Čeprav mnogi mislijo, da je uradni rojstni dan bikinija 5. julij 1946, nas zgodovinski viri učijo, da so že mnogo let pred našim štetjem ljudje uporabljali bikiniju podobna oblačila. Že Minojci, tam nekje 1600 let pred našim 
štetjem, to dokazujejo zidne poslikave, so se oblačili v oblačila, ki so zelo podobna temu današnjemu zelo priljubljenemu poletnemu oblačilu. Še lepše upodobitve »kopalk« najdemo na rimskih mozaikih, ki so jih odkrili na otoku Siciliji in segajo v tretje tisočletje našega štetja.
In trebuh, ta erotični del telesa, so potem modni kreatorji, pa ne samo oni, ampak vsa »civilizirana družba«, razen majhnih izjem (filmski prizori iz tridesetih let) skrivali dolga stoletja, vse do že omenjenega leta 1946. Že v drugi svetovni vojni je dišalo po takšnih in drugačnih spremembah: ženske, ki jih je vojna industrija »krvavo« potrebovala, so si preko dela v »vojnih tovarnah« skorajda na skrivaj izbojevale »velik korak k emancipaciji«.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=PnsYVmh9Gtg[/youtube]Enakost po spolu se je kazala tudi v tem, da so v teh letih druge svetovne vojne (predvsem v ZDA in Veliki Britaniji) ženske zaradi praktičnosti začele »pospešeno nositi hlače«. V to, če so ta del oblačila ženske po drugi svetovni vojni (simbolično) nosile tudi doma, se sedaj ne bomo spuščali, saj nas ne zanimajo hlače, ampak kopalke oziroma še bolj natančno bikinke.
In te so bile, tudi zaradi izboljšave materialov (tkanin), in že omenjene »večje ženske svobode«, dobesedno na »dosegu roke«. Najti se je moral samo pogumnež, ki bo z »ženske odvrgel metre odvečnega kopalnega blaga« in jo oblekel v nekaj priročnega, uporabnega in na koncu koncev nekaj preprostega.
Zapleteno kopalno modo sta tedaj skorajda istočasno »odklenila« dva Francoza. Po podatkih, ki dandanes krožijo po svetovnem spletu, je bil prvi, ki si je upal bikinke poslati na modni trg Jacques Heim, ki je bil zelo ponosen tudi na svojo modno trgovinico v (filmskem) Cannesu. Oblikovalec je svojo stvaritev poimenoval »atom«, to pa zato, ker naj bi simbolizirala najmanjši delec modnega sporočila.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=CAYJB_ytiZg[/youtube]Drugi »soodgovorni« za oblikovanje priljubljenega poletnega oblačila pa je bil Louis Reard, ki je bil po poklicu inženir in je projektiral avtomobile. Ker pa je v prostem času v modni delavnici, specializirani za izdelavo spodnjega perila, pomagal svoji mami, je, ustvarjalen kot je bil, kmalu prišel na idejo, da bi lahko na trg lansiral dvodelne kopalke. Reklamiral jih je s sloganom »manjše od najmanjših kopalk na svetu«.
Reardu se lahko zahvalimo tudi za ime teh kopalk. Navdih za ime »bikini kopalk« je baje dobil iz tiskovnih sporočil, ki so javljala, da Američani na atolu Bikini izvajajo poskuse z atomskimi bombami. Pronicljivi Francoz je slutil, da bodo bikinke »tresle« svet z enako močjo kot to dela jedrsko orožje. In imel je skorajda popolnoma prav …
Začelo se je že pri sami prvi promociji. Reard nikakor ni mogel najti manekenk, ki bi sploh upale nositi »njegovo revolucionarno oblačilo«. Kaj šele, da bi se v teh »pohujšljivih krpicah« tudi fotografirale … Ker pa je bil Reard trmast kot bik, ob tem pa je trdno verjel v svoj genialni izdelek, je za modno revijo kopalne mode ob znamenitem bazenu Deligny najel »eksotično plesalko« Micheline Bernardini.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=GMnEl25Idgo[/youtube]Deklica v dvodelnih kopalkah je 5. julija 1946 v samozavestnem mimohodu šokirala svet in ga ob tem razdelila na dve neenaki polovici. Že takoj je bilo jasno, da bodo bikinke imele težko pot uveljavitve (še modni uredniki v vseh večjih svetovnih revijah niso vedeli ali so navdušeni nad novimi kopalkami, še več, mnogi so se bali celo objaviti »erotične« fotografije Micheline 
Bernardini). Ko se je hitro odzvala Cerkev in zaradi nemoralnosti cenzurirala bikini v Italiji, Španiji in na Portugalskem, se je izkazalo, da je imel Reard popolnoma prav, ko je bikini primerjal z atomsko bombo.
Pa vendar poti v prihodnost ni mogoče ustaviti … In čeprav so še nekaj let vztrajno padala polena pod noge vsem, ki so se podali v »industrijo bikinija« (tudi misice niso smele na oder »pomanjkljivo oblečena«, modna revija Vogue pa je še leta 1951 zapisala, da bralci ne marajo bikinija, saj so se nekatere plaže spremenile v razvratna mesta, kjer se žensk sploh ne ceni!), so filmske zvezdnice Marilyn Monroe, Rita Hayworth in Brigitte Bardot, ki so snemale filme v teh »udobnih poletnih oblačilih« in se tudi brez sramu fotografirale v njih, v nekaj letih povzročile, da je postal bikini v nekaj letih svetovni hit.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=EGc384Lw7qE[/youtube]Ko je potem leta 1962, v prvem filmu o Jamesu Bondu (Dr No), iz morja v bombažnem bikiniju krem barve zakorakala bohotna Ursula Anders, Bond oz. Sean Connerry, za razliko od milijonov gledalcev po vsem svetu, ni ostal brez besed: Čeden nič je to, kar imate skoraj oblečeno.
»Čeden nič« ali »štirje trikotniki« blaga se z leti prelevijo še v nekaj bolj izzivalnega, erotičnega, »nespodobnega« če že ravno hočete. Npr. leta 1964 avstrijski modni oblikovalec Rudi Gernreich (1922-1985) iz bi-kinija naredi mono-kini (ki se ga kasneje prime ljudsko ime »zgoraj brez«. Baje bo naslednji korak, to je ukinitev vsake obleke, no-kini …. Hehe.
Pa spet malo resnosti, poznamo tudi tankini (top je drugačen kot pri bikiniju, bolj razširjen, lahko je »podprt« z »wonder bra kombinacijo«), pa tudi string bikini ali tangic (»tisti trakec v riti, ki ga mnogi kličejo galeb«), ki je dokaj podoben (ali pa celo enak) kot ti. brazilska »thonga ali tanga«.
Kakorkoli, bikini v šestdesetih svojega obstoja postane nepogrešljiv kos ženskega oblačila, to iz leta v leto dokazujejo bejbe kot so Halle Berry, Elizabeth Hurley, Pamela Anderson in ostale »bikini lepotice«, ki jih lahko dandanes brezskrbne srečamo tudi na »naši plaži« ali pa celo na sprostitvenem sprehodu po obmorskem mestecu, kjer si oči »paseta« moj in tvoj ata.
