Človek že skoraj pričakuje, da bo dvignil straniščno školjko in bo iz nje skočil značilen, nekoliko porejen možic s svojim »ho, ho, ho«.
Najprej moram nekaj razčistit. Saj ne, da kdorkoli debatira z mano o tej zadevi, a človek mora vseeno najprej predstaviti izhodišče, preden začne razvijati svoja razmišljanja. Pa čeprav gre tokrat samo za pojav, karikaturo, lik, zgodbo, ki se prodaja, ali najboljši tržni artikel rdečo bele barve z izjemo coca-cole. Seveda govorim o Božičku. Če se še coca-cola združi z Božičkom, potem se vprašam, kdo trži koga: Božiček coca-colo ali coca-cola Božička. Seveda Božiček coca-colo, saj mu je coca-cola nadela njegov rdeče beli image.
Izključno z namenom, da se poistoveti z dobrodušnostjo, ki je povezana z Božičkom. Ne dvomim, da del uspešnosti coca-cole temelji na njihovi zlorabi Božička samega. Od takrat je Božiček rdeče bel. Coca-coli ali trženju coca-cole se je pridružila cela množica artiklov, proizvodov, idej, paketov, katerih prodaja se, vsaj v najbolj prodajno uspešnem obdobju leta (december, da se razumemo), dvigne v neizmerne višine. Božiček kot najbolj uspešen prodajalec? No, seksi prav gotovo ni. Ali pa? Če danes seks prodaja vse, a je, posledično svoji tržni uspešnosti, Božiček seksi?
Skačem sem in tja! Ja, najprej izhodišče. Ne bom izhajala iz vseh poznanih zgodb o Božičku. Preveč »prežvekano« in nima več pravega okusa. Zame se je Božiček prikradel v nekem trenutku, ko je »odšel« Dedek Mraz. Dedek Mraz je postal »rdeč«. Seveda človek zelo težko »kupi« to zgodbo, če pogleda oba možiclja. Nedvomno je med rdečimi najbolj rdeč Božiček. In ja, Dedek Mraz mi je bolj simpatičen.
Zame normalna posledica tega, da sem kot otročaj vsako leto komaj čakala Dedka Mraza, pisala pisemca s svojimi skromnimi željami Dedku Mrazu in seveda sedela v njegovem naročju kot nadebudna petletnica. Fotografijo še hranim. Mislim, da sem bila takrat najbližje stanju čiste blaženosti. Če nebesa obstajajo, sem bila takrat prav gotovo v nebesih.
Torej sem pristranska. Dedek Mraz je moj »fant«. Saj vendar živi pod Triglavom, v naši lepi deželi! In na glavi ima pravo slovensko polhovko ter sivo bel plašč iz ovčjega kožuha. Kako ne bo Dedek Mraz moj fant, pa čeprav so ga uvozili iz komunistične Rusije, vas vprašam? Če človek že na začetku svojega razmišljanja pove, da je pristranski glede izbire med Dedkom Mrazom in Božičkom, je to vsaj tako pošteno do drugih, kot če ne razmišlja na glas o tem, da Božiček v resnici ne obstaja, sredi grupe otročajev, ki komaj čakajo, da se pojavi Božiček.
Še nekaj, preden razpletam svoja razmišljanja o Božičku. Če je bila že podana izbira (ali nam bila v nekem določenem trenutku vsiljena) med Dedkom Mrazom in Božičkom, je Miklavž nedotakljiv. On je tisti ta »prvi«. Tega mi ne more nihče vzeti. Sicer pa zasluži vso spoštovanje tudi s strani Dedka Mraza in Božička, saj je med vsemi tremi najstarejši in edini sveti mož. Ja, rada imam Miklavža. Ostala dva sta v bistvu samo njegova »klona«.
Napočil je čas, da odkrijem masko z njegove Božičkove visokosti in pogledam, kdo se skriva za Božičkom. Saj, kdo, pri vragu, je Božiček?
RDEČE BELO KOMBINACIJA, KI NE SPOŠTUJE ZAKONOV FIZIKE
Okrogla, rdeča in polna lica bi lahko razkrivala zdravje, če ne bi nekaj podobnega skrivalo nekoliko zapito karikaturo, ali morda nekoga, ki ima probleme s holesterolom ali vsaj sladkorjem. Seveda postane stvar popolnoma jasna, če človek pomisli, koliko sladkih piškotov z mlekom mora pojesti vsakokrat, ko se spušča skozi dimnike v naše domove.
Fant je torej kar suh, če upoštevam obremenjevalne okoliščine. Si znate predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi nenadoma vsi nastavljeni piškoti in kozarci toplega (ali mrzlega?) mleka ostali nedotaknjeni? Kaj bi pa rekli otroci? Saj Božiček sploh ni prišel! Seveda mi še vedno ni jasno, čeprav sem zelo suvereno dokazovala (ali bi bilo boljše lagala?!) svojemu »nedolžnemu« otroku, kako se sploh zbaše v tiste ozke dimnike. Bila bi zelo vesela, če bi mi izdal to svojo majhno skrivnost, saj bi se potem tudi sama lahko stlačila v svoja krila in obleke po vsakih praznikih, ko se seveda preveč zredim. Krivi so seveda prazniki.
»Kaj pa tam, kjer ni dimnika, mami?« Okno, sine, okno. Res neverjetno, koliko »laži in pretvarjanj« kupijo majhni otroci. Seveda, kdo pa ne želi še dalje verjeti v Božička (ali Dedka Mraza ali Miklavža), če ta fant vsako leto prinese darila?! Kaj bo pa potem z darili, če ne bom več verjela vanje? Če sem iskrena, sem bila sama vsaj toliko navdušena nad otrokovim navdušenjem, pisanjem pisemc, čeprav še v šolo ni hodil, tistimi iskricami pričakovanja.
Nekako sem hotela to njegovo naivnost obdržati še eno leto, pa še eno leto in naslednje leto. Seveda zase. Kako zelo egoistočno ravnanje enega starša, kajne? Takrat, ko so ostali otroci že postavljali dvom v njegove nežne, otroške misli, takrat, ko je prehitel domov z »velikim« vprašanjem, ki je seveda postavljalo moje pripovedi o Božičku na »laž«, sem kar hitro našla odgovor, ki ga je zadovoljil. Včasih se vprašujem, ali sem ravnala prav. A vrnimo se k Božičku.
Seveda je popolnoma jasno, da je človek lačen, če mora sredi mrzle zime »obletat« pol zemeljske oble, pa čeprav ga na saneh vlečejo njegovi jeleni. Sploh Rudolf (prvi in glavni v jelenovi vpregi) mi je simpatičen. Cele zemeljske oble mu ni treba »obletat«, ker obstajajo predeli sveta, kjer Božiček ne obstaja. Seveda z globalizacijo postaja tudi Božiček globalen.
Sploh sedaj, ko je Dedek Mraz zaradi svoje »politične usmeritve« postal nezaželjena osebnost. Če sem iskrena, imam občutek, da se počasi vrača. Politična rehabilitacija, torej?! Mi je kar prav, da ima Božiček konkurenco. Vsaj ne bo pozabil, da je tukaj zaradi nas (pravzaprav otrok), in ne mi zaradi njega.
Božiček torej ne upošteva osnovne zakone fizike. Ali zanj osnovni zakoni fizike ne veljajo. To je edini logičen sklep, ki ga lahko podam iz njegove neverjetne spretnosti, da se s svojim obsegom »stlači« v vsak dimnik, in da »obleta« skoraj ves svet v eni sami noči. Ja, ja, saj vem, da ima male pomočnike. Škratki, škratki. A vseeno?! Torej vse, kar velja za »zemeljsko«, ne velja za Božička. Seveda! Kako sem neumna! Saj Božiček, čeprav živi nekje na Severnem tečaju, ni Zemljan! Kaj je potem? Prav gotovo ni sveti mož, kot Miklavž.
Še nekaj me bega. Kako, pri vragu, se njegova vreča nikoli ne sprazni? Tudi tole mojstrstvo ali majhno skrivnost bi rada poznala. Vsaj kakšen mesec ali dva, morda v času praznikov. Si lahko predstavljate, kako bi bilo, če bi si lahko za trenutek v svojem življenju uresničili vse, kar si želite. Posebej, če ne bi šlo samo za stvari. Ne, saj sploh nisem »požrešna«. Majhne želje, skoraj »željice«.
Imeti dovolj časa zase, se prepustiti čudovitemu sončnemu jutru brez naglice, dobiti poljub kar tako od svojega »velikega« otroka, se enkrat do sitega najesti sladoleda in čokolade in se pri tem ne zrediti, doživeti strast doživljanja trenutkov, enostavnih trenutkov, se ljubiti in biti ljubljen, se smejati tako dolgo, da se skoraj utopiš v solzah, se … Eh, sanje, dekle, sanje. A če obstaja kakšna možnost, da mi Božiček odstopi svojo vrečo, obljubim, da se bom spomnila tudi vseh vas. Verjetno ima večina med nami nekaj zelo podobnih želja, kajne? Preprostih, a včasih tako težko uresničljivih želja.
Če se vrnem k vreči, je prav gotovo edina vreča, iz katere lahko potegneš petkrat večjo stvar, kot je vreča sama. Ta je vedno enake velikosti in nikoli prazna. Tudi to nekako nasprotuje zakonom fizike, pa verjetno še kakšnim drugim zakonom. Pri meni predvsem ekonomskim. Ko ni več denarja, lahko še tako segam v denarnico, ko iz nje ne privlečem nič. Bančne kartice sploh ne bom omenjala. Tam celo izgubim občutek, da se prazni, dokler ni prazna. Pa saj tudi za nas velja, da prazna vreča še stati ne more. Dober in obilen zajtrk za začetek dneva, kajne? Zakaj ne morem uporabiti Božičkovega sistema vedno polne vreče? Le zakaj?
RDEČE BELO KOMBINACIJA, KI JE BOLJ SEKSI, ČE JO IMITIRA NEKDO DRUG
Rdeče belo. Sama barvna kombinacija predstavlja nedolžnost z belo in strast z rdečo. Nikakor zame podoba Božička ni seksi, da ne bo kakšne napačne razlage. A se njegov rdeč »plašček« s kosmatimi belimi zavihki in njegova rdeča kapica z belim cofkom uporablja vedno bolj kot predbožična podoba lepih, mladih deklet.
Ne samo v reklamah in nastopih. Tudi svetovno znane glasbene dive uporabljajo za trženje svojih predbožičnih skladbic to preobleko. Krilca so seveda kratka, kratka, oblekice ozke, ozke, in škorenjci dolgi, dolgi, a ne tako dolgi, da ne razkrivajo brhka bedrca. Rdeče belo kombinacija v tem primeru ne »prodaja« dobrodušnost starega možiclja, ampak seksi podobo mladih deklet. Nedolžna spogledljivost, zavita v seksi rdeče belo imitacijo Božička.
Seveda se moški svet ne bo strinjal z mano, a sama menim, da je Božiček v tem primeru zgrešil. Ali vsaj izgubil kompas. Seveda, če je njegov namen zgodba, ki se prodaja otrokom. Eno so kapice, ki jih nosimo vsi v času pred Božičem. Tudi doma, v intimnosti našega doma, je lahko takšno preoblačenje v »Božičke« in »Božičkice« zelo, zelo seksi in erotično.
Naj bo namen tega karkoli, morda samo predbožična popestritev domačega spalničnega življenja. Ja, ker rdeče bela je seksi. Zelo zanimiva sprememba. Priznam. A na zunaj bi moral Božiček vendar uskladiti svojo zgodbo s svojim pojavljanjem v javnosti. Božiček naj bi bil vendarle ali vsaj prvenstveno za otroke! Vsaj sama tako mislim.
Zato ne razumem tega gospoda Božička, da je »meni nič, tebi nič« dovolil zlorabo svoje podobe v popolnoma druge namene. Prav tako ne razumem tega gospoda Božička, da dovoli uporabo svoje podobe v vse možne tržne namene, čeprav se tržijo stvari, ki niso ravno primerne za trženje s strani Božička. Morda je še alkohol tu najmanjše »zlo«.
Predvsem pa se mi odkriva dejanski obraz Božička. Božiček je dejansko za odrasle, kajne? Produkt, ki prodaja, in produkt, ki se prodaja. Zelo, zelo uspešno. Naj bo to s svojo podobo, imenom ali pozdravom »ho,ho,ho«. Tako, na koncu svojega razmišljanja, padem v čisto navadno zgodbo o trženju, o prodaji, komercializaciji in vsem, kar nosi s sabo sodobno potrošništvo. Ja, morda Božiček ni seksi, morda ni še marsikaj, a je nedvomno ena najbolj uspešnih ikon komercialnega sveta. In to je tudi dejanski obraz Božička danes. Današnjega Božička.
IN ZGODBE ZA OTROKE?
Kaj potem povedati otrokom? Nedolžnost nežnih otroških let, tiste sanje in želje, tista pričakovanja, ki bi morala biti izpolnjena, če smo bili vse leto pridni? Morda je (ali bo) s tem počasi enako kot pridnostjo, ker pridnost v današnjem svetu ni želena vzgojna metoda. S tem se v celoti strinjam. Pridne otroke vzgajamo starši zase. Dejanski svet, krut in brezobrazen, jih »pohodi«. Če imamo radi svoje otroke, potem raje dvakrat premislimo, kot da jih vzgajamo v (samo) pridne otroke.
Tudi želje niso več tisto, kar so bile včasih. Danes jih izpolnjujemo otrokom še prej, preden lahko sploh vzklijejo v njih. Še prej, preden si sploh želijo, jim podarimo določeno igračo, predmet, stvar. Potem se čudimo, zakaj se je razveselijo za minuto, dve, in potem obleži nekje med vsemi ostalimi, »neželenimi« igračami. Če se v otroku ne oblikuje želja, nima tudi dejanske potrebe po določeni stvari in seveda ne zna to stvar uporabljati v skladu z njenim namenom. Zato obleži, med vsemi ostalimi stvarmi, ki smo jih podarili. Zakaj smo jih podarili, je neka druga zgodba.
A če pogledam nazaj v čas svojega otroštva (res je bil takrat Dedek Mraz, a je imel enako vlogo, kajne?) in otroštva svojega otroka (takrat je bil pa že Božiček, ker je imel tako zelo uspešen trženjski team), se spomnim tistih iskric v očeh, tiste otroške radovednosti in pričakovanja, vseh pesmic in risbic, ki so prikazovale ali Dedka Mraza ali Božička, potem bi želela to tudi za svoje vnuke, ko jih bom enkrat imela. Ker je meni bilo tako zelo lepo v tem predprazničnem času, ko sem bila otrok. Vem, da je bilo vsaj tako lepo mojemu otroku. Zakaj bi otrokom ukradli nekaj, kar je njihovo, nekaj lepega, kar napolni srce s čistim veseljem?
Torej Božiček. Prosim te v imenu vseh otrok, ki so majhni sedaj in še verjamejo vate, in vseh tistih, ki šele prihajajo, reci svoj »NE«. Ne za tako zelo očitno komercializacijo svoje podobe in imena. Obljubim, da ti ne bom nikoli več nevoščljiva, ker lahko poješ toliko keksov, in se kljub temu stlačiš v vsak, še tako ozki dimnik. Ja, seveda ti tudi obljubim, da bom še naprej vsem svojim vnukom, ko jih bom enkrat imela, pripovedovala tvojo zgodbo. Saj veš, o tvojem domu na Severnem tečaju, jelenih, piškotih in mleku, darilih, ki jih pripravljajo škrati. Skratka zgodbo o Božičku. Velja? Sva zmenjena?
