»Veste, meni seks sploh nisem pasal. Nisem bila … kako bi rekla … nisem obdarjena z željo po njem. Tega moje snahe, kadar se pogovarjamo o tem, ne razumejo. Najbrž je bilo krivo tudi to, da se takrat nismo pogovarjali o teh stvareh tako kot se danes. Z možem nisva nikoli govorila o seksu, niti o zaščiti. Vedela sem, da moram, ko on hoče in to je bilo to. Pa mi včasih snaha vrže naprej, da zakaj sem pa imela pet otrok, če nisem hotela seksat. Ampak to ni imelo veze s seksom samim. Kot sem rekla, morala sem, ko je mož hotel, tudi mama mi je vedno rekla, da je to moja zakonska dolžnost in ker o zaščiti nisem vedela nič sem pa zanosila ko sem zanosila. In dano mi je bilo, da zanosim petkrat,« je hitela pripovedovati.
Prav zanimivo je, kako rada, no, kako spontano govori o spolnosti. Tega od starejših žensk ne pričakujem, ker se zdijo tako … no, zaprte, sramežljive.
Za trenutek sva obmolknili in zazrla se je v slike na kredenci. »Veste, moj najstarejši sin je umrl.«
»Ja? Nisem vedela. Kdaj pa?«
»Pri sedmih letih. Nekaj dni zatem, ko smo ga pokopali, bi šel prvič na šolski izlet. Z možem sva mu kupila tako lepo svetlo modro obleko, kratke hlače in vetrovko, tako se je veselil izleta … Pa smo ga potem v tej obleki pokopali.« V očeh so se ji nabrale solze. Spustila je pogled, a sem videla, a se ji je utrnila solza.
»Bil je drugačen od drugih otrok. Težko je govoril in tudi računati se ni mogel naučiti. Z možem sva ga dala v posebno šolo. Učiteljica je sicer rekla, da se mu je odprlo in da mu gre bolje, a jaz sem od vsega začetka vedela, da je nekako drugačen. Zaostajal je za vrstniki in najbrž ga je Bog zato poklical k sebi.«
Strmela sem vanjo in nisem vedela kaj naj ji rečem. Še nikoli nisem slišala takih besed, takega razmišljanja o smrti lastnega otroka. Nedvomno ga je imela rada, saj je o njem govorila z ljubeznijo in tudi ko je opisovala dan, ko sej sin padel po stopnicah in so ga peljali v bolnico šele potem, ko je začel bruhati in medleti, je bilo v njenih besedah čutiti bolečino.
»Nič nismo mogli narediti. Kri mu je zalila male možgane in umrl bi tako ali tako. Nihče mu ni mogel pomagati.« Obrisala si je solzna lica in me vprašala, če bom še en kozarček likerja. Nasmehnili sva se druga drugi.
Ko takole poslušam zgodbe starih ljudi si ne morem kaj, da se v mislih tu in tam ne znajdem na njihovem mestu. Kako bom sama nekoč pripovedovala zgodbe o svojem življenju svojim vnukom ali mimoidočim, ki so bodo vzeli čas zame in me poslušali. To je, se mi zdi, tisto, kar veliko starih ljudi potrebuje. In toliko modrosti je v njihovih zgodbah, njihovih razmišljanjih.
