Starost potrebuje bližino

Seveda ni vedno tako. Niso vsi starejši pari takšni. A o tem nekoliko kasneje. Dejstvo je, da je ravno v teh letih partnerski odnos izredno pomemben. V starejši, zrelih letih postanemo bolj kritični, bolj izbirčni, težje prilagodljivi, kar se tiče odnosov z ljudmi, kar velikokrat pomeni, da tudi težje vzpostavljamo nove odnose z drugimi ljudmi. S staranjem in življenjskimi izkušnjami se zmanjšuje število ljudi, s katerimi smo pripravljeni deliti svoja osebna, intimna doživljanja, s katerimi smo takšni, kot smo. A ravno ta stran odnosov med ljudmi je še kako pomembna za posameznika. Biti to, kar smo, brez mask, brez pretvarjanj, igranj, »fasad«. Nismo več tako odprti, da bi imeli širok krog znancev in prijateljev. Večjo težo imajo trdni, globji in ne tako številni odnosi z ljudmi. Zato je v teh letih še bolj pomembno, da imamo intimen, zaupen odnos s partnerjem. Potrebujemo partnerja, ki bo držal korak z nami. Zakaj? Ker je vsemu navkljub ravno intimnost partnerstva tisto, kar iščemo.

INTIMNOST V ODNOSU NI POVEZANA S SPOLNOSTJO

Intimen odnos si večina ljudi razlaga napačno. Omejujejo ga namreč na samo spolnost. Če govorimo o intimnih delih telesa in pri tem mislimo v glavnem na spolne organe, potem z intimnostjo v odnosu ne mislimo samo na spolnost.

V zrelih, starejših letih lahko imata partnerja izrazito intimen odnos, čeprav nista več spolno aktivna. Seveda s tem ne mislimo, da med njima ni dotikov, nežnosti, poljubov. Nasprotno.

Velikokrat je za ljubezen in partnerski odnos v teh letih značilna romantičnost in neke vrste erotična senzualnost.

Vse to partnerji največkrat izražajo brez besed; to so tisti nekoliko sramežljivi, včasih skrivni pogledi, stiski rok, dotikanje z nogami, tisto »pobožanje«, tako mimogrede.

Takšen odnos nas ne samo osrečuje, ampak pogosto daje smisel življenju, polepša starost.

Ne gre toliko za fizično intimnost, saj predstavlja ta samo del intimnosti med partnerjema v celoti. Zakaj? Intimnost ni povezana le z fizično bližino, ampak pomeni poseben odnos med dvema partnerjema, kjer si partnerja delita z medsebojnim izražanjem svoj čustveni, intelektualni, duhovni svet. Razlike medsebojno vedno usklajujeta in uravnavata, kadar obstaja potreba po tem. Ne gre torej samo za medsebojno izražanje (verbalno in neverbalno) čustev. Čustva so samo del naše osebnosti, celotna osebnost vključuje dosti več. Partnerja si delita ali izmenjujeta misli, pričakovanja, želje, razočaranja, načrte, itd. na vseh področjih življenja.

Partnerja odpirata drug drugemu njun notranji intimni svet, izmenjujeta svoj notranji svet doživljanj, vrednotenj in spoznanj s partnerjem. Tako seveda spoznavata notranji svet doživljanja, vrednotenj in spoznanj partnerja. S tem spreminjata tudi sebe, njun intimen notranji svet doživljanj, pogledov nase in vse okrog njiju.

V bistvu vplivata drug na drugega in osebnostno rasteta. To je bistvo intimnega partnerskega odnosa.

Ne gre samo za to, da smo seznanjeni z vsem, kar se dogaja v partnerju, ampak da se s temi spoznanji dotikamo lastnih spoznanj, postavljamo lastne »biti« pod vprašaj in spreminjamo sebe.

Smo lahko vsi intimni? Nimamo vsi enakih sposobnosti ali danosti za intimnost. Na določen način je danost za intimnost vgrajena v nas ali pridobljena skozi odnose z drugimi ljudmi. Včasih rečemo, da nekateri ljudje sploh ne znajo biti intimni.

Za intimen odnos je pomembna pristnost, čustvena toplina, iskrenost, odkritost in spoštovanje človeka ob nas in seveda samospoštovanje. Prav tako je pomemben realen pogled na življenje, pričakovanja, lastna in partnerjeva, ipd..

V takšnem odnosu ni mask, fasad, ni igranja in igric, ni napadanja in obrambe, ker ni potrebe po tem. Takšen odnos, intimen odnos, je tisti, ki daje pravo kakovost življenja v vseh življenjskih obdobjih.

KAR SMO SJALI, TO ŽANJEMO… NE VEDNO

Dolgotrajni partnerski odnosi so velikokrat rezultat zavestne odločitve, ki smo jo v nekem trenutku sprejeli, ko smo se odločili za odnos. Enostavno odločitev, da bomo v tem odnosu ne glede na vse, kar bo v odnosu ali okrog njega nastajalo. Vseeno je potreben košček sreče. Ne samo v smislu, da ostanemo zdravi in živi in dočakamo zrela leta, ko lahko uživamo v lepem, pristnem in toplem razmerju s človekom, s katerim smo oblikovali skupno življenje, družino, vzgajali, rastli in zoreli.

Ne, velikokrat so omejitve v nas samih kot posameznikih.

Bistvena razlika je ravno v osebnostni rasti nekoč enakih ali podobnih posameznikov.

Dejstvo je, da je od posameznika odvisno, kakšna je njegova sposobnost in interes glede osebnostne rasti. Če se spreminjamo kot posamezniki skozi življenje, zorimo in rastemo, se spreminjajo naši pogledi, interesi in potrebe. Če ta osebnostna rast ni vzporedna s partnerjem ali partner sploh ne posveča časa svoje osebnostni rasti, bo prišlo slejkoprej do razkola med tem, kar potrebujemo in kaj nam partner nudi.

Velikokrat je tako, da so eni partnerji pri šestdesetih še polni načrtov, energije glede svojega življenja, drugi pa nekako »čakajo na smrt« in so samo še »stari«, s kupom težav in bolezni, nezanimivim in dolgočasnim življenjem. V bistvu je v največji meri odvisno od človeka. Predvsem so omejitve v nas. Če izhajamo iz stališča, da se človek vse življenje razvija, zori, spreminja in preoblikuje, potem bomo sposobni sprejemati življenjske izzive in spremembe in uživati polnost življenja samega. Ja, a smo različni. Tudi, nekoč enaki ali podobni, partnerji.

Ni možno, da bi lahko takšna partnerja delovala kot intimen in usklajen par še naslednjih dvajset let, ne glede na to, kolikšen del skupnega življenja sta preživela, kaj ju povezuje ali ju je povezovalo v preteklosti, ali se še imata rada ali ne.

Vsak partnerski odnos, ki »preživi« skupaj štirideset, petdeset let, še ni nujno dober. Veliko jih je nezadovoljujočih, nekakovostnih in celo uničujočih tako za posameznega partnerja, kot za partnerski odnos. Tako lahko opazujemo:

• Dolgotrajni partnerski odnos z veliko romantike, medsebojno spolno zadovoljujoč, harmoničen, intimen: partnerja v tem primeru največkrat skupaj osebnostno rasteta, se spreminjata in preoblikujeta. Tako uspešno zadovoljujeta svoje spremenjene potrebe in potrebe drug drugega. Njune poti so vzporedne, hodita »vštric«.
• Dolgotrajni partnerski odnos, kjer gre za sobivanje dveh, precej ali v celoti odtujenih partnerjev: zanj je značilna osamljenost ob fizični bližini, trpljenje, bolečina in odsotnost sreče in zadovoljstva. Partnerja nista osebnostno skladno rastla in se spreminjala. Njune poti so se že davno razšle.

Nikoli ni dejansko prepozno za spremembe. A začeti je treba najprej pri sebi! Značaj človeka je v veliki meri tisti, ki odloča o njegovi osnovni usmerjenosti v življenju. Človek lahko živi svoje življenje produktivno (zagotovljena je rast in razvoj vseh njegovih potencialov) ali neproduktivno. Velikokrat v prehodu v upokojitev, slednji sploh ne delajo več nič. V celoti neproduktivno preživljajo svoje življenje. Na ta način zanemarjajo razvoj svojih telesnih in športnih zmožnosti, intelektualnih, estetskih, kulturnih in socializacijske vidike svoje osebnosti.

Če živijo s partnerjem, ki je nasprotje tega, mora priti do trenj in nezadovoljstva.Nobeno partnerstvo ne more biti zares uspešno v teh letih, če nimamo sami do sebe odnosa.

NAJBOLJ POGOSTE OBLIKE PARTNERSKIH ODNOSOV V ZRELIH LETIH

V partnerskih odnosih v zrelih letih opažamo tri oblike odnosov:

Intimen odnos: partnerjema sta v vsem čimbolj odprta, drug drugemu dovolita »vstop« v skrite prostore svoje duše ob istočanem zavedanju, da druga oseba tega ne bo zlorabila. V takšnem odnosu je vedno manj osebne intimnosti, tistega, kar pripada samo enemu med njima. Takšen odnos se ponavadi izgradi v dolgotrajnem razmerju in pogojuje odprtost, odkritost, zaupanje. Ne smemo pozabiti, da je naš odnos do sprememb individualen, kar pomeni, da ni nujno, da sprejemamo spremembe poznih, zrelih let enakomerno. Še vedno je boljši odkrit pogovor, kjer pokažemo drugačno dojemanje sprememb, kot umik v molčečnost. Morda je najbolj tipičen primer sprememba v spolnosti, kjer se manjše spolne želje lahko v primeru neodkritega pogovora ali umika, povežejo z manjšo ljubeznijo ali odsotnostjo ljubezni.

Mnogi partnerji zamenjujejo ta odnos z odnosom, ki nima dejanske povezave z intimnostjo. Če smo se »vedno tako lepo pogovarjali«, še ne pomeni, da smo bili intimni. Vsebina pogovorov določa intimnost odnosa, ne njena kvantiteta. Prav tako intimen odnos ne pomeni, da smo nenehno fizično skupaj. Nasprotno. Intimen odnos daje svobodo obema partnerjema, da sta to, kar sta. Lahko smo z drugimi ljudmi, delamo druge stvari, svobodni. Ni potrebno pretvarjanje, da dosežemo nekaj, kar bi radi. Preprosto smo, kar smo, kar daje neverjetno moč in energijo za kvalitetno življenje. Takšen odnos pomeni razumevanje in varnost. Gre za resnično zrel odnos dveh posameznikov.

Omejeno intimen odnos : partnerja sta odkrila svoje meje glede pripravljenosti za vzajemno intimnost in vzpostavila na podlagi izkušenj pravo mero intimnosti za njiju. V starosti je lahko takšen odnos zelo zadovoljiv. Intimnost in nelagodnost se namreč izključujeta.

Če imamo občutek nelagodja, potem takšne, v celoti odprte intimnosti nismo pripravljeni sprejemati.

S tem ni nič narobe, saj je precej ljudi takšnih. Če se dva uskladita, zakaj pa ne.

Pomembno je, da postavita ustrezno meje na tistih področjih, kjer intimnost ni možna. Seveda meje ne morejo veljati samo za enega med njima, tako kot ne moremo pričakovati intimnost samo s strani partnerja, sami pa ostati »zaprti«. Pogosto se v teh primerih javlja ljubosumje.

Če smo določili meje intimnosti, se ne moremo spuščati v presojo ali sodbo o tem, kakšne vloge imajo (ali bi naj imele) v življenju partnerja druge osebe.Del tistega, kar partner ne more uresničevati v odnosu z nami, uresničuje z drugimi ljudmi. To moramo sprejeti in ne postavljati pogojev ali uveljavljati svojo moč s tem, da postavljamo meje v razvoju odnosov partnerja z drugimi ljudmi.

Osebna svoboda je v vsakem partnerstvu predpogoj odnosa in ne nekaj, kar znotraj partnerstva ne obstaja. Sedaj sva »midva«, »ti« več ne obstajaš. To enostavno ni partnerstvo!

Življenje, ločeno drug ob drugem: gre za skupno življenje pod isto streho, sporazumni dogovor brez intimnosti, ki zagotavlja mir, spodobnost in medsebojno vljudnost. Največkrat takšno razmerje ali »pogodbena« ureditev partnerskega razmerja izhaja iz skupne ugotovitve, da bi ločitev obema partnerjema pomenila tolikšno »odrekanje« nečemu, kar sta navajena, da zanju enostavno ni možna. Dejstvo je, da nenehni pritisk enega od zakoncev v smislu »ločila se bom« ali »ločil se bom« pomeni najslabšo možno obliko čustvenega izsiljevanja drugega partnerja.

V takšnih primerih je najbolje, da sprejmete predlog. A naprej poglejte, kaj to pomeni za oba partnerja. Narišita skupaj realno sliko življenja vsakega med vama. Če oba ugotovita, da ločitev ni možna za vaju, potem pač morata sprejeti kompromis skupnega življenja z določenimi posebnostmi. Gre za to, da samo skupaj lahko najdeta rešitev situacije, ki bo ustrezala obema. A sedaj sta oba na isti poziciji, saj vesta, da nočeta ločitve. Seveda so s tem povezane »žrtve«, saj gre za skupnost, kjer ni intimnosti, nežnosti, v glavnem ne spolnega življenja, a to je cena, če želita vljudno in mirno živeti drug ob drugem. Kaj je vse povezano s takšnim odnosom? Možnost pojava občutka razočaranja, sovraštva, nezmožnosti »izpolnjevanja« dogovorjenih zadev. Velikokrat sta takšna partnerja kot ujetnika svojega položaja. Velikokrat se pojavlja vprašanje, ali je »žrtev« vredna takšnega življenja. Zato je potrebno takšno »pogodbeno« razmerje res zelo objektivno oceniti najprej s svojega vidika in potem v uskladitvi odnosa s partnerjem.

LOČITEV NI VEDNO NAJSLABŠA MOŽNOST

Ločitev je velikokrat najboljša in ne najslabša možnost. Predvsem moramo spremeniti odnos do ločitve v smislu obremenjevanja z mnenjem drugih ljudi. Ljudje bodo vedno »obirali« in »sodili«, čeprav nimajo nobene pravice za to.

Ločitev v teh letih ne pomeni toliko celotno odsotnost »imeti rad« osebo, s katero smo preživeli toliko let in imamo skupne otroke.

Ne, bolj gre za vprašanje, ali dovolimo sami sebi »vdajo« v odnos, ki nas sploh ne zadovoljuje več.

Včasih so ljudje po desetih ali več otrocih preživeli še kakšnih pet, deset let trdega življenja, prepreženega z boleznimi, skupaj. Danes smo, če imamo odnos do sebe in svojega telesa, lahko polni energije, zdravja, idej takrat, ko otroci gredo. Največkrat vstopamo v obdobje, ko lahko uresničimo vse, kar nekoč nismo mogli zaradi pomanjkanja denarja ali časa.

V tem smislu ločitev ne smemo pojmovati kot »izgubo«, ampak samo pot, da damo sami sebi in seveda tudi partnerju možnost za boljšo in kvalitetnejšo zvezo.

Nobena zveza, kjer se pojavi takšno neskladje, ne more biti na daljši rok zadovoljujoča za nikogar, saj ne zadovoljuje naših pričakovanj. Niti za partnerja, ki smo ga »prehiteli« v osebnostni rasti. Naj bo ločitev nekaj, kar bi moralo biti razumljiv in eden izmed možnih zaključkov partnerske zveze. Lahko je smrt, a ni smrt edini izmed zaključkov partnerske zveze.

Ločitev ne bi smeli povezovati z moralnostjo samega dejanja ločitve.

Ali je moralno in etično, če se odločimo za ločitev? Je bolj moralno, da živimo v »lažni« zvezi, ki poraja nezadovoljstvo, samo zaradi tega, ker smo sprejeli zavezo za življenje z določeno osebo?

Seveda je ločitev ali pogled na ločitev različna glede na vlogo, ki jo ima partner v tem procesu: lahko pomeni odrešitev ali osvoboditev iz zveze, ki ni nič (ali nič več), kar od zveze pričakujemo. Lahko vzbudi občutek odrinjenosti, zavrženosti in osamljenosti.

Kakorkoli, ostati v odnosu, kjer je prišlo do tolikšnega neskladja med partnerjema, pomeni samo razkol morda nekoč lepega partnerstva.