Vsi bi morali biti varni pred kakršnokoli telesno, čustveno, materialno ali socialno oškodovanostjo tako s strani nam poznanih kot neznanih ljudi. Pa v resničnem življenju, kot kažejo raziskave doma in po svetu, temu žal ni tako. Dogaja se nasilje in dogajajo se zlorabe. Za zaprtimi vrati ali na hrupni ulici. Kjerkoli. Najbolj izpostavljeni so seveda tisti najbolj ranljivi, predvsem otroci in stari ljudje. O nasilju in zlorabah nad slednjimi bo tekla beseda v pričujočem tekstu.
Nasilje ali zloraba
Kadar se človeku pripeti ali dlje časa dogaja nekaj neprijetnega, neželenega, bolečega ali celo življenjsko ogrožujočega, mu pravzaprav ni toliko pomembno, kako taka dejanja poimenuje, za njegovo stisko in trpljenje ni besede. Potrebe znanosti pa so na drugi strani tiste, ki narekujejo nujo po pomenskem razločevanju med posameznimi pojmi, zato smo na Inštitutu Antona Trstenjaka tudi strokovno pristopili k tej nalogi, in sicer definirati, kdaj govoriti o nasilju in kdaj o zlorabi? Čeprav je potrebno že v začetku povedati, da je v praksi veliko primerov, kjer je težko potegniti jasno in nedvomno ločnico med nasiljem in zlorabo, obstajajo med pojmoma nekatere bistvene razlike. Pa si poglejmo, kaj pomenita.
NASILJE so vsa proti drugi osebi naperjena dejanja, ki so proti volji te osebe. Nasilje nad starimi tako vključuje vse oblike vedenja (govorjenja in delovanja), s katerimi neka oseba prizadeva starega človeka, saj ji to omogoča njena premoč. Pri nasilju ni nujno, da gre za oseben odnos med storilcem in žrtvijo. Običajno gre za enkratno dejanje, vsaj gledano s strani storilca oziroma nasilneža.
Obstaja več vrst nasilja:
Telesno ali fizično nasilje je nasilje nad telesom, predpostavlja se telesni stik storilca z žrtvijo (odrivanje, pretepanje, brcanje, udarjanje, klofutanje, ščipanje, puljenje las, stresanje ali davljenje), ni pa nujno (udarec s palico, pa tudi zapiranje in odrekanje hrane). Med telesno nasilje sodita tudi uboj (nenačrtni nasilni odvzem življenja) in umor (načrtni nasilni odvzem življenja).
Čustveno ali duševno nasilje se nanaša na kričanje, žaljenje in poniževanje, psovanje, zastraševanje ter grožnje, pa tudi enako nasilno: molk in ignoriranje osebe.
Finančno nasilje je nelegalna uporaba prihrankov druge osebe, posesti ali lastnine, odtujitev denarja ali drugega imetja (primer je ulična tatvina).
Spolno nasilje je vsakršen neprostovoljni spolni stik s starejšo osebo, ki zanj ne da ali ne more dati pristanka.
Vlom je nasilen vstop v zasebne prostore brez lastnikove privolitve; čeprav pri vlomu ne gre za direkten napad na osebo, vodi v druge vrste nasilja (finančno, telesno in/ali čustveno), kar prizadene žrtev.
ZLORABA je po definiciji Združenih narodov »enkratno ali ponavljajoče se dejanje oziroma neustrezno obnašanje, ki se dogaja znotraj vsakega odnosa, ki temelji na zaupanju in ki škodi starejši osebi ter jo spravlja v nevarnost«. Poleg te je še več različnih definicij. Kar določa zlorabo, je oseben odnos med žrtvijo in storilcem, pri čemer gre ponavadi za ponavljajoče se dejanje. Tudi zlorab je več vrst: fizična (telesna), čustvena (duševna), finančna (materialna), spolna in zanemarjanje. Naj navedemo nekaj primerov; primer finančne zlorabe je, če si bližnji od svojega starejšega družinskega člana prisvojijo prihranke, mesečne dohodke, imetje ipd. Oškodovana oseba za to niti ne ve ali pa nima moči, da bi se uprla.
Primeri fizične zlorabe so vse predhodno naštete oblike fizičnega nasilja, vendar s strani sorodnika ali druge poznane osebe. Psovanje, žaljenje, zavijanje v molk ali vlivanje občutka, da je stari človek vsem in vsakomur v napoto, so primeri čustvene zlorabe. O zanemarjanju je govora takrat, ko odgovorna oseba staremu človeku ni pripravljena ali sposobna zagotoviti življenjsko nujnih reči (npr. hrane, vode, oblačil, zdravil ipd.), ki izhajajo iz osebne odgovornosti ali pogodbenega dogovora.
Ločimo tudi institucionalne zlorabe in zlorabe v domačem okolju. V institucijah prihaja do zlorab tam, kjer je institucija slabo vodena, z neustreznim ali pomanjkljivo usposobljenim osebjem. Nevarni so hierarhični odnosi med osebjem, premalo osebnega odnosa med osebjem in oskrbovanci, pretirana delovna obremenitev, pomanjkanja osebja in poklicna izgorelost. Večina primerov zlorab v domačem okolju je storjena s strani družinskega oskrbovalca, najpogosteje zaradi njegove preobremenjenosti.
Kaj menijo strokovnjaki
Tako nasilje kot zloraba nad starimi ljudmi danes naraščata. Resnične statistike so najverjetneje še veliko višje kot dobljene v raziskavah, namreč veliko starih ljudi se še posebej v primeru zlorab ne upa glasno spregovoriti zlasti, kadar so storilci dejanj posameznikovi ožji družinski člani. Po ocenah dr. Metke Pentek, nekdanje predsednice Gerontološkega društva Slovenije, je verjetno ravno materialna zloraba tista, ki je najbolj razširjena v Sloveniji, s čimer sovpadajo tudi ugotovitve raziskave z našega Inštituta (slika 1). Zastrašujoča je tudi ugotovitev, da se tudi pri nas pogosto več vrst zlorab zgodi istočasno.
Raziskava Inštituta Antona Trstenjaka (2003) je med drugim pokazala, da:
1. do zlorab najpogosteje prihaja v domačem okolju (za 70 % zlorab v naši raziskavi so bili odgovorni družinski člani oziroma sorodniki), čeprav se pojavljajo tudi v institucijah;
2. največji delež zlorabljenih tvorijo osebe, stare od 75 do 80 let;
Pomembno je prepoznavanje znakov nasilja in zlorab ter predvsem: UKREPANJE!
Vsako nasilno dejanje pomeni za žrtev hud stresni dogodek, saj posega v njeno osebno integriteto in zasebnost. Kot ugotavlja mag. Ksenija Ramovš, direktorica Inštituta Antona Trstenjaka, stari ljudje bolj kot telesne poškodbe ali izgubo denarja občutijo psihične posledice nasilnega dejanja: počutijo se prizadete, ogoljufane in prestrašene, ne upajo si več sami od doma. Skoraj vsi, ki so prestali določeno obliko nasilja, ne hodijo več ponoči sami po ulicah, so bolj pazljivi in tudi veliko bolj nezaupljivi. Kako se upreti nasilju? Daphne, mednarodni projekt proti nasilju nad starimi ženskami, navaja naslednja priporočila:
– V večernih urah ne hodite od doma brez spremstva.
– Ne nosite s seboj predmetov večje vrednosti.
– Izogibajte se samotnih ulic in cest.
– Izogibajte se tesnemu srečanju s tujci. Med vami in neznancem, ki vas želi morda nagovoriti, naj bo vsaj en meter razdalje.
– Če se vam na samotnem kraju približuje neznana oseba, se ji umaknite na drugo stran ceste.
– Kadar opazite, da vam neznana oseba sledi, nikar ne bežite, kajti vi ste telesno šibkejši in bi vas napadalec lahko hitro ujel; svojo moč morate prihraniti za srečanje z napadalcem.
Telesno ste verjetno šibkejši od napadalca, kljub temu pa lahko vedno uporabite nekatere priročne in enostavne načine vedenja, ki so vam ob napadu v prid:
– razdalja vsaj en meter!
– prvi nagovorite napadalca, vprašajte ga, kaj bi rad, pri tem ga glejte v oči. Bodite glasni, če pa boste ob tem še krilili z rokami, boste še bolj učinkoviti. Vprašajte ga, kaj želi od vas, če bo zahteval torbico, mu jo izročite, ne pulite se zanjo, pozor: on je močnejši! Največ poškodb nastane ob prerivanju za premoženje majhne vrednosti. Vaše zdravje je pomembnejše!
– ključe nosite vedno v roki, kajti če vam napadalec vzame torbico, še vedno imate ključe – s ključi se tudi lahko uspešno obranite. Dotik med rebra ali na glavo je s kratko kovinsko palico, ki je pripeta kot obesek za ključe, lahko zelo boleč.
– udeležite se tečaja samoobrambe za starejše, takšne izvajamo tudi na Inštitutu Antona Trstenjaka, in sicer z namenom, da boste pridobili na samozavesti in izgubili občutek nemočne žrtve.
Prepoznavanje znakov zlorabe je za zunanjega opazovalca pogosto težka naloga, saj žrtev vedenje storilca navadno zanika. Kljub temu so v primeru suma zlorabe opozorilni predvsem naslednji znaki:
1. telesna ali fizična zloraba: težave z gibanjem, spremenjeno obnašanje, zmedenost, praske, podplutbe, nalomljene kosti, polomljena očala; oskrbovalec ne dovoli, da bi se obiskovalec na samem srečal z žrtvijo;
2. psihična ali duševna zloraba: strah, neodločnost, apatija, depresija, stres, poslabšanje prejšnjih duševnih bolezni, motnje spanja, umikanje, majhno samospoštovanje.
3. zanemarjanje: podhranjenost, zanemarjenost, neprimerna oblačila, osebe nimajo zobne proteze ali slušnega aparata, osebe prejemajo prevelik ali premajhen odmerek zdravil, imajo preležanine, živijo v nezdravih razmerah, prostor je umazan in smrdi.
4. finančna zloraba: oseba nimajo nikoli denarja, nepoznavanje denarja, nezmožnost za nakup osnovnih živil, oseba vedno dviguje denar v spremstvu nekoga, ki potem vzame denar itd.
Dovolj je!
Nasilje in zloraba predstavljata kratenje temeljnih človekovih pravic ter sta kot taki nedopustni. Da se več ne bi dogajala, je tako žrtvi kot tudi storilcu potrebno zagotoviti ustrezno psihosocialno pomoč in enkrat za vselej reči: “NE! NE DOVOLIM TAKŠNEGA ODNOSA! DOVOLJ JE!”
Kam se obrniti po pomoč
Poleg poznavanja znakov in vrst zlorab je pomembno tudi poznavanje dejavnikov tveganja, ki lahko pripeljejo do zlorab. V življenju večine starih ljudi je prisoten vsaj eden od teh dejavnikov, kar nas opozarja na to, da se zlorabe lahko zgodijo v vseh okoljih in vsakemu staremu človeku. Kam torej po pomoč v primeru nasilja oziroma zlorabe? Na policijo: varovanje državljanov pred nasilnimi situacijami je ena od osnovnih nalog policije.
Nevladne organizacije, ki se ukvarjajo z žrtvami kaznivih dejanj, nasilja in različnih stisk:
Centri za pomoč žrtvam kaznivih dejanj – Zavod Papilot
CPŽ LJUBLJANA: 01/524 12 40
CPŽ KRANJ: 04/202 72 00
CPŽ JESENICE: 04/583 60 40
CPŽ VELENJE: 03/586 33 30
CPŽ MURSKA SOBOTA: 02/527 19 00
CPŽ PTUJ: 02/771 10 17
CPŽ KOPER: 05/625 01 34
SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja
Tel.: 01/ 544 35 13, 01/ 544 35 14,
Društvo za nenasilno komunikacijo
Tel.: 01/ 4344 822, 02/ 3202 146
TEL: 01 4344 822
Zavod Emma – strokovna psihosocialna pomoč v primerih nasilja
Tel.: 01 425 47 23
Združenje proti spolnemu zlorabljanju
Tel.: 01 43 13 341 brezplačna tel. št. 080 28 80
Zaupni telefon Samarijan
brezplačna tel. številka: 116 123
Varuh človekovih pravic
Tel.: (01) 475 00 50; brezplačni telefon: 080 15 30
O nasilju nad starimi si lahko preberete tudi v prispevkih revije Kakovostna starost , časopis za socialno gerontologijo in gerontagogiko, ki jo izdaja Inštitut Antona Trstenjaka; (letnik 5, št. 1-2; letnik 7, št. 1; letnik 9, št. 3).
