Gre za izredno močno vez, katere pomena se pogosto ne zavedamo vse, dokler se ne prekine. Mati in hči sta si lahko blizu in hkrati daleč. Njun odnos pa se z leti lahko spremeni.
Zanimiv je primer arhitektke Veronike, ki so jo pri tridesetih, prav na začetku bleščeče kariere, dobesedno čez noč začeli mučiti napadi panike in nepopisen strah pred smrtjo. Vzrok njenih težav je bila selitev v lastno stanovanje. Dotlej je namreč živela skupaj s svojo ločeno mamo.
Odnos med ženskama se je spremenil
Morda zveni čudno, toda Veronika na pragu tridesetih še vedno ni izstopila iz vloge hčerke. Po eni strani je dokaj agresivno – s selitvijo – iskala neodvisnost, v resnici pa je bila z materjo v nekakšni patološki simbiozi, zato se je bala ločitve. Z materjo si je želela biti hkrati blizu in daleč.
V zadnjem času je v odnosu mati-hči še težje najti pravo mero. Številna dekleta so dobesedno prisiljena tekmovati z mamo, ki je pri petdesetih, po zaslugi lepotnih operacij in botoksa, še vedno videti izredno mladostna. V svetu znanih je takšnih primerov veliko, eden od njih je nedvomno Ivana Trump, nekdanja manekenka in bivša soproga Donalda Trumpa. Dandanes se matere pogosto ločujejo in ozirajo za precej mlajšimi partnerji, pri čemer včasih posegajo tudi na ozemlje svojih hčera.
Tudi od mame se danes veliko zahteva: brezpogojna zaščita in podpora. V otroštvu je mama prvi ženski model, s katerim se hčerka poskuša poistovetiti, zato si že kot majhna deklica natika njene čevlje in oblači njena oblačila. Vse to samo zato, da bi bila videti kot mamica. V najstniških letih pa se ta odnos spremeni. Hčerko pri mami nenadoma moti prav vse. Pri tem pogosto ne gre brez konfliktov, saj najstnica potrebuje mamino zaščito in ljubezen, obenem pa v njej vidi tekmico.
V njunem odnosu je sočasno čutiti mehanizem privlačnosti in zavračanja. Če hčerka v otroštvu poskušala mamo za vsako ceno posnemati, jo v obdobju odraščanja pogosto kritizira in stori vse, da ji ne bi bila podobna. Mladostnica, ki jo pogosto mučijo mozolji, se ob mamini lepoti počuti kot grdi raček, mamina zmožnost zapeljevanja moških pa se ji zdi nedosegljiv cilj.
Tudi matere zavidajo mladostni lepoti
Nekaj podobnega, le da v zrcalni podobi, se dogaja materam. Te želijo hčeram pomagati pri iskanju lastne identitete in jih pripeljati do samostojnosti, hkrati pa jih, iz zavisti do njihove mladostne lepote in zapeljivosti – tega seveda ne bodo priznale za nobeno ceno – poskušajo prikleniti nase. Hčerina puberteta in njen vstop v svet zapeljevanja običajno sovpadeta s prvimi znaki materinega staranja. Nekatere mame se le stežka sprijaznijo, da morajo hčeram nekako »predati žezlo«.
Porodi se tekmovalnost, ki se kaj hitro preseli v podzavest, saj mama tega nič kaj plemenitega čustva hčeri ne bi nikoli priznala. To se pogosteje dogaja ženskam s poudarjenim narcisizmom: tistim, ki jim je še posebno ugajalo, če so jih moški občudovali. Hčere lahko pri tem utrpijo hudo škodo, ki se utegne odražati v obliki nezadovoljstva, osamljenosti in v najhujših primerih celo depresije.
Nekatere matere so tako usmerjene vase, da niso nikoli z ničimer zadovoljne. Navajene so le prejemati in ničesar dajati, na dejanja svojih hčera pa se praviloma odzivajo zelo hladno, včasih že kar kruto. Najbrž ni treba poudarjati, da so žrtve takšnega ravnanja vedno hčere, ki se zaradi tega nemalokrat ne morejo ustrezno čustveno razvijati. Takšen čustven odnos z materjo, lahko ohromi celo hčerina čustva do moških. Da vse skupaj ne bi preraslo v sovraštvo, je treba pravočasno ukrepati. Za to pa je potrebno veliko truda in pogosto tudi pomoč psihologa.
Danes je veliko več skupnih točk
Navzočnost mater, ki so vse bolj mladostne in tekmovalne, je sicer lahko zelo obremenjujoča, hkrati pa zaradi številnih vidikov lahko dialog tudi izboljša. Medgeneracijske razlike dandanes niso več tolikšne kot nekoč. Mame in hčere lahko skupaj počnejo marsikaj, vendar prijateljice v pravem pomenu besede vseeno ne morejo postati (ohraniti se morajo razlike med vlogami!). Mama in hčerka se pogosto gibljeta na istem terenu, skupaj načrtujeta prihodnost in doživljata podobna čustva.
K zmanjševanju pomembnega vira konfliktov med materami in hčerami je prispevala tudi zameglitev oziroma odsotnost očetovske figure. Matere in hčere so se morale stoletja boriti med seboj za pridobitev naklonjenosti moža/očeta. Zdaj pa moškega pogosto ni, ker družine zaradi razvez vse pogosteje razpadajo. Socialne vezi pa se kljub temu širijo.
Matere imajo, na primer, v delovnih okoljih stike z drugimi moškimi. Stike z moškimi pa navezujejo tudi hčere. To po mnenju psihologov pripomore k zmanjševanju napetosti med ženskama. Seveda očetovska figura ostaja za hčerko odločilnega pomena pri ustvarjanju seksualne identitete. Prek očeta se pri deklici in pozneje pri dekletu sproži sposobnost zapeljevanja in ženskosti.
Ne bomo se preveč zapletali v staro ojdipovsko pojmovanje, toda oče prenaša na hčerko erotični vidik, ki ga ne smemo zamenjati z zapeljevanjem. Z očetovo pomočjo hčerka pozneje lažje vzpostavi odnose z drugimi moškimi in se zaljubi. Če je moška figura zamegljena, se hčere lahko ozrejo naokrog in si izberejo kak drug model. Matere pa so tiste, ki morajo hčere voditi na tej občutljivi poti. Morajo jim stati ob strani … in se, če naj se izognejo težavam, znati tudi oddaljiti.
