Tudi v domovih starejših občanov živijo ljudje, ki nimajo obiskov, ki se jih nihče ne spomni ali pa jih le poredko kdo od otrok pride pogledat. Včasih je bila prva nagonska reakcija ta, da češ, kako nesramne, brezčutne in egocentrične otroke ima ta oseba, pa kako da jih ni sram, da se ne spomnijo na svojega starša.
Potem pa so se mi sčasoma v življenju zgodile določene stvari, zaradi katerih sem na te starostnike začela gledati z drugega zornega kota. Ne več po principu »ubogi osamljeni«, temveč po pregovoru »kar so sejali, to žanjejo«. Seveda to še zdaleč ne velja za vse osamljene in od sorodnikov pozabljene starostnike, za nekatere, in mogoče jih je več, kot si upamo priznati, pa nedvomno. Kakor so skrbeli za otroke, tako jim otroci vračajo.
Starši, jaz nisem nobena izjema, prevečkrat mislimo, da je ljubezen otrok do nas samoumevna in je ne glede na to, kako ravnamo z otroki, ne moremo izgubiti. Danes sicer lepše delamo z njimi, kot so delali včasih, a dejstvo je, da jih še vedno prevečkrat ranimo, ponižamo in zasmehujemo zato, ker so manjši od nas, ker so šibkejši in ker do njih ne čutimo osnovnega medčloveškega spoštovanja.
Pomislite na to, kolikokrat ste otroka v njegovi želji, da bi z vami podebatiral o vaši odločitvi, da česa ne sme, odpravili s »ker sem jaz tako rekel« ali »utihni in naredi kot sem ti ukazal« ali » s teboj se ne bom pregovarjal o tem«.
To počnejo tudi učitelji v šolah, pa vzgojitelji v vrtcih in drugi odrasli ljudje. In tako obnašanje je samo po sebi umevno, čeprav je diskriminatorno, saj otrok nima pravice do pogovora o tem zgolj zato, ker je manjši, mlajši in šibkejši, četudi ima dobre argumente, ki bi v debati znali zmagati. In tako se obnašamo vse dokler otrok ne postane odrasel.
No, seveda obstajajo izjeme in obstajajo starši, ki v takih pogovorih otroke vadijo argumentirati svoje zahteve, a teh je … kaj vem koliko. Še jaz, ki veliko dam na te pogovore in me hči zna prepričati, da ima prav in da je moja zahteva nesmiselna oziroma postavljena zgolj na argumentu starševske moči, se včasih nimam volje pregovarjati in gladko odrežem, da ne dovolim, da bo tako kot sem rekla jaz in da me bo poslušala, dokler bo pod mojo streho.
Joj, za to slednje sem se nekajkrat že ugriznila v jezik, saj je prav ta ultimat včasih povod, da otrok prezgodaj zapusti družinsko gnezdo in gre na svoje. Ti ultimati so tako ali tako slepi naboji, ki dajejo jasno vedeti, da starš nima nobenega tehtnega razloga, s katerim bi upravičil ali pojasnil svojo odločitev, ki se tiče otroka.
Velikokrat je tako, da se starši do otrok obnašamo enako tudi potem, ko odrasejo in gredo na svoje. Kdor jim je ukazoval v otroštvu, jim ukazuje tudi kasneje. Kdor je imel v družini strahovlado, bo tako funkcioniral tudi kasneje. Kdor je prepričan, da njegov otrok ne bo nikoli odrasel, ga bo imel vedno za nebogljenčka in kdor je užival v tem, da je otroka nadzoroval, bo želel imeti nadzor nad njegovim življenjem tudi ko bo odrasel.
Nekateri otroci vse to dopuščajo, se sprijaznijo s tem, da starši taki so, oziroma so tako zapleteni v njihove igrice, da ne morejo ven. Drugi se odtrgajo, ker vedo, da sicer ne bodo nikoli odrasli v polnem pomenu besede. In cena za takšno odtrganje je lahko tudi popolna prekinitev stikov s starši. Popolna in za vedno, ne glede na to, kaj se s starši dogaja.
Prav zato skoraj vedno, kadar spoznam starostnika, ki je popolnoma sam, naprej pomislim na to, kako je delal s svojimi otroki, da so ga zapustili. Predobro vem, kako zelo močna vez je med starši in otroki in vem, da ima otrok, ki to vez pretrga, res zelo, zelo tehten razlog za to.
