Najverjetneje imate celo prav. Povsem mogoče je, da statistika tokrat ne laže. Možno je, da številke, s katerimi nas vladajoča politična garnitura (ne glede na to kdo je trenutno na oblasti) prepričuje, da živimo bolje in lepše kot kadarkoli poprej, stojijo. Lahko bi se celo strinjali, da Slovenci še nikoli nismo živeli v takšnem izobilju, kot ravno sedaj.
Osamosvojitev je prerezala niti, ki so nas dolga leta vlekle nazaj in brzdale želje po več. Kapitalizem je posamezniku odprl vrata neslutenih možnosti poslovne uveljavitve in dobička. Pridružitev EU nas je osvobodila nacionalnih mej in razširila horizonte. Življenje je v vsakem pogledu bolj svobodno, možnosti pa imamo vsi. Med in mleko se cedita v potokih. Tako pravijo tisti, ki režejo pogačo. Na nas je, da se sklonimo in jih zajamemo v lonec …
Pa to res drži? Kaj pa tisti med nami, ki smo se sklanjali v preteklih režimih in drugih časih? Tisti, ki smo rasli v obdobju, ko so bili moderni povsem drugačni ideali? Zakaj se nam danes zdi, da je bogatejše in polnejše življenje, ki naj bi ga prinesel napredek rezervirano za točno določeno elito?
Tisto, ki se je v danem momentu pač znašla na pravem mestu ter izkoristila kapacitete, ki so bile nekdaj skupne? Kje smo torej v tej zgodbi o boljšem življenju mi?
Starejši danes igramo nepomembno stransko vlogo. Predstavljamo tisti višek, ki mladim do zadnjega zaseda delovna mesta, skupino, ki ne uspeva povsem slediti duhu časa, determiniranega z napredkom in novimi tehnologijami, predstavljamo presežek, ki po upokojitvi odžira proračunska sredstva in pomeni breme za državne institutcije in širše gledano vse slovenske državljane. Takšna je etiketa, ki nam jo je prilepil duh današnjega časa.
Ob takšnem dojemanju starosti, ki se je skupaj z nekaterimi drugimi simptomi demoralizacije družbe, začelo uveljavljati v zadnjem času, ni presenečenje, da imamo starejši vse večji občutek odtujenosti od sveta v katerem smo se znašli.
Do nedavnega so bili domovi za ostarele zasedeni do zadnjega kotička. Na prosto mesto je bilo potrebno čakati (pre)dolgo časa. Mnogi od tistih, ki bi nego resnično potrebovali, so se morali znajti in se zanesti na takšno ali drugačno obliko pomoči pri sorodikih, prijateljih, najetih delavcih…
Dolge čakalne vrste so realnost tudi danes, vendar kaj kmalu se lahko zgodi nasproten pojav. Domovi so namreč vse dražji, država pa nikakor ne uspe zagotoviti zadostnih sredstev za subvencioniranje nege. Že sedaj so številni upokojenci z nizkimi pokojninami odvisni od pomoči sorodnikov. Ob neprestanih podražitvah in slabi zakonodaji pa se prav lahko zgodi, da bodo domovi za starejše dejansko postali domena elite. Privilegij ozkega kroga ljudi, ki si bo lahko privoščila dostojno življenje tudi na stara leta.
Kot da pot k marginalizaciji ostarelih sama po sebi ni dovolj, smo tisti med nami, ki potrebujemo strokovno oskrbo in nego na dnevni bazi, tako pogosto prisiljeni pri svojcih iskati tudi finančno pomoč. Na ta način imamo mnogi še dodaten občutek, da smo v breme okolici in družbi. Minili so časi, ko smo babice in dedki lahko pomagali svojim vnukom ter vnukinjam ter jim finančno pomagali na poti do samostojnega življenja. Vloge so se zamenjale in kot nagrada za dolgoletno delo nas po odhodu v pokoj velikokrat čaka zgolj strah pred negotovo prihodnostjo.
Domovi za ostarele pa so zgolj še en vidik problematike, ki izhaja iz dejstva, da starejši občani v današnji družbi ne zasedajo položaja, ki se je v večini drugačnih ureditvah in različnih zgodovinskih obdobjih zdel samoumeven. Kaj se je zgodilo z miselnostjo, ki je starost povezovala z modrostjo in plemenitostjo? Kdaj je 
usahnilo spoštovanje do oseb z bogatimi življenjskimi izkušnjami? V času individualizma ter večne tekme in rivalstva med posamezniki, kot se zdi pa tudi med generacijami, naenkrat ni več prostora za družbeno odgovornost do tiste skupine ljudi, ki je svoj prispevek skupnosti oddala v preteklosti.
Seveda je bilo včasih drugače. Večina neevropskih kultur in tudi velike civilizacije evropske preteklosti, kot so denimo Rimljani ali antični Grki, so starejše spoštovali zaradi svoje modrosti ter racionalnosti in imeli do njih prav poseben odnos. Modreci, filozofi, politiki, starešine, zdravilci, vrači ali plemenski poglavarji so bili v večini predmodernih družb rekrutirani prav iz vrst njenih najstarejših članov. Morda so naši predniki videli in spoznali stvari, ki nam ostajajo skrite.
V razmerah, kjer nekaj velja le storilnost in produkcija, v času, ko se je zakon preživetja najmočnejšega očitno prenesel tudi na človeka, slab položaj starejših in mačehovski odnos države ni prav nobeno presenečenje. Investicija se menda ne obrestuje. Prepričan pa sem, da bo prej ali slej prišlo do spremembe v načinu vrednotenja tako posmeznika kot tudi družbenih skupin. Le malo verjetno se mi namreč zdi, da družbo, ki zadovoljuje zgolj interese ozkega kroga ljudi čaka svetla prihodnost.
