Ker še nisem del starejše populacije (o tem bi se dalo diskutirat, moja hči namreč pravi, da sem stara) boste nekateri samo zamahnili z roko in navrgli, da ne vem kaj govorim ali da bom videla potem, ko bom stara, kako je, pa mi bo mogoče žal današnjega pisanja.
Pa vendar … če samo pogledam zadnji dve generaciji moje ožje družine – stare starše, tete, strice in moje starše, hočeš nočeš moram reči, da so skoraj vsi delali do smrti oz. še vedno kljub dokaj visokim letom delajo. Eni zato, ker so imeli premajhno pokojnino, da bi z njo lahko dostojno preživeli, drugi zato, ker radi delajo.
Bismarckov pokojninski sistem je začel veljati nekaj pred II. Svetovno vojno in ni stvar, ki bi obstajala od vedno. V tistih časih, si upam špekulirati, tudi ni bilo toliko delavskega razreda, gospodarstvo in podjetništvo sta se šele razvijala.
Zanimivo bi bilo vedeti ali je prva generacija vplačnikov v pokojninsko zavarovanje dobila pokojnine in kakšne ter kako je potem ta sistem postal sistem medgeneracijskega sodelovanja. Koliko generacij je že šlo čez njega? Dve, tri? Mogoče štiri? Najbrž takrat, ko so sistem postavili, niso računali na to, da bo zaposlenih in torej vplačnikov vedno manj, upokojencev in torej prejemnikov pokojnin pa vedno več. Istočasno s temi premiki so se zgodili tudi demografski premiki.
Generacija upokojencev, ki danes trka na vrata pokojninske blagajne, se je pred 30 leti množično selila v blokovska naselja, pa žal nihče od njih ni računal na to, da bo življenje v bloku čez toliko let dražje kot življenje v hiši. Konfort je pač treba plačati, velika večsobna stanovanja pa ljudje neradi prodajajo (pustimo trenutno recesijo, upokojenost te ne zadane kot strela z jasnega), kaj šele, da bi se odpovedali centralnemu ogrevanju in konstantno topli vodi.
Moja bivša soseda živita v trisobnem stanovanju, oba s pokojninama okrog 600 evrov. Na to, da bi stanovanje prodala in se preselila v manjšega, niti pomislita ne, čeravno jima položnice za stanovanjske stroške poberejo domala eno pokojnino. Ne pozabita pa vsake toliko časa potožiti, da imata slabe pokojnine in da težko preživita. Zakaj točno?
Kako so nekoč, ko še ni bilo pokojnin, preživeli oz. dočakali smrt stari ljudje? Moja babica, bila je mojstrica šivanja in kar pomnim se je smukala o šivalnici ter šivala, je delala do smrti. Stranke so še nekaj časa po njeni smrti hodile po svoja blaga. Zanjo je bilo delo samoumeven sestavni del njenega vsakdana. Prav tako za mojega deda. Do smrti je vodil pevski zbor in igral v cerkvi.
Pa moja mama … letos je dopolnila 67 let. Že nekaj let je upokojena, a le nekaj mesecev po upokojitvi si je našla delo, ki ga opravlja še danes. Več kot 35 let je delala kot medicinska sestra in torej tako fizično kot psihično naporno delo v različnih izmenah. Upokojitev si je zaslužila, a upokojena ne more in ne želi bit.
Delo je smisel njenega življenja, jo krepi, navdaja z energijo in pri njem uživa. Še vedno neguje stare ljudi, jim pomaga pri vsakdanjih opravilih in je skrbi za njihovo počutje. Predvidevam, da bo tudi ona delala do smrti in tudi sama si ne predstavljam, da bi živela iz dneva v dan brez smisla tako kot moj oče, ki je pač čisto nasprotje prej omenjenim trem primerov delovnih ljudi. Leta in leta že Bogu krade čas, dnevi mu enolično tečejo mimo in je povsem nekoristen član družbe.
Upokojil se je invalidsko in to pač moram priznati, da je bolan, a tako bolan, da bi ne zmogel delati lažjih fizičnih del, pač ni. Če bi želel bi si delo lahko našel in se zaposlil, pa si ga ne. In ker mama toliko več dela na njen račun živita oba.
Pravijo, da po 35 letih komaj čakaš na upokojitev. Komaj čaka kdo? Delo samo po sebi ni tako naporno, da bi ga ne mogel opravljati, najbrž izčrpavajo neprimerni medsebojni odnosi.
V službi smo vsaj osem ur na dan in če si v kolektivu, ki je stresen, je delo seveda naporno. Kljub temu pa je veliko ljudi še vedno prepričanih, da je edini pravi delavec tisti, ki v delovni karieri zamenja mogoče eno ali največ dve službi, ki je pripravljen za službo marsikaj požreti in ki je upogljiv ter prilagodljiv.
Ničkolikokrat sem od starejših ljudi že slišala, da je nekoč zvestoba podjetju nekaj pomenila, da si šel v službo in ostal v enem podjetju do upokojitve ter da je to, kar moja generacija počne zdaj, da brez težav zamenjamo službo, če nam v njej kaj ni všeč ali da nismo pripravljeni potrpet zavoljo obstanka v podjetju, nezaslišano in da je tudi to krivo, da gre »vse« v pogubo.
Pri tem pa seveda gladko spregledajo, da mi tudi na tak način nabiramo delovne izkušnje, da se tudi na tak način dodatno izobražujemo ter da so časi, ko si šel s 15 leti v tovarno za tekoči trak, mimo in jih najverjetneje ne bo nazaj. A ti časi vseeno še niso tako daleč, saj se je še moja generacija na tak način zaposlovala in poznam kar nekaj primerov žensk, ki so še vedno – in zdaj že z dvajsetletno delovno dobo – za istim trakom in z isto stopnjo izobrazbe.
Z vsem spoštovanjem do njih in njihovega dela a do takega delavca, ki 35 let »rinta« na enem delovnem mestu in se potem, ko se upokoji, pritožuje, da ima premajhno pokojnino, pač ne čutim nobene empatije. Kdor je bil 35 let zadovoljen z minimalno plačo in se ni potrudil, da bi zlezel po karierni lestvici vsaj za klin više, naj bo zadovoljen tudi z minimalno pokojnino za katero je vedel, da jo bo dobil.
Moj sosed, letos je dopolnil 71 let, je uradno že upokojen, a ima še vedno odprt s.p. in še vedno vsak dan nekaj ur v delavnici dela. Zakaj? Zato, ker je navajen delati, ker rad dela in ker s tem, ko dela sam, privablja v delavnico tudi nekaj tistih nekdanjih delavcev, ki jim je delo prav tako samoumevnost in ki tudi sedaj, že upokojeni, radi delajo.
Delo jim predstavlja druženje in zaslužek, sicer ne velik, pa vendar. Delo jih ohranja vitalne in jim daje občutek vrednosti ter pomembnosti. Kako čisto drugače je pri neki drugi znanki, ki je se upokojila pri 51 letih in zdaj že leta in leta vsa polna energije jadikuje, kako je vsem odveč, kako ne ve kaj naj sama s seboj in kako ji je žal, da se je upokojila.
Na drugi strani gledam kmete, ki imajo – tudi upokojeni – veliko dela, ki se vsak dan s čim zamotijo in ki so tudi, če samo neka jur z motiko okopavajo njivo, koristni in se tega zavedajo. Kako male pokojnine imajo šele oni, pa se o tem seveda čisto nič ne govori, ves čas se kaže samo mestne upokojence.
A če to navržeš v pogovoru z mestnimi upokojenci takoj odvrnejo, da imajo kmetje zemljo in si lahko pridelajo hrano doma, pa da si v peči lahko zakurijo tudi z drvmi, mestni pa tega ne morejo. No, ja, najbrž 70 letni upokojen kmet prav tako težko privleče hlod z gozda in ga razžaga kot bi ga 70 letni mestni upokojenec, prav tako je delo na vrtu naporno ali sproščujoče tako za 70 letno upokojeno kmetico ali mestno upokojenko.
In potem na tržnici gledam simbiozo teh dveh skupin upokojencev. Upokojene kmetice pridejo tja in prodajajo mestnim upokojencem tisto, kar bi si tudi oni sami lahko pridelali, če bi se jim le dalo (mestni vrtički še niso izumrli).
Skratka … Zanimivo bi bilo narediti prerez čez povojno generacijo in ugotoviti, kaj so ti ljudje v svojih življenjih naredili, ustvarili. Pri tem bi vsekakor morali črtati Jazbinškov zakon, ki je veliki večini omogočil sramotno poceni odkup stanovanj.
Kaj so ti ljudje v svojih najboljših letih pridelali, koliko so privarčevali, kaj so kupili, koliko premoženja so si ustvarili. Koliko teh je kupilo stanovanja po normalni tržni ceni, koliko si jih je zgradilo hiše brez kreditov, ki so bili na koncu vredni kilo moke, koliko jih je kupovalo zemljo in koliko jih je ves svoj denar pognalo po grlu in za užitek.
Koliko jih je vlagalo v svoje delovne kariere in res delalo in koliko jih je na delu počivalo oz. so bili vidni le na plačilnih listah, realno pa bolj ko ne odsotni. Pa ja, vsi ti so danes del pokojninske blagajne, vsi ti imajo polna usta medgeneracijskega sodelovanja. Zame pa je del takega sodelovanje tudi to, da v življenju nekaj ustvariš in svojim potomcem tudi na tak način omogočiš lažji začetek.
Zdaj seveda že nekaj let lahko varčujemo v razne sklade in fonde za razna pokojninska in rentna zavarovanja, pa me zanima, koliko nas resnično vplačuje vanje. Sama poznam bolj malo ljudi, ki to počnejo.
Moja soseda trisobnega stanovanja, ki sta ga kupila za bagatelo, ne bi prodala in svojemu sinu omogočila nakup svojega stanovanja, sama pa bi si kupila manjše stanovanje. Raje plačujeta astronomske stroške zanj in še od sina pričakujeta pomoč, sin pa je podnajemnik in si z besedami svojih staršev češ, da bo nekoč to vse njegovo, niti riti ne more obrisati. To pač ni medgeneracijsko sodelovanje, temveč medgeneracijsko molzenje.
“Po drugi svetovni vojni nismo imeli skoraj nič. Vse je bilo porušeno..”
Ne ga srat! Vaša generacija vseskozi trobi o porušeni in požgani domovini in o udarniški gradnji cest in železnic!!
A vam je sploh jasno, kaj pomeni “porušena domovina”?
Porušena je bila Nemčija (npr. v Berlin 80% vseh stanovanj), ne pa Slovenija! Kaj je okupator razbil in požgal v Ljubljani?? Vse kar je bilo porušenega, se je zgodilo po vojni, ko so podirali arhitekturne bisere in gradili socialistično spomenike!
Vaše odrekanje, samoprispevki in sobotno delo so izključno posledica neučinkovitega socialističnega sistema, v katerem se je zelo malo ustvarilo in ki ga danes tako objokujete! V štiridesetih letih “odrekanja” ste svetlobna leta zaostali za sosednjo Avstrijo, s katero smo bili nekoč primerljivi. Od začetka 70-let tudi prehudega odrekanja ni bilo, saj ste mnogi v službi lepo počivali (4 ure efektivnega dela) in kradli material za popoldanski fuš. Za stanovanja ste plačevali najemnine, ki so bile daleč pod ekonomsko ceno, za nagrado pa vam jih je Jazbinšek še podaril. In sedaj pričakujete, da vam bomo še hvaležni?? Na bruhanje mi greste!!
Alha je odgovorila na vse in se v celoti strinjam z njo.Tudi jaz sem povojna generacija. Imeli smo moznost izobrazevanja in vecina nas je lahko dobila delo.Vendar so bili osebni dohodki nizki , ker se je velik del prelival v prispevke za izgradnjo infrastrukture , sol,zdravstva, stanovanj in novih tovarn. Generacija nasih starsev in generacije , ki so se rodile po vojni, so s svojim delom in obveznimi prispevki zgradile vse tisto premozenje, ki je v samostojni Sloveniji preslo v privatne roke pescice drzavljanov ali pa je bilo po nizki ceni prodano tujcem. Kako z njim upravljajo in kaksni so rezultati tega “prostega lova”, vsak dan prihaja na dan.Ekonomska kriza in kriza morale , ki smo ji prica danes v Sloveniji, ni povzrocena s svetovno financno krizo, temvec z neodgovornim ravnanjem ljudi, ki so imeli in imajo oblast in odlocanje.Nasa generacija je prakticno izgubila vse kar je celo zivljenje pomagala graditi.Ce bi ljudje , ki so to premozenje razgrabili znali z njim vsaj upravljati in ga naprej razvijati ter tako povecevati splosno blaginjo, bi nase odpovedovanje v casu nekdanje drzave se imelo nek smisel.Tako pa so imeli le interes ,polastiti se dela prejsnjih generacij . In sedaj smo v zelo podobni situaciji kot smo bili po vojni. Z unicenim gospodarstvom in zadolzenostjo, ki je ze dosegla meje dopustnosti.Vkljuceni v Evropsko unijo, ki je po “zapovedovanju” kaj smemo in kaj ne, dalec bolj rigorozna kot je bila nekdanja federacija.In se precej drazja. Tisto kar pa je najhujse za naso druzbo , je razdor med generacijamo in razdor med ljudmi. Tega si ni najbrz nihce zelel niti se za taksno razvojno smer odlocal,ko je glasoval za samostojno Slovenijo.To so bistvena vprasanja , o katerih bi morali razmisliti vsi posteni drzavljani, ne glede na starost ali izobrazbo.Od kje smo prisli, s kaksnimi cilji smo se odlocili za samostojno drzavo in zakaj smo se znasli v situaciji v kateri smo .Verjamem, da lahko vse spremenimo na bolje, ce bomo slozni, posteni in odgovorni.Prepricana sem,da je velik del starejse generacije se vedno pripravljen sodelovati po svojih moceh.Vendar izziv in odgovornost za prihodnost lezi na aktivni generaciji in predvsem na mladih , ki vstopajo v odraslo dobo. Ndaljevanje razvoja, kakrsnemu smo prica v letih po osamosvojitvi ,ne more voditi v zdravo druzbo in druzbo enakih moznosti ter relativnega blagostanja.To morate jasno povedati in zahtevati spremembe.Zaostrovanje konfliktov med druzbenimi skupinami pa je le voda na mlin tistim, ki ne cutijo potrebe po kaki spremembi,ker je njim samim pac dobro.
Pišeš: »Zanimivo bi bilo narediti prerez čez povojno generacijo in ugotoviti, kaj so ti ljudje v svojih življenjih naredili, ustvarili.« Veliko so in smo naredili, v življenju ustvarili marsikaj in svojim potomcem omogočili lažji začetek !
Po drugi svetovni vojni nismo imeli skoraj nič, vse je bilo porušeno.Vse se je gradilo večinoma udarniško (ceste,železnice, mostove,tovarne, bloke…) Po službi so naši starši prevračali samokolnice na gradbiščih zastonj. Kdor se je udeležil udarniškega dela, mu je bilo omogočeno najeti najemniško stanovanje. V socializmu se je gradilo na družbenem standardu. Za hiše so lahko najemali tudi kredite brez TOM-a in z zelo nizko obrestno mero . Veliko ljudi pa se je balo vzeti te kredite, ker so se spominjali bankrotov in obubožanja mnogih zakreditiranih pred vojno v kapitalizmu. Ti ljudje so se odločali za najemniška stanovanja . Najemnine so bile sprva nizke, dokler niso spoznali, da ne zadoščajo za redno obnavljanje stavb. Potem so se višale in višale…Poleg visokih najemnin smo s samoprispevki gradili zdravstvene domove, šole, vtrce, …. Če je bil na referendumu izglasovan samoprispevek za npr. šolo , zdravstveni dom,…..v kraju tvojega bivališča, so ti mesečno trgali od plače. Tudi velikemu delu regresa smo se odpovedovali na račun zidanja počitniških domov. Zaradi vsega tega smo imeli nizke neto osebne dohodke in nizek osebni standard. Vse sezidano je bilo družbeno – naše.
Pa smo se zopet odločili za kapitalizem. Večina prej družbenega je bilo umetno razvrednoteno in pokupljeno z minimalnimi vložki novih lastnikov (kraja), nekaj pa je ostalo državi. Tolikokrat očitan nakup stanovanj po Jazbinškovem zakonu, ki je bil res ugoden, je bil edino plačilo generacijam, ki so gradile udarniško in tistim, ki smo gradili s samoprispevki. Moja generacija je delala tudi ob sobotah, obvezno smo morali sprejeti tudi nadurno delo, pa nam to ni šlo v pokojninsko osnovo. Matere smo imele le 3 mesece porodniške in tudi to ni poravnano v pokojninski osnovi. Zaradi nizkih OD v delovni dobi, so tudi pokojnine nizke. Marsikdo mlajših bo rekel, mi jih pa sploh ne bomo imeli. Vaša generacija ima za razliko od naše precej višje osebne prejemke in možnost oplemenitenja prihrankov. Nam se ni sanjalo, kaj so to skladi, delnice, obveznice…..
In sedaj še nekaj o delu upokojencev. V moji sredini bi marsikdo rad podaljšal svoje delo, pa bi, zaradi tega podaljšanja, delovno mesto izgubil mlajši kolega! Bi bilo to prav? Tudi sedaj nismo brez dela, ker varujemo in vzgajamo svoje vnuke, ki jih niso sprejeli v vrtce, pomagamo svojim ostarelim strašem in negujemo bolne …..
Pa še o prevelikih stanovanjih, ki jih zasedajo upokojenci, ko so mladi odleteli v svoja gnezdeca. Zamenjava za manjše ni pametna. Zakaj? Mesečni stroški sploh niso dosti manjši, ker se po m2 obračunava le rezervni sklad in morda tudi ogrevanje, kjer še niso namestili kalorimetre. Vprašanje je tudi, če bi s prodajo nekaj m2 kaj bistvenega privarčevali (adaptacija novega stanovanja, nakup pohištva, selitveni stroški….) Bolje ga je prodati takrat, ko moraš v dom za ostarele in si z izkupičkom prodaje kriti del domske oskrbe, če se s svojimi otroki ne dogovoriš drugače.
Večino napisanega podpišem.
Predvsem gre za to, da v življenju prevzameš odgovornost za svoje življenje in usodo. Samo dejstvo je, da ljudje to neradi slišimo in je bolj udobno, da pojamramo in pojokcamo, kako smo ubogi.
Včasih čutim sočutje do ljudi, ki nekako ne vidijo (morda nočejo ali pa res ne vidijo) te svoje prepuščenosti dogodkom in premetavanju sem ter tja.
Včasih pa sem tudi jaz tiste volje, da bi kar kaj rekla, ampak ne bom, ker ne bom s tem nič spremenila. Boljše je, da skušamo pomagat tako, da ljudje tudi SAMI ne glede na vse naredijo kakšen večji korak.
Tole je pa zelo zelo enostransko. Pozabila si omenit nekaj zelo pomembnega. Pokojninsko blagajno je doslej polnilo veliko delavcev z relativno nizkimi dohodki. Problem je v tem, ker se število upokojencev veča, prejemki pa temu ne sledijo. Ekonomisti bi temu rekli, da v Sloveniji ustvarimo premalo dodane vrednosti na zaposlenega.
To, čemur ti rečeš medgeneracijsko molzenje je medgeneracijski sporazum, ki pravi, da današnji zaposleni polnijo blagajno za upokojence, tako, kot so jo oni polnili za “njihove” upokojence, itd…
Zakaj bi tvoja soseda *morala* prodati stanovanje? Ni jima ga treba, lahko se pa tako odločita. Za njunega sina sta v življenju verjetno naredila marsikaj. Konec koncev sta ga spravila h kruhu. Lepo in prav je, da zdaj on skrbi za njiju. Ne rečem, da je enostavno, je pa prav. In prepričan sem, da tudi onadva pomagata njemu, kadar le lahko.
In še nekaj. Stavek “Kdor je bil 35 let zadovoljen z minimalno plačo in se ni potrudil, da bi zlezel po karierni lestvici vsaj za klin više, naj bo zadovoljen tudi z minimalno pokojnino za katero je vedel, da jo bo dobil.” je čisti poden od podna. Ko so ti ljudje začeli delat, s(m)o bili še lepo v socializmu, kjer (ne glede na vse njegove napake) ni bilo toliko socialnega darwinizma, kot ga poznamo danes.
Kar predlagaš ti, ni nič drugega kot demontaža socialne države.
Twelve points 🙂 / MKOW – bravo.