Kje so tisti lepi stari časi?

Obrabljena fraza iz naslova je gotovo eden izmed prvih simptomov staranja. Izraža namreč nostalgičen pogled v preteklost, ne glede na to, kakšna je ta preteklost dejansko bila. Govori o sedanjiku polnem tegob, skrbi in sprememb, priča o strahu pred negotovo prihodnostjo ter opeva davno preživete čase. A le na prvi pogled.

Če pogledamo malo globje, bomo kmalu ugotovili, da s tem medklicem človek ne hrepeni zgolj po starih časih, temveč predvsem po izgubljeni mladosti. Je pretirano vračanje k preteklosti res pravi, zdravi način razmišljanja ali nas pelje v zagrenjenost, apatijo in povzroča slabo voljo? Nam osredotočenost na davne dosežke onemogoča uveljavitev in okušanje življenja s polno žlico v sedanjosti?

Spomnim se dedka, ki me je v moji rani mladosti vedno rad kratkočasil z nekimi, vsaj za mene, davnimi zgodbami. Z zanosom je pripovedoval o drugačnih časih, ko niso poznali udobja in razkošja. Govoril je o trpljenju, pomanjkaju in odrekanju. Pravil mi je o težkem kmečkem življenju – delu na poljih, slabih letinah in lakoti, ki jim je sledila.

Kljub vsem tegobam okoli katerih je spletal svoje spomine, je pripoved vedno zaključil z mislijo ‘minili so tisti lepi časi’. Tovrstno nostalgijo brez zadržka lahko povežemo s staranjem. Ne telesnim, temveč staranjem kot stanjem duha, ki nas lahko dotolče precej bolj kot tegobe, ki jih sicer prinašajo zrela leta. Mar ni t.i. kriza srednjih let ravno produkt takšnega razmišljanja – oklepanja preživetih idealov in spoznanja, da smo nenadoma prerasli svoje (morda nikoli uresničene) cilje?

Objokovanje preteklosti nas lahko hitro privede v začaran krog in posrka vase. Slaba volja ter zagrenjenost sta namreč odlična podlaga tudi za resnične telesne težave, ki jih prikličemo nase s svojim pesimizmom. Nekdo se prične starati pri tridesetih, kdo drug pri petdesetih, nekateri, čeprav redki, pa nikoli. Kljub svoji starosti ostanejo neobremenjeni, pozitivno naravnani ter polni veselja do življenja. Ne tistega izpred mnogo let, temveč življenja tukaj in zdaj!

Mnogim posameznikom, ki velik del samopotrditve doživljajo skozi družinsko življenje ter starševstvo, se zamajejo tla ob spoznanju dejstva, da so otroci odrasli. Njihova primarna družbena vloga je nenadoma razrešena in v kolikor je ne nadomestijo z novimi cilji kot potjo do samouveljavitve, lahko nastopi psihološka stistka, ki bi jo morda lahko primerjali celo z adolescentno krizo identitete.

Zakaj velik delež staršev meni, da se njihovo življeje konča, ko jim odrastejo otroci? Brez zadržka sprejmejo fazo prehoda otrok v odraslost kot poslednjo fazo njihovega življenjskega cikla, preostanek svoje poti pa dojemajo zgolj kot pripravo na konec. Seveda je takšno razmišljanje zgrešeno, duhamorno in samodestruktivno. Osamosvojitev otrok namreč lahko osvetlimo v povsem drugačni luči. Na prvem mestu moramo v njej vsaj delno prepoznati lasten uspeh, na drugi strani pa jo lahko dojemamo tudi kot osvoboditev. Gre za osvoboditev od pravne, moralne in konec koncev tudi finančne odgovornosti. Tak pogled nam omogoči polnejše ter bolj kvalitetno življenje. Posvetimo se lahko drugim, do tedaj neuresničenim ciljem, hobijem in dejavnostim. Seveda pa moramo te ambicije najprej imeti. Apatični posamezniki, ki se v zrelih letih sprijaznijo z zgolj bivanjem, nikoli ne bodo resnično živeli. Sčasoma bodo postali ujetnik lastnih spominov in žalovanja za minulo mladostjo. Postali bodo zagrenjeni, nezadovoljni starci, ki so sami sebi odveč.

Vzroke za takšno počutje širokega kroga ljudi v zrelih letih pa ne gre iskati zgolj na ravni posameznika. Za negativen odnos do staranja je namreč odgovorna družba kot celota. Visoka starost je že dolgo nazaj izgubila svoj ugled.

Staranje je hočeš nočeš povezano z nekaterimi povsem fiziološkimi procesi, katerih posledica je tudi padec učinkovitosti in produktivnosti. Slednje pa je v tej turbokapitalistični družbi, ki smo jo ustvarili zase, označeno za skrajno nezaželjen pojav.

Če je v nekih drugih časih, političnih sistemih in družbenih ureditvah veljalo, da starejši ljudje zaradi svoje modrosti ter izkušenosti zasedajo najvišje moralne ali politične položaje in imajo kot takšni največji vpliv na družbo kot celoto, danes velja povsem nasprotno. Starejši občani so potisnjeni na družbeno margino.

Razumljeni so kot tisti, ki mlajšim generacijam zasedajo mesto, črpajo surovine in pobirajo sadove njihovega dela. Starost ni več privilegij, vir spoštovanja in modrosti. V takšnem okolju je degradirana zgolj na breme in strošek, ki ga nosijo mlajše generacije.

Kljub vsem težavam, ki jih nosi življenje v današnjem svetu, lahko zaključim, da bo današnji dan čez 20 let morda precej lepši, kot se nam zdi ta trenutek. Pogled skozi prizmo nostalgije je pač vedno lepši. Kljub vsemu pa se je potrebno naučiti prepoznati dobro in lepo tudi v sedanjosti. Smisel življenja je, da v polnosti izkoristiš vsak dan, ki ti je na voljo, kajti le tako resnično živiš. Katerikoli generaciji že pripadaš in ne glede na to kako lepi in kako zlati so bili tisti stari časi …