdrav,
Manca