Tako se v veliko slovenskih zaselkih in krajevnih zaselkih prebivalci združujejo v manjše ali večje skupine, v katerih se z dobro mero potrpežljivosti, vztrajnosti in skupnega dela razvijajo dobri prijateljski odnosi. Nekatere skupine delujejo bolj zaprto, tako da skoraj ne sprejmejo novega člana, drugje so bolj odprte in z veseljem sprejmejo nove člane in članice. Zakaj pa ne? Več jih je, boljše je lahko. Tudi v Društvu kmečkih žena Ruše pravijo tako.
Bogate izkušnje druženja mlajših in starejših članic društva
Društvo kmečkih žena Ruše so ustanovili ‘davnega’ leta 1980 – ko so bile Ruše še vas – na pobudo kmetijsko svetovalne službe, katere naloga je bila, da poveže kmečke žene ter jim omogoči občasna izobraževanja. Ob morebitnem zanimanju pa bi se skupaj odpravile še na kak izlet, so predlagali.
In res. Nekaj žensk, ki so sicer od jutra do večera pridno delale na svojih kmetijah, marsikatera od njih pa še v službi, se je vpisalo v društvo in se udeležilo prvih sestankov, na katerih so poslušale razna strokovna predavanja. Pa ne samo to. Vse bolj so se zbliževale in vse bolj so si zaupale. In čeprav so bile različnih let, celo različnih generacij, so se druga od druge veliko naučile.
Od mlade mamice do prababice
Po več kot dvajsetih letih delovanja društva nekaj članic več ni. A prišle so nove, mlade, ki so na nek način pomladile ekipo izkušenih gospodinj in kmetovalk, hkrati pa prinesle svoj zbir izkušenj in razmišljanj. Helga Šauperl, predsednica društva, razlaga: »Trenutno nas je v društvu 16, najstarejša je stara 85 let, najmlajša pa 26 let.«
Dobivajo se na rednih sestankih, ena od članic se je ob našem pogovoru pošalila, naj nikar ne povem, kje, ker se bojijo, da bi se zaradi tega, ker se tako dobro razumejo, k njim ‘usulo’ preveč žensk. In ti sestanki niso kar tako. Dolgo časa so vabile k sebi razne strokovnjake s kuharskega področja, ki so jih učili male skrivnosti velikih mojstrov – same pa so pekle razne vrste peciva, izredno dober domač kruh, izdelovale suhomesnate izdelke, kuhale odličen pohorski pisker in še in še. Vse tisto, kar naj bi znale gospodinje na vasi, pa še več zraven. Zdaj se večkrat dogovorijo za interne tečaje kuhanja, tako da kar same članice pripravijo jedi in razložijo njihovo pripravo.
Druženje, strokovnost in praznovanje
»Na naših sestankih vsak prvi ponedeljek v mesecu se imamo krasno, saj pregledamo aktivnosti, ki so za in pred nami. Na vsakem sestanku pa imamo pogostitev, saj tista članica, ki ima v tistem mesecu rojstni dan pogosti druge,« razlaga Šauperlova. Tako jim razlogov za dobro voljo nikoli ne zmanjka.
Tekmovalni duh in ponos
Tako pridne in odlične kuharice, ki si povrh vseg zaupajo skrivnosti receptov, so tudi podjetne. Na raznih srečanjih podobnih društev, kjer so organizirana tudi kuharska tekmovanja, se že od vsega začetka delovanja društva udeležujejo kuharskih tekmovanj.
»Odnesle smo zlate, srebrne in bronaste vilice na tekmovanju Gostur – takrat, ko je bil sejem Vino in hrana še v Mariboru,« pohvali članice Šauperlova in dodaja: »Naše ženske imajo tudi veliko priznanj iz prireditev Dobrot iz slovenskih kmetij.«
Pripravljajo pa tudi posebno specialiteto jedi na žlico – pohorski pisker, za katerega so dobile že pokal za prvo in tretje mesto v kuhanju pri Ruški koči na Pohorju. Hja, konec koncev so doma na obronkih Pohorja in je pohorski pisker njihova domača jed.
Domače dobrote za vsakogar
Svoje znanje starejše članice prenašajo na mlajše, mlajše pa na starejše. Pa ne samo to. Njihove dobrote lahko poskusi vsak, ki najde na kaki prireditvi njihovo stojnico. Že nekaj let jo postavljajo na prizorišče trgatve stare trte v Mariboru, kjer z njihovimi štajerskimi gibanicami in poticami pogostijo lačne mimoidoče, trgače ter stare in nove vinske kraljice. Ob prvem maju jih vedno najdete na Snežnem stadionu v Mariboru, ob Ruški nedelji pa pri Ruški koči na Pohorju. In seveda še kje drugje.
Skupni dopusti
In kaj naredijo z izkupčkom? Ne zapravijo ga, kje pa. Že pred leti so naredile pravo malo revolucijo in se odločile, da bodo kdaj pa kdaj odšle na kak izlet. Iz te ideje pa se je rodila še večja – odpravile so se na nekajdnevni dopust na morje. In to ni bilo kar tako, sploh ne v vsaki družini, kjer so bili vajeni, da je mama, gospodinja torej, vedno doma.
»V začetku je bilo malo težje, saj naše ženske niso bile vajene zapustiti svojih domov za dalj časa, vendar je bilo že po prvem skupnem dopustu jasno, da je to prava stvar, ki jo kmečka žena (in tudi vsaka druga) potrebuje, da malo izklopi in si napolni baterije. Sedaj tega dopusta ne damo za nič na svetu!« pravi Šauperlova.
Skupne kavice – potem pa po svoje
Zadnja leta se lahko članice odločajo za zimski in poletni dopust v toplicah, pozimi gredo največkrat v Izolo, poleti pa v ene od slovenskih toplic. Njihovi dopusti so hkrati aktivni in ležerni, tradicionalno se družijo na kavi, potem pa gredo po svoje. Vedno jih je dovolj, da se lahko izmenično družijo, tako da se ne naveličajo druga druge. Sploh ker so se že zdavnaj naučile, da se lahko družijo tudi če niso vedno istega mnenja. Leta izkušenj, bi lahko rekli, ali pa dobra mera potrpljenja, ki ga mladi velikokrat nimajo.
Šauperlova posebej poudarja: »Skupno druženje zelo bogati naše vsakdanje življenje, saj imamo iz časa našega druženja tako na dopustu kot na sestankih in tudi na kakšnem izletu neprecenljive skupne spomine, ki so res nekaj enkratnega. Pa tudi pomagati si znamo, če je treba!«
