»Koga?«
»Svojo prvo ljubezen.«
Pomislila sem. Hm … nekoč mi je že pravil o njej. Da sta šla še mladoletna na morje, na skrivaj. Ona z enim vlakom, ona z drugim. V mestu sta najela apartma, ki ga je kasneje najemal, ko je bil v vojski. To so bili apartmaji posebne sorte, za neporočene. Tega si danes ne moremo več predstavljati, a takrat sta v isti sobi lahko spala samo mož in žena, ki sta bila drug z drugim poročena. No, in onadva sta najela apartma »za tiste druge«.
Enkrat mi je pokazal njeno sliko. Tisto črno-belo, na kateri ona sedi na balkonski ograji in se smehlja. Prav po tej ograji je plezal k njej, ko sta bila par. Na skrivaj, seveda. Njena mama je čisto znorela, ko je dobila pismo, ki mu ga je pisala v vojsko in takrat sta prekinila. Tisto pismo hrani še danes.
Pred časom mi ga je dal v branje in bilo mi je hudo. V njem je zapisala, da se ne moreta več srečevati, ker je njena mati proti, da jo zmerja s kurbo in jo zasramuje. V roke je dobila njeno prejšnje pismo in naredila cel kraval zato, ker je v njem zapisala, da ga ima rada. Skratka … tako ganljivega pisma še nikoli nisem brala.
In on ga hrani vsa ta leta skupaj z njenimi slikami. Pravi, da bo vse to nekega dne zažgal, ker noče, da dobijo v roke njegove hčere. Pa sem mu rekla, naj da te stvari meni, ker so zapis časa, ki ga ni več, je preteklost, ki je njegova, a je preteklost tudi vseh nas. Tudi sama hranim vse svoje dnevnike, v katerih najdem marsikateri odtenek čustev, misli in dejanj, ki se skrivajo v njegovi škatli.
Moj sosed ima preko 70 let. Vdovec je. Svoje žene nikoli ni prenehal ljubiti, nikoli se ni navezal na nobeno drugo žensko in vsak dan jo omeni vsaj enkrat. Ljubil jo je z vsem srcem in dušo, pogreša jo in čaka na dan, ko bo šel za njo, ko bo, kot pravi sam, spet legel poleg nje.
A kljub temu … ko je oni dan na pokopališču srečal svojo prvo ljubezen, so ga preplavila čustva, ki jih preko 50 let ni spustil na plano. Spomnil se je bolečine, ki jo je občutil, ko ga je pustila, pa novice, da se bo poročila in dejstva, da ne bo nikoli več njegova. Mislil je, da je nikoli več ne bo imel tako rad, dolgo jo je preboleval. Po ženini smrti si je dovolil slišati kakšno novico o njej, prej ne, ker je imel občutek, da bi ženo na nek poseben način varal. Pa vseeno ni odvrgel škatle s pismi in slikami, le daleč stran od oči jo je skril.
Ko sta se zagledala … Pravi, da je še vedno lepa, postavna, dama, kakršna je bila vedno. Kolikor sliši je njen mož izredno ljubosumen, zato se tudi na pokopališču raje ni ustavil poleg nje, le s pogledom sta se premerila. Ja, rad bi šel na kavo z njo, obujal spomine v dvoje, ji povedal, kako žal mu je bilo za vse, kar ji je mama žalega storila zaradi tistih pisem.
Po drugi strani pa … Bil je srečno poročen, presrečno. 25 let, kolikor jih je preživel z ženo, so bila najlepša leta njegovega življenja, in hčeri, ki sta se mu rodili v zakonu, nadvse ljubi. Tega ne bi zamenjal za nič na svetu, zato mu … Zato mu dejansko ni žal, da sta se razšla, žal mu je le načina, na kakršnega sta se razšla in bolečine, ki sta jo ob tem občutila.
In potem pomislim na svojo prvo ljubezen … Hm, ga bom tudi jaz takole srečala na pokopališču … nekoč, in pomislila na to, kako zelo sem ga imela rada, koliko solza sem prejokala, kako sem hrepenela po pogovoru z njim? Čas bo prinesel odgovor.
