Že prejšnji večer sem videla svoja mačka, kako sta se plazila ob steni hiše, maček je držal mačko za vrat, da mu ni ušla, ona pa se je plazila po tleh. Jasno mi je bilo, da se bosta najverjetneje sparila kar med seboj, čeprav sta iz istega legla in ko sem danes zjutraj slišala ta dojenčkov jok v prizidku hiše je postalo nedvoumno, da se res parita in da jima je prav vseeno, če je zunaj nekaj deset centimetrov snega.
Letošnja zima me mentalno ubija. Ta belina, to naletavanje snega in mraz, ki reže v stene hiše … tega je že preveč. Zdaj bi že morali izpod snežnih krp siliti na plano zvončki, kronce in žefrani, ne pa da gazim sneg, da imam občutek, kot bi se čas ustavil v decembru.
Nobenega življenja, nič ne vzpodbuja hormonov, ki bi pognali kri po žilah. No ja, očitno komu hormoni že norijo, če ne ljudem pa mačkam in to je ena od stvari, ki me je spravila iz monotonije zadnjih tednov. Nekaj se vendarle dogaja, kljub navidezni zamrznjenosti časa prihaja pomlad.
V bistvu mi je prav zanimivo spremljat njuno parjenje. Niti eno leto še nista stara, nikoli se torej še nista parila … kako potem samec ve, kako je treba samico zagrabit za vrat, ne premočno in ne prenežno, kako samica ve, kako je treba samcu pokazat, da si ga želi za paritvenega partnerja?
Kaj dela nagon, kaj dela narava. Živali to vse vejo, znajo, razumejo, da je parjenje sestavni del življenja in da se z njim nadaljuje njihova vrsta. In čeprav sta moja mačka še čisto nedolžna bosta tako dolgo vadila parjenje, da se bosta sparila.
Kot bi jima to kdo ukazal. Tudi vedeta se tako, odštekano, zadeto, sploh me ne slišita, nimata časa jest, vseeno jima je ali sta noter ali zunaj, mačka mačku komaj pobegne, ko hoče malo miru, saj on kot hipnotiziran leze za njeno ritjo in jo skuša naskočit’. Eh, ko bi bilo tudi pri ljudeh tako enostavno …
Pomlad pride zagotovo. Zna biti, da bodo prve rože kljub snegu pokukale ven. Potem bo tudi v nas pognalo kri po žilah, dobili bomo energijo za prva vrtna dela, za nabiranje regrata, prve daljše sprehode po soncu. Moj dedek je umrl na prvi pomladni dan … Stari ljudje radi rečejo, da pomlad pobira bolne in tiste, ki jih je zima zdelala. Pa pomlad ne bi smela biti čas smrti, saj v sebi nosi toliko življenja. Nosi tudi lastovke in štorklje ter pozdravlja poletje.
Jeseni bo okoli hiše veselo. Če bodo vsi mladiči preživeli, se bom naposlušala dojenčkovega joka. Pa nič zato. Glede na to koliko veselja imam z njimi in da mi ta zvok prinaša vest o prihajajoči jeseni in pomladi sem vesela, da jih imam. Me vsaj zdramijo iz otopelosti in opomnijo, da čas teče.
