V Rušah še vedno nimajo doma za starostnike, čeprav so že pred leti načrtovali njegovo izgradnjo in se že dogovarjali, kje bo stal. A ustavilo se je že na začetku. Kdaj in kje bo dom za starostnike, se še vedno ne ve, starostniki, ki jih je vse več tudi v Rušah, upajo, da ga bodo dočakali.
So pa v tem štajerskem mestu, ki je imelo prvo slovensko gimnazijo in si pred leti končno prislužilo naziv mesta (dolga leta so bile Ruše le vas), vseeno že nekaj naredili za svoje starejše občane. Tako so leta 2002 izvedli obsežno anketo med starostniki. Marjana Blažke, strokovna delavka na področju družbenih dejavnosti na Občini Ruše, pravi: »Na podlagi rezultatov ankete smo začeli izvajanje programa družabništva, saj so starejši izrazili željo po druženju.« Gre za osebno družabništvo s starim človekom, individualno druženje s starim človekom.
Blažkejeva razlaga: »Družabnice se z uporabniki tega programa pogovarjajo, hodijo na sprehode, igrajo razne igre, spremljajo jih po nakupih, berejo jim in izvajajo druge aktivnosti po želji uporabnika, ki so možne v tem programu.« Pomembno je vedeti, da je izvajanje tega programa nadstandardna storitev, ki pa je za uporabnike še danes brezplačna oziroma jo financira Občina Ruše.
Nadgradnja svojega programa z novo obliko
»Občina Ruše je želela starejšim poleg individualnega družabništva ponuditi še novo obliko druženja starejših,« poudarja Blažkejeva. Tako je v letu 2004 v sodelovanju z Medgeneracijskih društvom Drava Maribor začela enoletno izobraževanje dveh prostovoljk za vodenje skupin starih ljudi za samopomoč. Danes delujejo v Rušah že tri skupine, v katere je vključenih 23 članic, ki jih vodita 2 voditeljici.
Priprave za ustanovitev krajevnega medgeneracijskega središča
No, doma za starostnike v Rušah torej ni, v mestu pa se število prebivalcev vse bolj viša tudi zaradi novih priseljencev iz bližnjega Maribora, ki hočejo pobegniti iz strnjega naselja in se naseljujejo v Rušah, ki so kar se tiče cen stanovanj zaenkrat ugodnejše od Maribora. Se pa v zadnjem času na Občini Ruše trudijo, da bi ustanovili Krajevno medgeneracijsko središče, kjer bi povezali vse generacije in občanom nudili boljše skupne prostore za preživljanje prostega časa.
Načrti za medgeneracijsko gledališko skupino
Do takrat pa se bodo starejši in srednja generacija družili v raznih društvih, tudi društvu upokojencev, ki ima sedem sekcij, in v skupinah starih ljudi za samopomoč. Potekajo pa tudi priprave na ustanovitev medgeneracijske dramske sekcije amaterjev v sodelovanju z osnovno šolo, gimnazijo, Društvom za razvoj Lira in Skupino starih ljudi za samopomoč, je povedala Blažkejeva.
Upamo, da jim bo uspelo in ne bo ostalo samo pri načrtih, kar se velikokrat zgodi ob večjih načrtih, ki obsegajo tudi več skupin z različnimi interesi. Sicer pa – saj jih lahko čez kako leto povprašamo, ali so že realizirali načrte. Sploh ker imajo, kot pravi Blažkejeva, še en načrt, ki ga še niso uresničili. V povezavi s Hospicom in Inštitutom Antona Trstenjaka želijo organizirati več tečajev, npr. za lepo sožitje s starejšim družinskim članom, tečaj za pripravo na kakovostno starost ob upokojitvi ipd.
Povezava različnih ustanov
Glede na to, da so ‘občinarji’ uradno pristopili k Razvojnemu programu skrbi za kakovostno staranje in za sožitje med generacijami v Občini Ruše za obdobje 2007-2015 v sodelovanju z Inštitutom Antona Trstenjaka Ljubljana, bodo velik del načrtov za medgeneracijsko povezovanje v Rušah morali uresničiti. Kakih večjih sankcij verjetno ne bo, če ne bodo izpolnili nalog in načrtov, bodo pa v takem primeru razočarani starejši občani.
Mlajši pomagajo starejšim
V Rušah imajo osnovno šolo ter srednjo kemijsko šolo in gimnazijo. Srednješolci pomagajo starejšim tako, da jim prinašajo nakupe iz trgovine, pomagajo na vrtu in pri težjih opravilih, pripravljajo tudi računalniške tečaje. Blažkejeva poudarja, da skušajo medgeneracijske razlike premagovati tudi v osnovni šoli na srečanjih babic, dedkov, vnukov in vnukinj pri raznih aktivnostih
Več izvajalcev istega programa
Pomoč družini na domu, v okviru katere izvajajo tudi skrb za starostnike, je od leta 1992 do 1999 izvajal Center za socialno delo Ruše, nato Občinska uprava Občine Ruše, od leta 2003 pa koncesionar Sončni dom Maribor. Gre za plačljiv program, ki obsega dela od gospodinjske pomoči, prinašanja enega pripravljenega obroka hrane, laične pomoči pri vzdrževanju osebne higiene, hranjenju, oblačenju, opravljanju osnovnih življenjskih potreb in pospravljanju, pa tudi informiranje ustanov o stanju in potrebah upravičenca, pripravo na institucionalno varstvo, vzpostavljanje socialne mreže z okoljem in sorodstvom.
Nekaj torej že imajo, zanima pa nas, ali bodo v Rušah uspeli uresničiti tudi nove načrte. Ne nazadnje se vsi staramo, kajne?
