Ker imam tudi sama otroke primerjam svojo vlogo z vlogo svoje mame, način svoje in njene vzgoje, njene in potencialne moje »kikse«, napake.
Moji mami dolgo nisem nič zamerila. No, v bistvu najinega odnosa dolgo nisem razčlenjevala, ker nisem vedela, da se to lahko počne, da fama o tem, da morajo otroci imeti svoje starše radi ne glede na to kakšni so, ne drži in da lahko in da je prav, da s starši »poračunam« ter se v našem odnosu premaknem za eno stopnjo višje, tj. iz otroka v odraslega in iz odnosa otrok-starš v odnos odrasli-odrasli.
Tudi potem, ko sta me starša pri 24 letih z dvema majhnima otrokoma postavila na cesto, češ, da sem jima v sramoto, ker se hočem ločit’ in naj grem ter premislim, kaj hočem, še nisem čisto dojela, da nisem last svojih staršev. Sicer se je takrat med mano in mamo postavila nevidna meja, preko katere nisem mogla več in ki se je kazala v tem, da mame nisem več objela, ne poljubila. Dotik z njo me je bolel, bil mi je skrajno neprijeten in to je bila najina prva distanca. Še vedno pa sem hodila k njej na obisk, pripeljala hčeri v varstvo in tako je minilo še naslednjih nekaj let. Potem pa …
Potem pa so se mi počasi začele odpirati oči. Iz naše družinske omare so počasi, a vztrajno, korakali okostnjaki. Najprej moje posilstvo, pa očetov alkoholizem, pa mamina vzgoja v smislu »spoštujte očeta ne glede na to kakšen je«, čeprav sem ga sama v svojih rosnih otroških letih dobila v postelji z drugo žensko in čeprav je bil nasilen tako do mame kot do nas, otrok. Sledila je prepoved prihajanja na obisk z mojim partnerjem, ki se ji je kmalu zatem pridružila vest o bratu, za katerega nikoli niti slutila nisem, da obstaja. Vsega skupaj je bilo odločno preveč in stopila sem izza zidu ter na trdo zaprla vrata.
Od takrat je minilo že več kot dve leti in recimo, da zdaj razumem očetovo nasilje. Dejansko nas je oče največkrat pretepel na mamino pobudo. Ona je bila tista, ki ga je čakala in nas tožila njemu, on pa je moral kot veliki patriarh obračunati z nami. Zelo dobro se spomnim kako se je sklanjal nadme in me tepel, mama pa je stala poleg njega in mu govorila, naj me samo po glavi ne, češ, da bom zaradi tega jecljala. Jecljam vseeno, pa zdaj sploh ni več važno zakaj.
Mamino oklepanja na očeta, odpuščanje njegovih skokov čez plot, pa prenašanje alkoholizma in ne nazadnje odločitev, da bo z njim preživela starost, so mi popolnoma nerazumljivi, tako kot ne razumem tega, da smo zaradi njene odvisnosti od očeta otroci živeli v takem okolju in leta in leta prenašali njeno zahtevo po spoštovanju očeta ne glede na to, kakšen je. Vsaj pri meni je dosegla ravno nasprotno, tudi spoštovanje do nje je sčasoma splahnelo.
Družinski okostnjaki in neporavnani računi so ubili naš odnos. Ne vem kako bo, ko bosta starša obnemogla, ko bosta potrebovala pomoč. Kdo jima bo pomagal? Pravijo, kar seješ to žanješ. Polbrat definitivno ne bo s prstom mignil za očetom, ki ga je zatajil in ga niti po štiridesetih letih noče poznati, jaz pa bom najbrž dobro premislila, preden bom šla na pomoč, saj mi je oče trideset let očital, da bi morala biti sin, ki ga nima.
In tako se večkrat vprašam koliko starejših ljudi je samih zato, ker so v mladosti mislili, da lahko s svojimi bližnjimi počnejo karkoli hočejo, da njim ne bo treba odgovarjati za žalost in trpljenje, ki so ga s svojim obnašanjem, svojimi odločitvami povzročali. Otroci slej ko prej zrasemo in naredimo obračun s starši, na slednjih pa je ali ga bodo plačali torej se iskreno opravičili in priznali, da so naredili napake, ali pa bodo vztrajali na svojem bogovskem prestolu v pozi »starši se nikoli ne zmotimo«.
Starši se velikokrat zmotimo in prav je, da se opravičimo otrokom.
