Eden od odličnih načinov druženja različnih generacij, predvsem mladih, ki vstopajo v svet odraslih, in starostnikov, je vsekakor organiziran in voden medgeneracijski tabor, na katerem se spoznajo in družijo starostniki in mladi. Take tabore organizirajo v okviru lokalnih medgeneracijskih društev za samopomoč, tudi v mariborskem društvu Drava.
Predsednica društva Danijela Zimšek Kralj, sicer socialna delavka, je razložila namen in cilje teh taborov, pa tudi sam potek prijetnega večdnevnega druženja dijakov srednje zdravstvene in kozmetične šole ter starostnikov, ki so praviloma včlanjeni v skupine za samopomoč, v okviru katerih se starostniki sicer srečujejo enkrat tedensko.
Prostovoljci in prostovoljke, ki delujejo v teh lokalnih društvih, organizirajo tabor, katerega namen je razbijanje generacijskih tabujev in razlik ter gradnja mostu med generacijami. Organizirajo ga enkrat letno. Gre pa za štiri- do petdnevno vodeno druženje dveh generacij, njuno povezovanje in spoznavanje, da sta si pravzaprav podobni. Izrednega pomena pa je tudi, da mladi, ki so bodoči zdravstveni delavci, spoznavajo starostnike kot prijetne in enakovredne sogovornike ter predvsem kot Ljudi z veliko začetnico, ne pa kot bolnike in onemogle ‘starce’ in ‘starke’ po domovih za ostarele in v bolnišnicah.
Skrbno načrtovano število, pa tudi program
Toliko kot je na taboru starostnikov, ki so med letom vključeni v skupine starih ljudi za samopomoč, je povabljenih tudi mladih – največkrat se torej mariborsko društvo poveže s srednjo zdravstveno in kozmetično šolo. »Tabor organizirajo in vodijo voditeljice prostovoljke, ki že med letom vodijo skupine starih ljudi za samopomoč.
Praviloma jih je na taboru polovica manj kot starostnikov,« razlaga Zimšek Kraljeva. Prav vse voditeljice ali voditelji imajo pred začetkom tega prostovoljnega dela opravljen enoletni tečaj, na katerem se naučijo specifike dela. Naloge, delavnice in druženje za obe generaciji pa izberejo po skrbnem premisleku. Njihovo delo temelji na vrednotah, ki jih tako na taboru kot na drugih medgeneracijskih srečanjih poudarjajo.
Povezovanje ‘starih staršev’ in ‘vnukov’
Na taboru se povežeta nebiološka dedek ali babica in nebiološki vnuk ali vnukinja. Štiri dni se družita in pogovarjata, opravljata skupne naloge, ki jih dodeljujejo voditeljice. »Dogajanje na taboru je organizirano tako, da se najprej dobijo vsi skupaj v jutranjem krogu, kjer sodelujejo vsi. Po tem je na vrsti druženje ‘dedkov’/’babic’ in ‘vnukov’/vnukinj’, ki obdelajo teme, ki jih določijo voditeljice,« pravi Zimšek Kraljeva. Velikokrat se pogovarjajo o šoli nekoč in danes.
»Nato so na vrsti razne ustvarjalne delavnice, na katerih je poudarjeno druženje, čeprav vsekakor vodijo do končnih izdelkov,« pravi Zimšek Kraljeva in dodaja: »Temu sledi skupen pogovor, ki je praviloma povezan z ustvarjalno delavnico. Tako so na nekem taboru izdelovali klobuke, potem pa so se pogovarjali o modi nekoč in danes.«
Po kosilu so spet na vrsti skupne naloge, velikokrat namenjene taborskim družinam, ki so sestavljene iz več taborskih medgeneracijskih parov. Tako je ena izmed nalog izdelava plakata in predstavitev določene teme. Zimšek Kraljeva je vesela: »Izkazalo se je, da so te skupne naloge izredno dobrodošle, saj so polne smeha, sodelovanja, nasvetov in dobre volje.«
Zakaj ravno štiri dni?
»Izkazalo se je, da je dolžina tabora (štiri dni) primerna: v krajšem času se ne bi tako pristno povezali, peti dan pa je namenjen evalvaciji,« pravi Zimšek Kraljeva. Zadnji dan se pogovarjajo o vtisih tabora in druženja, podajanje vtisov pa je velikokrat pospremljeno z ganjenostjo in solzami v pozitivnem smislu.
Kot smo zapisali na začetku, je namen tabora razbijanje generacijskih tabujev in razlik ter gradnja mostu med generacijami. Prav to se v teh štirih dni zgodi in potrdi zadnji dan, ko tako starejši kot mlajši povedo svoje vtise. »Mladi dostikrat povedo še kasneje, ko se vrnejo na društvo, da so jim taki tabori pomagali pri razvijanju pristnega odnosa do starostnika in bolnika, ki ga obravnavajo tudi zaradi spomina na te tabore kot na človeka, ne zgolj na tečnega bolnika, ki jim ne da mira.«
Ko na taboru najdeš dedka, ki ga nikoli nisi imel
Zimšek Kraljeva je izpostavila še poseben ‘spis nekega mladeniča, ki se je enega od teh taborov udeležil. Pripovedoval je o tem, da sam nikoli ni imel priložnosti družiti se s svojima dedkoma, saj ju ni imel, umrla sta, preden se je rodil on. Na taboru pa je ob druženju z nebiološkim dedkom, torej starostnikom, ki mu je bil ‘dodeljen’, dobil prav dedka, ki ga je vse življenje pogrešal.
Zagotovo lahko za ta par, pa tudi za katerega drugega, rečemo, da sta oba člana prebila zid, zgradila most med obema generacijama in se v pičlih štirih dnevih povezala. Brez pridnih in vestnih prostovoljcev in prostovoljk, ki take tabore organizirajo, jima ne bi uspelo, saj se mogoče nikoli ne bi spoznala.
