Zakaj pa ne?!

Zadnjič sem v oddaji Tednik videla prispevek o gospe Žagar in gospe Klavišar, ki sta se odločili živeti skupaj, v skupnem gospodinjstvu. Njuna zamisel je nadvse briljantna in verjamem, da jima je skupaj veliko lažje in udobneje, kot bi jima bilo, če bi živeli vsaka v svojem stanovanju. Ne le, da imata manjše finančne stroške, imata tudi družbo in vzajemno pomoč.

Česar ena ne more, naredi druga in obratno. Podobne skupnosti obstajajo tudi pri enostarševskih družinah, žal ne v Sloveniji, a dejstvo je, da je lažje živeti v skupnosti kot sam.

To so vedeli naši predniki, torej vedelo se je še nekaj časa po II. svetovni vojni, ko so pri nas masovno zrasla blokovska naselja in so ljudje s podeželja drli v mesta. Prva generacija blokarjev se je zdaj že postarala, štejejo 60 in več let. Večina je ostala sama v stanovanjih, nekateri so skupaj s svojimi odraslimi otroki.

Tisti, ki so ostali sami, so po upokojitvi doživeli finančno katastrofo, če pa ne takrat, pa zagotovo z uvedbo evra. Z dvema pokojninama in ne prevelikim stanovanjem še nekako gre, če pa je pokojnina samo ena, stanovanje pa veliko, pa je človek lahko na meji stradanja.

Moja mama spada v prvo generacijo blokarjev. Pred več kot 15 leti se je sicer preselila v hišo, a z lahkoto si predstavljam, kakšno bi bilo njeno življenje v bloku v dvosobnem stanovanju.

Ko se je upokojila je znašala njena pokojnina okrog 130.000 sit ali 540 evrov, kar je bila ob upokojitvi lepa pokojnina. Z uvedbo evra je pokojnina izgubila vrednost. Skoraj čez noč je postala malo več kot drobiž.

Če ne bi še vedno honorarno delala in na vrtu pridelala zelenjave, bi …. Ne vem, kako bi živela. V bloku bi samo za obratovalne stroške porabila več kot 250 evrov, pa tudi vso hrano bi morala kupovati, saj v bloku vrta po pravilu ni. Zdaj je sicer še vitalna in lahko skrbi za hišo in zase, a ko bo toliko ostarela, da tega ne bo več zmogla, … hiša pa je velika …

Danes je marsikaj drugače, kot je bilo še nekaj desetletij nazaj. Ne samo, da družinski člani nimamo več občutka povezanosti in pripadnosti, da ne čutimo dolžnosti pomagati članu, ki ne more skrbeti sam zase, naše življenjske poti so tako različne, nemalokrat nas vodijo tako narazen, da niti časovno nismo sposobni skrbeti za obnemoglega družinskega člana.

Stari ljudje pa … saj veste, niso radi v napoto, pa niti povejo ne, da potrebujejo pomoč, in njihovi otroci to izvejo takrat, ko gre že vse narobe, ko se njihov starš znajde v bolnici ali ko, bog ne daj, umre.

Na vasi tu in tam najdemo hiše, v katerih živi več generacij. Stari starši spodaj, mladi zgoraj. Ponekod se razumejo dobro, spet drugje se komaj pozdravijo na dvorišču. Ni vse samo na mladih, češ da so neolikani, da hočejo vse po svoje, tudi stari nimajo tolerance in ne poznajo distance.

Mlada družina hoče biti po svoje, mladi hočejo otroke vzgajati po svoje, stari pa se pa se imajo za gospodarje in hočejo imeti pod kontrolo vse, kar se v »njihovi« hiši dogaja. In ker je tako, gredo mladi dostikrat čisto na svoje, z grenkim okusom zapustijo popolnoma na novo urejeno podstrešno stanovanje ali prizidek, ki so ga postavili z lastnimi rokami v dobri veri, da bodo s starimi lahko živeli, ter postavijo novo hišo nekje stran ali se preselijo v blok. Na svoje, stran. In tako se zgodba o odtujenosti ponovi kljub temu, da so vsi mislili, da bo pri njih drugače.

Zgodba iz Tednika je prav zato fascinantna, ker sta se odločili za skupno življenje dve osebi, ki nista skupaj »gor rasli«, ki nimata skupne preteklosti, imata pa tisto, česar veliko drugih nima, prijateljstvo in odločenost, da si bosta pomagali.

Smisel njunega skupnega bivanja je vzajemna pomoč, kar stari ljudje absolutno potrebujejo, pa pogovor, občutek, da nisi sam in da te nekdo, ki ti je blizu, spoštuje zaradi tega, kar si. Pri zakoncih na žalost na stara leta velikokrat vidimo vse prej kot to, vidimo naveličanost, zbadanje, celo sovražnost.

Starši pa, saj veste, na svoje odrasle otroke prevečkrat gledajo kot na male otročke. Ker niso naredili miselnega preskoka iz otroka v odraslo osebo, iz nekoga, ki se ga vzgaja, v nekoga, ki je lahko prijatelj, otroci z njimi nočejo živeti. Kdo pa se rad pri 40 letih vzgaja?

Tudi sama sem že nekaj časa nazaj premišljevala, da bi na stara leta živela skupaj s kakšno prijateljico ali dvema. Zakaj pa ne? Tako imaš vedno koga pri roki za pogovor, če želiš biti sam, pa se umakneš v svojo sobo. Stanovanjski stroški bi bili nižji, življenjski standard pa višji.