Navadila se je na tišino in mir

Kmalu bo zvonilo k polnočnici, je pomislila. Pa ne, da bi imela namen iti, misel ji je zgolj pomagala pri uokvirjanju časa, ki ga je že preživela s knjigo in ki ga ji še namerava posvetiti. Srknila je požirek čaja, si popravila deko na nogah in spet odprla knjigo. Tako tiho je, je pomislila. Tak blažen mir imam … Na ustnicah ji je zaigral nasmeh.

Ko sta hčeri že leta nazaj odšli zdoma in je ostala sama jo je bilo sprva grozno strah samote. Toliko let je bila navajena, da jo je doma vedno kdo čakal, nikoli ni bila sama sama. Čeprav je od nekdaj vedela da je samotarska duša, ji hčeri in skrb zanju preprosto niso dovolili biti to, kar je čutila, da je. Zato jo je bilo tudi strah njunega odhoda zdoma, ker ni vedela ali bo lahko sama.

Prve mesece je zato dostikrat jokala, saj ju je pogrešala. No, pogrešala je odgovornost in obveznost, ki sta ji hčeri pomenili, pa njena glasova in občutek, da je vse v redu, ko ju je gledala spati. Potem pa je nekako, še sama ne ve točno kdaj, zdrsnila v to samost, se navadila biti sama, no sama z Mio, ki ji že 12 let dela družbo. Navadila se je na tišino in mir, pa so jo počasi začeli obiski hčera motiti. Saj ne, da ju ne bi bila vesela, le … hmm … ni bila sama.

Preprosto. Ni bilo tišine, miru, skozi stene je slušala njena glasova, ki so se jima kasneje pridružili glasovi mož in vnukov. Oh, saj ima vse rada, resnično. Vnukico naravnost obožuj, tudi zeta sta zelo v redu človeka, resnično ne more reči nobene slabe besede čez nikogar. In vesela je, da se spomnijo nanjo, da jo pridejo pogledat, da jo tako pogosto obiščejo, pa vendar … Vesela je tudi ko gredo, ko zapre za njimi vrata in jim maha skozi okno. »Pa sva spet sami,« reče Mii in jo vzame v naročje.

Nekaj božičev nazaj sta jo hčeri vztrajno vabili k sebi. Ni hotela. Odvadila se je mesta, pa tudi praznikov ne mara. Od nekdaj ne, le da sta hčeri to pozabili. No, nista pozabili, saj niti prav vedeti nista mogli, ker je takrat, ko sta bili še majhni, zaradi njiju postavljala smrekico, zavijala darila, pripravljala praznično večerjo.

Že prvo leto, ko nista bili za praznike več doma, je smreko in okraske pustila na podstrešju, pa tudi večerje ni naredila. Čutila je takšno olajšanje in bila je iskreno vesela, da se ji ni bilo treba pretvarjati, da se veseli praznikov. Nikoli jih ni imela rada, še kot otrok ne. Hčeri pa sta najbrž mislili, da je osamljena, da ji je dolgčas in sta jo začeli vabiti k njima.

Ne hvala, ne bi vama bila rada v napoto, se je izgovarjala. Pa sta vztrajali in ko sta se jima pridružila še zeta diplomatski »Ne hvala,« ni zalegel več. Vsedli so se za mizo in pogovorili. Hčerama je razložila, kaj čuti do praznikov in da ji resnično ni hudo biti sama, da si to pravzaprav zelo želi in je po tem dolgo let hrepenela.

Sprva sta bili užaljeni češ, da jima tega nikoli ni pokazala ko sta bili majhni, potem pa sta počasi ulovili drobce njene nesreče v košaro. Spomnili sta se, da je vedno pred prazniki postala otožna, da je jokala, da ni bila prav nič vesela, ko so postavljale smreko, da se za novo leto nikoli ni pražnje oblekla in da je velikokrat prvega januarja rekla: »Samo da je konec praznikov.«

Od takrat dalje je ne vabijo več k sebi. Dogovorili so se, da jih bo sama poklicala, če si bo praznike zaželela preživeti v njihovi družbi, oni pa se morajo vsekakor še dalje po praznikih oglasiti pri njej, kajti Božiček še vedno nosi darila. Ne pušča jih sicer pod smreko, ker je nima, jih pa hčerama daje na njuni postelji. Zeta dobita od nje topel objem, vnukica pa … zanjo pa pripravi posebno presenečenje.