Zato je imel posebno toplino. Zato sem se ga vedno veselila. Bil je pričakovanje, vedno izpolnjeno, vedno v celoti uresničeno. Dajal je stalnost in zato občutek varnosti. Občutek korenin, toplega gnezda družine, pripadnosti in ljubezni. Na čisto poseben način je bil vsako leto, vedno znova in znova, podoživljanje pripovedi o naši družini, o naših prednikih, dedih in pradedih, babicah in prababicah. In seveda srečanje z vsemi tistimi, ki so bili naše »daljnjo« sorodstvo. Značilnost velikih družin, ki razširijo svoje veje v neskončno krošnjo. Samo še priimki na nagrobnikih, ki so bili isti, so včasih odražali, da smo povezani, da so naši predniki živeli svoj vsakdanj skupaj. Mi smo se videli v glavnem samo enkrat na leto. Vedno 1.novembra, vedno na pokopališču.
VSI SVETI ALI DAN MRTVIH ALI DAN SPOMINA NA MRTVE…
Zakaj Vsi sveti?
Samo ime v bistvu pomeni dan vseh svetnikov. Ponekod na Slovenskem so rekli prazniku tudi vahti. Gre za dan, ki je posvečen vsem svetnikom. Če bi pogledali kolendar, bi za vsak dan v letu našli ime določenega svetnika. V starih časih so otroku ob krstu dali ime svetnika, ki ima god tistega dne, ko se je otrok rodil. Ta bi naj bil njegov zavetnik. Pri bogoslužju bi se morali spominjati vseh svetnikov, a je njihovo število preveč naraslo, da bi lahko navajali ime vsakega med njimi. Na Vse svete bi naj verniki popravili, kar na praznike svetnikov, med letom, zaradi malomarnosti niso naredili.
Vsi sveti so namenjeni vsem svetnikom, tako tistim, ki so bili, kot tistim, ki še niso bili uradno priznani s strani Cerkve.
Krščanstvo je torej poganske praznike, posvečene umrlim, spremenilo v dan, ko naj bi se spomnili vseh svetnikov. Od tod izhaja ime za ta praznik… Vsi sveti.
Vsi sveti imajo v slovenski kulturi velik pomen. Od 14.stoletja dalje je na predvečer praznika predpisan strogi post. Naslednji dan po prazniku, 2.novembra, je praznik vseh vernih duš. Ta dan je posvečen vsem tistim, ki so umrli, a še niso prišli v nebesa, ker njihove duše še niso očiščene vseh grehov. Katoliška cerkev je mrtve prikazovala kot »duše v vicah«, ki se morajo očistiti grehov, preden smejo v nebesa. Molitev živih bi jim naj pri tem pomagala. Domači so najemali tudi tuje ljudi, da so molili za njihove mrtve. Predvsem so bili med njimi reveži in otroci, ki so predstavljali duše umrlih. Hodili so od hiše do hiše ter molili za mrtve. Ljudje so jih obdarjali z obrednim pecivom (prešce, vahtiči, krželji, mižnjeki).
Vsi sveti so bili po drugi svetovni vojni preimenovani v Dan mrtvih. Dejansko se »dan mrtvih« med ljudmi »ni prijel«. Morda zato, ker je preveč povezoval dan z umrlimi ali samo umrlimi. V tem smislu je bilo že samo »praznovanje« postavljeno kot protislovje. A seveda država s svojo usmeritvijo ni »dovolila« praznika, ki bi bil posvečen svetnikom. A tradicija med ljudmi je bila enostavno preveč močna, da bi ga lahko ukinili (kot so Veliko noč in Božič). Seveda so lažje našli povezavo (mrtve) s sodobno politično usmeritvijo tega praznika, kot je bilo to v primeru Velike noči. Zato je praznik ostal, kot praznik Dneva mrtvih. Vsi, posebej starejši, smo uporabljali še vedno isto ime. Vsi sveti. Vsebina praznika se ni spremenila, ostala je enaka. Spremenilo se je samo ime. Tudi tradicija je ostala enaka. Kasneje so v skladu z zakonom o praznikih Dan mrtvih preimenovali v Dan spomina na mrtve.
KORENINE VSEH SVETIH
Od kod sploh Vsi sveti? Ljudje so že v preteklosti določena praznovanja povezovali s spremembami letnih časov ali obdobij, ki so za njihova življenja pomenila določeno spremembo. Tako lahko marsikje zasledimo predvsem dve obdobji : obdobje, povezano s pomladjo in poletjem, rastjo in zorenjem, soncem in dolgimi dnevi, in obdobje, povezano z jesenjo in zimo, dozorelostjo in umiranjem, meglo, dežjem, snegom in kratkimi dnevi. Večkrat »svetlo obdobje« napram »temnemu obdobju«. Jesen in zima s svojimi slikami odpadajočega listja, meglo, golimi drevesi, gnitjem in umiranjem, sta se logično povezovali s smrtjo. November je takšen mesec, zadnji mesec pred zimo. Dnevi se krajšajo in postajajo vse bolj turobni, žalostni. Zato je bil čas okoli zimskega sončnega obrata pri večini poganskih ljudstev čas mrtvih. Duše umrlih bi se naj v dolgih nočeh vračale na svet. Praznovanje se je povezovalo s kresovi, obrednimi plesi, kjer so predvsem našemljeni moški poosebljali mrtve. Ljudje so verjeli, da bodo duše umrlih naslednji dan rešene trpljenja.
Korenine dneva Vseh svetih, ki se praznuje 1.novembra, so v dnevu, posvečenem Devici Mariji in vsem mučencem, ki ga je uvedel papež Bonifacij IV. leta 609 ali 610 po vzoru pravoslavne cerkve, ki je praznovala dan vseh mučencev že v 4.stoletju.
Prvotno je bil za ta dan določen 13.maj.Kasneje se je s papežem Gregorjem III. (731-741) praznik razširil na posvetitev vseh svetnikov in ne samo mučencev. Hkrati se je praznovanje preneslo na 1.november.
Dejansko je 1.november kot dan Vseh svetih šele od 835 leta; določil ga je šele papež Gregor IV. (827-844)). Sama prestavitev praznika Vseh svetih iz 13.maja na 1.november bi naj bila povezana s obiljem hrane.
Spomladi hrane ni bilo veliko, saj je dolga zima »pobrala« zaloge, novih pridelkov še ni bilo, živali so bile shujšane od dolge zime. 1.novembra je bilo drugače, saj je jesen napolnila kašče, živali pa so se odebelile z tolščo za prihajajočo zimo.
Neznani poganski praznik mrtvih se je v krščanstvu razdelil še na praznovanje godov dveh krščanskih svetnikov. 29. september je god svetega Mihaela, ko na Koroškem delijo obredno pecivo. 11. november je vsem dobro znan god svetega Martina, ko po jesenski pojedini pustijo na mizi ostanke za verne duše. Ta običaj, značilna pogostitev vernih duš, je bil na Slovenskem razširjen skoraj povsod. Na mizi so čez noč puščali hrano in pijačo za verne duše, zjutraj pa so jo použili kot posvečene darove, ki prinašajo zdravje in rodovitnost.
STARI OBIČAJI PRAZNOVANJA IN OBDAROVANJA
Verjetno ima obdarovanje z obrednim pecivom izvor v predkrščanski veri o vračanju duš mrtvih iz onostranstva na ta svet. Mrtvi so po predkrščanskih verovanjih zahtevali žrtev, a v zameno prinašali blagoslov, rodovitnost in dobro letino. Reveži kot obredni obhodniki so predstavljali duše mrtvih. V krščanstvu so darovi, ki so bili sprva namenjeni mrtvim, dobili drug pomen. Reveži in otroci so jih sprejemali v zameno za to, da molijo za duše mrtvih, ki še trpijo v vicah.
Povsod po slovenskih krajih in vaseh, tudi v mestih, so ob vseh svetih, predvsem pa na dan vernih duš, 2.novembra (predvsem na Gorenjskem), gospodinje iz ajdove, ovsene ali koruzne moke spekle tudi veliko število posebnih obrednih kruhkov ali hlebčkov. Nekatere gospodinje so napekle tudi več sto hlebčkov. Obredni kruhki so se imenovali različno : prešice, prešce, vahtiči, hlebčki, mižnjeki, panjoka. Njihov namen je bil isti. Razdelile so jih otrokom in beračem pred cerkvijo ali pokopališčem. Ponekod so otroci hodili sami od hiše do hiše in v zameno za molitev za umrle dobili kruhke. Marsikateri revni družini so ti obredni kruhki, nabrani ob tem prazniku, pomagali preživeti zimo. Razdeliti so morale namreč vse, saj bi se drugače prihodnje leto pridelkom na polju slabo godilo.
Na Tolminskem obstaja tako običaj »Prešce brat«, ki se odvija na dan pred Vsemi svetimi.
Dan pred vsemi svetimi so v Ljubljanski kotlini in njeni okolici spekli celo peč hlebčkov.
V Litiji so tedaj žanjice ajde dobile “za lon” kruh z orehi, ki so mu rekli prešec, v Grosupljem pa oprešec.
Prešce so poznali tudi na Gorenjskem. V premožnejših družinah so bili na mizi prešci iz bele, pri revnejših iz črne moke.
Hlebčki vahtiči pa so za vse svete nastajali na Krasu.
Običaji za dan Vseh svetih in dan vernih duš so podobni običajem drugje v krščanskem svetu. Ob večernem zvonjenju naj bi se duše umrlih vračale na svoje domove. Domači so pustili hišna vrata odprta, na mizi kruh, vino, blagoslovljeno vodo in ponekod tudi olje ali sol. Peč so pustili zakurjeno, da pokojnih ne bi zeblo, klop ob peči pa prazno, da so se imele uboge duše kam usesti. Prihodnje jutro so vse pripravljeno sami pojedli in verjeli, da jim bo to prineslo zdravje in dobro letino.
TRADICIJA IN DRUŽENJE LJUDI, KI IMAJO ISTE KORENINE
Kakorkoli gledamo na vse praznike, ne samo Vse svete, ki predstavljajo pomembne praznike v družinah, vsak med njimi prinaša določeno tradicijo, navade, ki se prenašajo iz ene generacije v drugo. Morda se nekoliko spremenijo zaradi spremembe sveta nasploh, časa, ki se nenehno spreminja.
A v svojem bistvu obdržijo določeno vsebino, največkrat povezano z druženjem in hrano, ki se pripravlja ob takšnih dneh. Hrana je bila vedno zelo pomemben del teh praznikov, tako kot druženje.
Danes, ko je hrane povsod preveč v razvitem svetu, se je odnos do teh posebnih običajev, povezanih s hrano in praznovanjem praznikov, spremenil. Včasih je bila potica posebnost, dragocenost, danes je lahko na mizi vsak dan. Na čisto poseben način se je razvrednotil pomen hrane, povezane s posameznimi prazniki.
Enako velja za druženje.
Včasih so se družine zbrale morda enkrat ali dvakrat na leto. Razdalje so bile prevelike, čas, ki so ga potrebovali ljudje za njihovo premagovanje, pa preveč dragocen. Potrebno je bilo delati in preživeti. Z avtomobili in večjim standardom se je to spremenilo.
Takrat, ko sem bila še sama otrok (saj ni tako daleč nazaj), so bili Vsi sveti čudovit praznik. Za vse otroke.
Zbrala se je vsa družina, vsi bratranci in sestrične, tete in strici in seveda babice in dedki. Povsod je bilo veselo, smeh in pogovor. Tipično slovensko kosilo z obvezno govejo juho in domačimi rezanci ter seveda praženim krompirjem, ocvrtim piščancem in svinjsko pečenko, za posladek pa potica z orehi in potica s pehtranom. Medtem, ko so ženske kuhale v premali kuhinji, smo se otroci igrali ali odšli z moškimi na pokopališče, da se je še zadnjič pogledalo družinske grobove, postavilo velike ikebane cvetja in uredilo krizanteme v vazah, prižgalo sveče, ki so ugasnile, in seveda odšlo še na »enega za dušo privezat«.
Po kosilu so ženske vse pospravile, vmes kregale otroke in moške, če smo se prvi preveč lovili in umazali med igro, in drugi še kar nadaljevali s »privezovanjem duše«, se nato oblekli v najboljše, kar smo imeli (posebej ženske, ki so si še pet minut pred odhodom na pokopališče iz las odstranjevale navijalke).
Najmanj uro in pol pred mašo smo bili že vsi na pokopališču.
Najprej smo se zbrali okrog vsakega izmed grobov, nekoliko tišine, in nato pogovor, srečanje z ostalimi sorodniki in znanci in vmes neskončno zgodb o nekih časih, ki so bili tako zelo drugačni, in neki mladosti vseh, ki so bili naša družina.
Predvsem pogovorov o tistih, ki jih ni bilo več z nami.
Včasih se mi je zdelo, da poznam vsakega med njimi in vse, kar se je dogajalo, čeprav me še na svetu ni bilo takrat, ko je nekdo že umrl.
Nato so prišli gospod župnik, molitev, blagoslov vseh živih, mrtvih, pokopališča… Še najbolj mi je ostal v spominu tisti »molimo za tistega, ki bo prvi med nami umrl«… Uh, kar zmrazilo me je. Otroci smo bili čisto tiho. Nato zopet sprehod po celotnem pokopališču, smeh, pogovori, dokler se ni mraz zažrl v vse pore telesa. Odhod domov, na čaj z limono ali žganjem, »zelhano«, domač kruh in potico. Lepo je bilo. Vedno.
Vsako leto so se nitke, nevidne nitke, ki so povezovale mene z mojimi koreninami utrjevale. Čeprav sem nekoč odšla, čeprav danes nisem več pogosto na tistem pokopališču, med tistimi ljudmi, ki jih več ni, in tistimi, ki so ostareli, jih imam vsak dan s sabo v srcu. Čeprav se tega ne zavedam.
A vem, da sem to jaz. Moje korenine, moja kri.
Drevo je tako močno, kot so močne njegove korenine, in tako varno pred vetrovi sveta, kolikor globoke in razvejane so njegove korenine.
To so mi dali ti dnevi. In samo to ter množica čudovitih spominov na mojo otroštvo in mladost je pomembna.
Zato pojdite s svojimi otroci. Sprehodite se po grobovih vseh tistih, ki so bili nekoč del vašega sveta, ki so še vedno, na čisto poseben način za vsakega med vami, zapisani v vaših srcih. Samo svečka, ena, morda nekaj cvetov, ker res ni pomembno.
Pripovedujte otrokom zgodbo vašega življenja, vseh ljudi, ki jih morda nikoli niso videli, in pletite nevidne nitke njihovih korenin.
