Dovolj je, če se ozremo naokrog in že zaznamo vrsto problemov, ki jih je moč “prevesti” v izobraževalne programe: potrebujemo izobraževanje starejših delavcev, o tem torej, da je potrebno, da starejši ostanejo dlje (v boljših delovnih okoliščinah in z več izobraževanja) na delovnem mestu; potrebujemo izobraževanje upokojenih za vrnitev na trg dela in za prostovoljno vključevanje v družbeni razvoj, izobraževanje za funkcionalno pismenost starejših, izobraževanje za finančno stabilnost, za vodenje družinskega proračuna, izobraževanje za dejavne potrošnike, izobraževanje za funkcionalne družinske odnose, potrebujemo svetovanje, spremljanje… Še bi lahko naštevali. Potreb je veliko!
Potrebovali bi več programov za krepitev družbenih vezi, ki se revnim, malim, starejšim močno zrahljajo.
Izobraževanje odraslih je odnos do prostora in časa. Omogočilo naj bi, da nekdo spozna samega sebe, da dovolj dobro spozna tudi svoje okolje in da si tako naredi tudi dovolj dober načrt, kako se bo iz revščine izkopal ali v primeru starejših o tem, kako se bo v družbo vključil. Pri tem mora biti svoboden in naj svobodno izbira, z veliko vednosti in znanja. Nikogar ne smemo siliti v naše “rešitve”. Še več, dostojanstvo si revni lahko gradijo s kulturo, na nas je, da jo naredimo dostopno.
Kultura in izobraževanje za gradnjo dostojanstva in družbenih vezi
Namenila sem se spregovoriti o tej temi, ki jo premalokrat omenjamo v povezavi s starejšimi. To pove tudi, da morda tudi kulture in izobraževanja odraslih ne razumemo dobro. Glede kulture, umetnosti in njune vloge družbenega lepila se spomnimo kulturnega ministrovanja André-ja Malraux-ja. V njegovem času je veljalo, da igra kultura vlogo odrešitelja, kolektivnega odrešitelja; narod obvaruje pred nevarnostjo, narod trdno poveže. Drži ga skupaj.
Kultura in umetnost, kulturna dediščina v retoriki André-ja Malrauxa pomenita nekaj, kar ni dano samo zase, marveč nekaj, kar je treba pridobiti, doseči, usvojiti. Kultura in umetnost ustvarjata skupno občutljivost, izgrajujoč skupnost. Podobno bi lahko dejali za izobraževanje. Kultura in izobraževanje gradita skupno občutljivost za tisto, kar je v neki skupnosti vredno in pomaga skupnost graditi in jo povezati. Kultura in izobraževanje sta napor. Napor, ki se odvija na temelju vrednot, na temelju vrednega.
Malraux-jeve misli so dale podlago za nastanek Ministrstva za kulturne zadeve in že leta 1959 si je Peta Francoska republika zadala nalogo, da bo velike umetniške stvaritve približala vse večjemu številu ljudi (Malraux, 1996, 257). Šlo je torej za demokratizacijo kulture ne glede na siceršnji takratni družbeni model. Francoska država si je tako v šestdesetih letih preteklega stoletja zadala nalogo, da bo iz kulture gradila svojo politiko, da bo na tej podlagi vzdrževala trdno povezanost naroda, da bo usmerjala družbene spremembe, da bo ponudila državljanom možnosti istovetenja s kulturo.
Današnji časi so drugačni, a če hočemo, da vsi ljudje, tudi revni, tudi mladi, tudi starejši in vsi drugi obdržijo in gradijo svoje dostojanstvo, se vključijo v družbo, jim morata biti kultura in izobraževanje dostopna.
Starejši vsekakor ne bodo v breme družbi, če jim bo družba omogočila in dopustila, da imajo enakovreden dostop do vseh družbenih virov: do dela, zdravja, kulture, izobraževanja, transporta, domovanja, itd.
Morda bo nekonvencionalno, a na koncu ne želim podati povzetka glavnih misli te razprave, marveč priklicati besede iz pričevanj slušateljev Univerze za tretje življenjsko obdobje o pomenu kulture in izobraževanja, tokrat zanje in za njihove bližnje. Veliko smo takšnih pričevanj zbrali na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v vseh teh letih, jih zapisali v številne raziskovalne naloge, na zgoščenke, filmske trakove. 
Vsa govorijo o tem, kaj izobraževanje pomeni. Med tistimi izpred četrt stoletja in današnjimi, ni veliko razlike. Vsa pričevanja se nanašajo na človeka, osebnostno rast, zmožnost prejemanja in dajanja drugim.
Tako tudi ta zapis, ene prvih študentk, gospe Alvine Logar. Gospa je bila knjižničarka. Želela je študirati primerjalno književnost, a zaradi različnih vzrokov ni šlo. Imela je štiri otroke in čas ji je tekel v skrbi za njih. Želela si je pisati, a časa za to ni bilo, kajti “pisanje ni kruh”, je zapisala. “V boju za obstanek se je skrhala prenekatera ambicija. Večina ljudi zastavi svoj čas in moči za redno mesečno plačo, in ko stopimo v pokoj pride v poštev Univerza za tretje življenjsko obdobje. Z njeno ustanovitvijo smo dočakali čas, ko lahko obnavljamo svoja zanimanja. Navdušenje ni nič manjše, kakor v mladosti. Slutimo nove smeri v mišljenju. Žejni smo sporazumevanja. 
Namesto samote, ki nas čaka v starosti, ko otroci odidejo in se prijatelji poslovijo za zmeraj, nam je dana možnost razgovora. Našli smo teren za stik, za izmenjavo mnenj, za redna srečanja. Neizčrpen vir za novo iskanje pod vodstvom prijaznega mentorja. Našli smo izpolnitev življenja…”.
Smo po tem pričevanju še prepričani, da revni in starejši potrebujejo zgolj socialno varnost in zgolj zdravstvene storitve? Smo še prepričani, da sta kultura in izobraževanje za revne in starejše odveč? Smo naposled voljni razumeti, da potrebujemo tudi nekaj družbene politične podpore, ki rodi obilne sadove?
