Navada, da si ob božičnih in novoletnih praznikih zaželimo srečo, je že zelo stara. Izhaja še iz časov pred krščanstvom. Takrat so v času okrog novega leta ljudje hodili po hišah in voščili srečo. V krščanstvu se je ta poganski običaj povezal s praznovanjem božiča.
V 19.stoletju se je uveljavila navada pošiljanja voščilnic v predbožičnem času, kjer so ljudje tistim, ki jih niso videli (razdalje so takrat vseeno zahtevale več časa in denarja), a so bili njihovi sorodniki in prijatelji, pošiljali želje za lep, miren božič in srečno novo leto. Voščiti srečo v času pred novim letom je torej tako zelo ukorinjeno v nas, da je prav čudno, če si ljudje ob srečanju v teh predprazničnih dneh ne rečemo : »Srečnega pa zdravega«.
KOLEDNIKI KOT DEL TRADICIJE, KI SE SPET OBUJA
Koledovanje je eden izmed tistih starih običajev, ki so jih ljudje pri nas sprejeli preko krščanstva, in so se uveljavili po vseh krajih naše dežele. Gre za zelo lep običaj. Drugače ne more biti, saj je njegov osnovni namen želeti srečo in deliti to, kar imamo, s tistimi, ki nimajo toliko. Danes se koledovanje spet uveljavlja tako v mestih kot vaseh. Povsod s svojimi posebnostmi, a z istim namenom. Ta poganski običaj je povzelo krščanstvo in ga povezalo s praznovanjem božiča in svetimi tremi kralji, ki so novorojenemu Jezusu prinesli darila ob njegovem rojstvu.
Koledovanje poteka v času od božiča do praznika Svetih treh kraljev, 6.januarja.
Pred drugo svetovno vojno je bilo povezano v glavnem s praznikom svetih treh kraljev, nato pa se je povezalo s časom samega božiča. Danes se spet povezuje predvsem s praznikom svetih treh kraljev. Praznik Svetih treh kraljev je eden izmed praznikov božičnega sklopa. Predvečer praznika je za kristjane tretji sveti večer za božičem in silvestrovim. V navadi je kropljenje hiš z blagoslovljeno vodo in kajenje s kadilom. Na vhodna vrata se napiše začetnice imen svetih treh kraljev z letnico novega leta.
Letos bo tako pisalo : 20 + G + M + B + 11; G za Gašper, M za Miha in B za Boltežar.
V tem času se koledniki, preoblečeni v svete tri kralje, odpravijo po vaseh in mestih, kjer zbirajo darove za revne družine z otroki. S petjem (gre za koledniške pesmi) ali igranjem ljudem, ki jih obiskujejo po domovih, prinašajo sporočilo božičnega praznika, v novem letu pa želijo srečo. Na ta način se povezujejo ljudje med seboj, med ljudmi pa se ohranja sočutje do bližnjih, ki jih morda v vseh dneh naglice niti ne opazimo. Pa bi jih morali. Čeprav gre danes za običaj, ki se povezuje s krščanstvom, so kolednikov veseli vsi ljudje, tudi tisti, ki ne verujejo. Sama misel in poslanstvo koledovanja je takšna, da ni vezana na vero kot takšno.
Zato odprite vrata, prisluhnite kolednikom, čeprav ne verujete. Gre za sporočilo, ki ga posredujete svojim otrokom. Biti sočuten, imeti empatijo do ostalih, ki niso tako srečni, kot smo mi. Pojasnite jim navade, ki imajo tako stare korenine.
Zakaj so koledniki preoblečeni v svete tri kralje? Po evangeliju so trije kralji modreci z Vzhoda, ki so sledili zvezdi, našli novorojenega Jezusa, se mu poklonili in ga obdarovali. Zanje je bil Mesija (kralj ali odrešenik). Čeprav dejansko niso svetniki (so pripadniki poganskih narodov) in tudi njhovo število ni točno znano, se je po številu darov ustalilo izročilo o Svetih treh kraljih, imenovanih Gašper (Kaspar; prišel bi naj iz arabskega sveta), Miha (Melhior; iz Perzije) in Boltežar (Baltazar, iz Etiopije). Gašper zato ponavadi izgleda kot Azijec, Miho kot Evropejec, Boltežarja kot Etiopec, črnec. Po izročilu naj bi bil Gašper mladenič, Boltežar mož, najstarejši, sivolas pa Miha. Sveti trije kralji tako simbolično predstavljajo tri starostna obdobja.
Tudi darove so jim razdelili. Miha kot najstarejši naj bi Jezusu – Mesiji podaril zlato (Mesija kot kralj), Gašper kadilo (Mesija kot Bog), Boltežar pa miro (Mesija kot človek). Vse to se je kot del tradicije ohranilo do danes, kar lahko opazujemo tudi na slikah, kipih in v jaslicah. Ena izmed figur predstavlja starca, druga moža, tretja pa črnca; vsi imajo krone ali kraljeva pokrivala, a so pred Jezusom odkriti.
V marsikaterih krajih so koledniki otroci, preoblečeni v svete tri kralje.
Različni kraji, različni običaji.
Tudi pri nas obstajajo razlike med običajem koledovanja v različnih krajih Slovenije. Povsod se pojejo koledniške pesmi, ki niso enake božičnim pesmim. Tudi v tujini je tako, saj velja n.pr. na angleško govorečem področju za kolednike izraz »carol singers«. Ponekod se prižigajo kresovi (zaključi se obdobje, ko demoni več ne strašijo), ponekod samo lučke za svete tri kralje, ponekod nastavljajo otroci čevlje in posode za darila (enako kot pri Miklavžu).
A povsod se želi sreča. Tisto staro koledniško izročilo : tristo blagoslovov, tristo sreč, naj mine leto brez nesreč!
GASILCI, NOGOMETNI KLUB ALI ?
Na določen način se je koledovanje, ki sicer ni imelo podlage v veri, uveljavilo tudi preko običaja, ki je bil včasih prisoten povsod, danes pa že nekoliko izginja. V manjših krajih je prav gotovo še vedno zelo prisoten.
Gre za razna prostovoljno gasilska društva, manjše nogometne klube, razne druge športne organizacije (predvsem otrok), društva in podobno, ki so v času pred božičnimi in novoletnimi prazniki hodila po domovih in voščila lepe praznike in srečo s koledarjem.
Tisti koledar, ki so ga ponavadi gospodinje pripele na notranjo stran vrat shrambe ali v kuhinji, da so nanj označevale pomembne dogodke. Kdaj smo kaj sadili ali sejali, kdaj je treba plačat drva, kdaj je roditeljski sestanek v šoli, in vsi ostali, tako zelo pomembni dogodki za družino.
No, ti »koledniki« niso prepevali (vsaj v glavnem ne). Voščili so srečo, podarili koledar in zapisali na seznam denarni prispevek, ki so ga dobili. Na ta način so zbrali nekaj denarja za svoje delovanje.
Nekaj časa se je ta način voščila sreče in lepih praznikov tako zelo razširil, da si lahko pričakoval obiske vsak dan. Seveda je to pomenilo kar nekaj denarja.
Ljudje seveda vedno najdemo način, kako se rešiti nečesa, kar nam ni najbolj pri srcu. Čeprav so glasovi za zaprtimi vrati doma dokazovali, da je nekdo doma, se vrata niso odprla. Morda je samo za hipec nekdo pogledal skozi kukalo na vratih, morda so se za drobec premaknile zavese, a nihče ni vrat odprl. Ja, tudi otroci so bili tisti, ki so jih starši pošiljali pred vrata s sporočilom: »Ni ateja pa mame doma. Kajne, mami?« No, če so bili večji, jim je »laž« šla bolje od rok (ali iz ust). Zelo vzgojno, ni kaj?
Seveda je problem, če denarja ni. A vseeno mislim, da je bolje reči, da bi rad prispeval, a enostavno ni denarja.
Ja, včasih se je zgodilo tudi to. Vedno so ti vsi z razumevanjem poklonili koledar in zaželeli srečo. Takrat še ni bilo kreditnih kartic, odobrenih limitov negativnega stanja, da bi se človek enostavno »zapufal«. Menim, da bi bilo bolje, če bi (vsaj včasih, pri določenih ljudeh) bilo še vedno tako. Je pa ena izjema! Gasilci. Skoraj nihče ni izzival sreče (ali nesreče), da ne bi daroval gasilcem. Ljudje smo kar vraževerna bitja, pa če verujemo ali ne. Prvič so bili tolikokrat koristni, predvsem pa nikoli nisi mogel vedeti, kdaj jih boš potreboval. Seveda so gasilci vedno prišli, ne glede na to, kaj so prejeli od določenih ljudi.
LEPO JE PREJETI SREČO PO POŠTI
Pošiljanje voščilnic po pošti je bilo še v času pred uveljavitvijo interneta zelo pogost način, kako so ljudje drug drugemu voščili lepe praznike, srečo, zdravje, uspeh in veselje. Pred dobrodelnimi organizacijami, katerih čestitke so danes najbolj prodajane (n.pr. Unicef), so bili na teh voščilnicah vsi tisti znanilci sreče, v katere so ljudje verjeli.
Najbolj pogosti so bili lepi, okrogli prašički roza barve (pujsek rije po blatu naprej; to pomeni, da bo novo leto še boljše).
Precej pogoste so bile štiriperesne deteljice (uh, toliko sreče, da je komaj preneseš) in dimnikarji (hitro, hitro se prijeti za gumb; sreča je zagotovljena, če šteješ do deset).
Danes so motivi na voščilnicah velikokrat kar reprodukcije znanih umetniških del ali vsaj izredno kvalitetni izdelki. Včasih so bile pogostejše razglednice, danes prevladujejo voščilnice iz kvalitetnega papirja v lepih kuvertah. Včasih so bile navadne znamke, danes so »božične« ali »novoletne« z lepimi motivi.
Zelo lepo je, če družina sama izdela voščilnice. Posebej lepe so otroške.
Vseeno je ostal namen voščilnic enak. Odnose imamo s številnimi ljudmi, ki jim osebno ne moremo zaželeti sreče. Zato jim pošljemo voščilnico z nekaj lepimi besedami.
Predvsem je pomembno, kaj napišemo. Ne uporabljajmo kar tistih dolgočasnih »Vesele božične praznike in srečno novo leto«, ampak poskusimo napisati nekaj za vsakega posameznika, komur namenjamo svoje želje. Saj ni pomembno, da je besedilo posebne kvalitete. Nismo pisatelji in pesniki.
Pomembno je, da voščilo odraža naš odnos do tega človeka, naše dejanske želje čisto določeni osebi. Tako je voščilnica res osebna.
Če smo jo naredili še sami, pa je tako največ, kar lahko damo. Pustimo otrokom, da napišejo svoje voščilnice, čeprav bomo morda te osebe srečali pred ali med prazniki. Naj se sami podpišejo na voščilnice in dodajo kakšno svojo besedo.
Vošči družina, ne vi sami. Seveda je drugače, če pošiljate voščilnico poslovnim partnerjem ali sodelavcem.
Zelo se razveselijo voščilnic starejši ljudje in ljudje, ki so sami. V glavnem niso vešči računalnikov in interneta, morda jih sploh nimajo. Zanje je to dogodek. Voščilnico ponavadi nastavijo na kakšno komodo in jo seveda pokažejo vsem svojim otrokom in ostalim gostom v svojem domu.
Zelo lepo je, če družina vse prejete voščilnice razstavi po svojem domu. Lahko jih daste na vrvico in obesite na okno kot zelo lep, poseben okras. Lahko jih date na okensko polico ali na novoletno jelko. Kamorkoli jih boste dali, dajejo posebno toplino in intimnost domu v tem času. Še nekaj. Če ste vraževerni, jih nikar ne zavržite ob koncu praznikov, ampak jih zadržite, da leto mine. Samo tako se vam bodo vse želje za srečo, uspeh, veselje in zdravje, uresničile. Ne verjamete?
INTERNET IN MOBITEL? JA, ZAKAJ PA NE!
Svet gre naprej. Danes so v glavnem uveljavljena voščila v teh prazničnih dneh preko interneta (elektronska pošta, elektronske voščilnice) in mobilnih telefonov. Osebno nimam nič proti takšnemu načinu voščil, čeprav niso tako osebna in intimna.
Vseeno ni najbolj iskreno in lepo, če voščimo srečo in lepe praznike z enakim besedilom kar vsem osebam v svojem »imeniku«.
Saj vendar komuniciramo tako preko interneta kot preko mobilnih telefonov s tako različnimi osebami. Malo se pa že moramo potruditi. Morda je še najbolje, če oblikujemo skupine prejemnikov in posredujemo voščilo po skupinah. Odvisno od skupine. V vsakem primeru se potrudimo vsaj toliko, da ne uporabljamo danes tako modernih okrajšav besed ali njihovih kombinacij s številkami. Tudi razni angleški izrazi niso najbolj primerni. Saj ne razumejo vsi tega načina pogovora, ki se je uveljavil predvsem med mladimi.
No, sama sem za voščila.
Tista, ki jih naredimo, čeprav niso tako lepa, kot kupljena. A so naša. V njihovo izdelavo smo vložili del sebe.
In sama sem za stari način, z roko napisano osebno voščilo, kamor se podpišejo vsi družinski člani.
Še nekaj imam rada. Tisto roko, ki jo ponudimo, ko se slučajno srečamo, in zaželimo srečo. Z nasmehom na licih in trdim stiskom dlani.
Ja, lepo je želeti srečo.
Marsikomu največ, kar dobi v teh predprazničnih dneh.
Pa stane tako zelo malo, kajne?
Zakaj torej ne bi voščili sreče?
