Tudi v poznem življenjskem obdobju smo lahko prav tako aktivni, kot smo bili, ko smo imeli nekaj križev manj.
Mladi so res bolj vitalni, z več energije in bolj norimi idejami, a jim manjka nekaj, česar imajo stari ljudje na pretek – izkušenj in življenjske modrosti. Človek v svojem življenju doživi marsikaj in v poznih letih laho to koristno uporabi, bodisi za prenos na mlajše generacije, bodisi za izboljšanje kvalitete lastnega življenja.
Druga stvar, ki jo potrebujemo vsi, ne glede na stvarnost je pozitiven odnos do življenja in z njim povezana ljubezen. S pozitivnim razmišljanjem bomo bolj vitalni, bolj zdravi, predvsem pa srečnejši. Če bo naše srce napoljeno z ljubeznijo, namesto s strahom in zaničevanje, nas bodo imeli ljudje radi, imeli bomo veliko prijateljev in dogajale se nam bodo lepe stvari. Angleški igralec in dramaturg Arthur Wing Pinero je dejal: “Tisti, ki globoko ljubijo, nikoli ne ostarijo. Tudi če umrejo od starosti, umrejo mladi.”
Ljubezen pomlajuje, strah in sovraštvo pa nas naredita stare, grde in neprijazne. V enem od prejšnjih člankov sem razpravljal o tem, kako v življenju dobimo tisto, kar si želimo ozitoma tisto, o čemer razmišljamo. Mislimo torej pozitivno in naš svet bo postal lepši in prijaznejši. Življenje nas pogosto prisili v to, da moramo naenkrat drastično spremeniti svoj način življenja in se naenkrat privaditi na novo resničnost.
Moja babica je izgubila moža, mojega dedka, ko še ni dopolnila 50 let. A bila je borka in še vedno je. Sprijaznila se je z izgubo in si začela urejati življenje drugače. Našla si je ogromno aktivnosti, da ni razmišljala o žalosti, ki jo je čutila, našla si je nove prijatelje. Še danes, ko počasi vstopa v osmo desetletje svojega življenja, je čila in vitalna. Vsak dan postori marsikaj okoli svoje hiše, velikokrat pa se odpravi tudi na vikend. Svoj um ohranja oster s pomočjo križank in ugank, njen spomin je še danes neverjeten, saj se pogosto spomni vsake podrobnosti. Občudujem njen odnos do dela in življenja. “Veš Jaka, najhuje v življenju je, če nimaš kaj za početi,” mi vedno pravi.
Delo osvobaja. Tako osovražen izraz, ki so ga za svoj slogan izkoristile nacistične počasti, a tako resničen. “Roke, ki delajo, so vredne več od rok, ki molijo,” pravi indijski duhovni vodja Sai Baba. Prebudite svojo ustvarjalnost. Zbudite domišljijo. Pišite, rišite, fotografirajte, skladajte … karkoli. Ko ste v pokoju, imate čas. Lahko ga porabite za posedanje doma. Lahko pa greste ven, v naravo, v hribe in napišete pesem o lepotah, ki vas spremljajo.
Pojdite med ljudi. Pogovarjajte so o svojih doživetjih, o svojih občutkih. Prisluhnite temu, kaj vam imajo za povedati drugi. Ljudje smo družabna bitja in na podlagi odnosov z drugimi ljudmi gradimo svojo osebnost. Učite se. V današnjem času se vse bolj poudarja vseživljenjsko učenje. Univerza za tretje življenjsko obdobje je vedno bolj uveljavljena in obiskana. Vpišite se v tečaj tujega jezika, berite knjige, glejte dokumentarne oddaje. Izobražujte se.
Nekaj dni nazaj sem bil gost v oddaji Turbulenca na RTV Slovenija, v kateri sem govoril o tem, kako sem v svojem kratkem življenju zamenjal že nebroj služb in vsakič šel na boljše. Danes delam tisto, v čemer uživam. V novinarstvu sem se našel in končno sem začel pisati pesmi in knjigo. Niti dneva svojega življenja ne mislim več zapraviti za stvari, ki me spraljajo v slabo voljo. Najbolj bedast je izgovor, da trpimo zaradi drugih. Moramo nahraniti otroke, plačati položnice, obnoviti vikend …
In potem capljamo na mestu in trpimo na delovnem mestu in si rečemo: “Ko bom v penziji, bo boljše”. In potem pridemo v penzijo in ugotovimo, da so se pojavile določene omejitve in si rečemo: “Eh, ko bom umrl, bo boljše.” No, pa smo tam. Indijski voditelj Mahatma Gandhi je nekoč dejal: “Učite se, kot bi živeli večno. Živite, kot da boste jutri umrli.” Odločitev je vaša.
