Odvečnost, betežnost, nadležnost

V sobotnem dopoldnevu sem jo srečala, ko je ob cesti s težavo pobirala orehe v koš. Stara je in srce ji peša, vendar je vsak dan zunaj, hodi po klancu gor in dol. Včasih jo vidim v vrtu, zdaj pa, ko so orehi, večkrat ob cesti s palico počasi stopiclja med listjem in išče orehe.

Razveselila se me je, saj malokrat poklepetava. Bila je žalostna, saj ji je ena od snah zabrusila, da z njo ni nič narobe, da se samo dela, da je bolna. »Pa se ne delam, res ne. Saj imam vendar zdravila in sam zdravnik je prišel k meni, ko se mi je stanje poslabšalo.«

Da jo srce počasi zapušča mi je povedala že lansko leto, ko sva se komaj spoznali, da pa na tisti domačiji, kjer tri generacije živijo skupaj ni vse tako, kot bi naj bilo, pa si nisem mislila. Navzven so vendar vsi tako zadovoljni in srečni.

Na domačijo sta se že leta nazaj priženili dve snahi. Seveda je bila ona vesela novih ljudi, vesela je bila tudi zato, ker sta se sinova poročila in ko so prišli prvi vnuki je bilo njeno veselje še toliko večje.

En sin si je zgradil novo hišo poleg stare, drugi si je nadzidal staro, jo razširil in počasi je tista mala hiška, ki sta jo stara dva postavila iz nič, izginila v dozidavah. Mama je dobila svoj kot, svojo sobo, v kateri ima kuhinjo, spalnico in dnevni prostor, vse ostalo je prepustila sinu in snahi.

»Tako sem žalostna,« je rekla, » vse sem jima dala. Tisto garažo, ki sva jo z možem naredila, sta spremenila v hlev, obstoječi hlev še povečala, tudi hišo sta čisto spremenila, vse prostore sem jima dala, zdaj pa me še iz te sobe meče in me hoče dat v manjšo.

Saj vem, da je soba velika, a jaz imam samo to sobo, niti v kuhinjo več ne hodim, zdaj pa mi je rekla še to, da nimam kaj iskat na dvorišču. Res sem žalostna.«

A kot da to ne bi bilo dovolj, ji pri odločitvah o zemlji niti besede več ne dajo. In zemlje je veliko. Njive, travniki, vinogradi, gozd.

Vse to sta z možem tekom skupnega življenje kupila in uredila, kupila pa sta tudi traktor in vso potrebno opremo. »Nič, kar sva naredila, ni vredno. Pravijo, da je to vse njihovo in naj se ne vmešavam v zemljo. Pa bi včasih rada kakšno rekla o setvi in o hlevu, pa me kar spodijo. Kot da nič ne vem, kot da nisem celo življenje preživela na kmetih, na tej kmetiji, ki sva jo z možem postavila. Zdaj me pa še srce izdaja.«

Skušam jo potolažiti in ji odvrnem, da bodo tudi oni prišli za njo, da bomo mi vsi nekoč stari kot je ona zdaj in da nas to, kar ona preživlja, še vse čaka. Žal se ne zavedamo tega. Delamo se, da bomo večno mladi, vitalni, glave družine.

Povem ji zgodbo o dedku in leseni posodi in jo spravim v dobro voljo, čeprav se ji na obrazu vidi, da je žalostna in da jo odnos s snaho boli. »Ampak ona je res žleht,« reče. »Joj, kako da tega nisem videla prej. Z leti je najbrž postala taka, saj na začetku ni bila. Zdaj, ko jaz počasi usiham, se ona petelini. Pa ji resnično nič žalega nočem.«

In v tistem sem ji rekla, naj le dolgo živi, da se bo vmes tudi snaha postarala in bo že sama občutila odvečnost, betežnost, nadležnost.