50:50 ali srečanje na sredini

Saj vendar vem, kakšno zvezo imam! Kako bi lahko bila samo slika v moji glavi?!

Velikokrat sem slišala trditev : v partnerski zvezi je vedno eden izmed partnerjev, ki ljubi bolj. Še ena med trditvami, ki me odvračajo a priori od vsega, kar je “trditev”.

Zanimivo je, koliko ljudi je dejansko prepričanih, da je takšen odnos »normalen«. Tako pač je. Nikoli ne moreta ljubiti oba enako. Ogromno partnerskih zvez je takšnih. Morda celo večina. A to še ne pomeni, da je to »normalno«. Pa poglejmo, kaj se skriva za tem!

KDO? ….. JAZ, JAZ, JAZ, JAZ … VEDNO JAZ!

Vsak partnerski odnos sestavljajo trenutki, ki so nekako »utečeni«. Dogajajo se stalno, navajeni smo, da se odvijajo na določen način in so del rutine v odnosu. Če bi bili samo takšni trenutki v partnerskem odnosu, bi slejkoprej odnos zamrl. Morda bi imel samo še čudno obliko pogodbenega razmerja.

Tista sol in poper odnosa so trenutki, ki so drugačni, trenutki, ki popestrijo in olepšajo življenje in so priložnost, da smo drug z drugim. Ne, to niso samo počitnice in izleti med vikendi. To so lahko trenutki znotraj vsakdanjega dne, ko se pogovarjamo, smejimo, igramo, sprehajamo, ljubimo. Ja, precejšen del teh trenutkov zapolni intimnost in spolnost.

Z razliko od utečenih rutinskih trenutkov so ti trenutki v glavnem pobuda enkrat enega in drugič drugega izmed partnerjev. Vsaj morali bi biti. Marsikje je drugače.

V veliko partnerskih zvezah daje pobudo za takšne trenutke bolj ali manj eden izmed partnerjev. Če so to počitnice, potem pregleda vse možne ponudbe, povprašuje o čudovitih krajih, kjer bi bilo možno preživljati proste dneve, aktivnostih, ki jih nudijo, primerja cene in nato predlaga drugemu partnerju že oblikovan predlog. Nekako že ve, kaj si želi tudi partner ali družina v celoti. Seveda po uskladitvi izvede tudi rezervacijo, organizira prevoz, poskrbi za zavarovanje, ipd.. Če se vloge zamenjajo, ni nič narobe. A če se ne? Nikoli! Je vse v najlepšem redu?

Bodite iskreni in si odgovorite na vprašanje : Sem vedno jaz tisti, ki dajem pobudo za vsako stvar v najinem partnerskem razmerju?

Sem tisti, ki organizira vsa praznovanja, dogajanje med prazniki, obdarovanja, posvetim posebno pozornost darilu za partnerja, poskrbim za obiske gledališča, kinopredstav, koncertov, organiziram vse družinske izlete, spomnim partnerja na najine in družinske obletnice, ipd.?

Sem jaz tisti, ki vsakokrat, ko je priložnost za pogovore, začnem s pogovorom, skrbim, da je pogovor zanimiv in da traja?

Sem jaz tisti, ki se sklonim in dam poljub? Sem jaz tisti, ki pošilja sms, e-maile? Sem jaz tisti, ki se spomnim na partnerja, ko vidim nekaj, kar bi mu lahko bilo všeč? Ga vedno jaz razveselim z nekimi malenkostmi, medtem ko se on name skoraj nikoli ali nikoli ne spomni? Sem jaz tisti, ki mu vedno poskušam ugoditi, kadar se imava rada, s tistim, kar vem, da je zanj poseben užitek?

Če si boste odgovorili na večino vprašanj : jaz, jaz, spet jaz, seveda jaz … se zamislite. Se ne trudite samo ali predvsem vi, da je vajin partnerski odnos takšen, kot je? Kaj bi bilo, če bi naenkrat prenehali izvajati vse, kar delate? Si lahko predstavljate vajin odnos? Kaj bi ostalo od vajinega odnosa? Bi še sploh bil ali bi se prekinil?

KO SE TRUDIMO PREVEČ …

Za vsak odnos sta odgovorni obe osebi, ki predstavljata ta odnos. Obe morata biti odgovorni samo in izključno za svojo »polovico«.

Kaj to pomeni? Zdrava odgovornost za odnos dveh odraslih ljudi pomeni, da vsak od naju prevzame natančno 50% odgovornosti za odnos in kvaliteto odnosa. Samo v tem primeru je odnos rezultat tega, kar res želiva, enakomerno zadovoljuje potrebe naju obeh in je takšen, kot vsak od naju pričakuje. To pomeni, da samo v tem primeru zadovoljuje ustrezno potrebe vsakega med nama kot posameznika oziroma, da je oseba, s katero smo v odnosu, tista prava oseba za ta odnos.

V partnerskem odnosu to pomeni ljubiti nekoga, ker je takšen, kot je, in ne zaradi tega, kar nam omogoča ali kar dela za nas. Seveda to pomeni istočasno, da nekdo ljubi nas, ker smo, kar smo, in ne to, kar mu omogočamo ali delamo zanj.

Vse ostalo pomeni, da se nekdo trudi v odnosu bolj oziroma prevzame odgovornost za odnos v večji meri na svoja ramena, kot druga oseba v odnosu. Zakaj ni dobro za odnos, če je takšen? Slejkoprej oseba, ki vlaga v odnos več ali se trudi bolj, dobi občutek, da daje več kot prejema. Vam je to poznano? Kolikokrat partnerji, ki so se razšli, izpostavijo ta razlog? Morda ga imenujejo drugače. Nikoli se ne pogovarja z mano. Sploh se ne spomni na moj rojstni dan. Nikoli mi ne prenese nobenih rož. Srečen sem lahko, če skuha kosilo enkrat na teden. Nikoli se ne privije k meni, ko zvečer leževa v posteljo. Nikoli ne da pobude, da si me želi. Če ne bi bilo mene, sploh nikoli ne bi šli na dopust.

Morda gre v določenih primerih za neskladje v željah ali druge razloge (n.pr. neskladnost v spolnosti), vendar se bi morala partnerja tudi v tem primeru pogovoriti. Interes za pogovor bi morala imeti oba, ker sta oba odgovorna za odnos in ker očitno nekaj v odnosu ni v redu. Kadar imamo občutek, da dajemo več, kot dobivamo, imamo problem. V vsakem odnosu, posebej partnerskem odnosu, je namreč tako, da se moramo večkrat odpovedati nečemu, da dobimo nekaj drugega s tem odnosom. Tako v partnerskem odnosu ne moremo obdržati vsega, kar smo imeli, ko smo bili še sami. Odpovemo se določenim ugodnostim samskega življenja, ker v zameno dobimo nekaj, kar nam pomeni več. Predvsem nimamo občutka, da smo z zvezo nekaj žrtvovali, ker to za nas preprosto ni žrtev. Če ugotavljamo, da dajemo in dajemo, a ne dobivamo nazaj tisto, kar pričakujemo, se lahko v nekem določenem trenutku vprašamo, zakaj smo sploh v takšnem odnosu.

KADAR SE TRUDIMO PREVEČ, ZAKAJ TO TAKO TEŽKO UGOTOVIMO

Na zunaj je največkrat vse v najlepšem redu. Naš odnos deluje navzven kot dobro namazan stroj. Problem je glas, ki se počasi, a vedno bolj vztrajno oglaša v nas. Nekako ga nočemo slišati. Zakaj?

Notranje nezadovoljstvo je nedvomno tisti notranji glas, ki ga večina med nami noče slišati. V začetku se oglaša čisto potiho, morda samo tu in tam. Če ga že opazimo, ga morda sploh ne enačimo z nezadovoljstvom. Ah, danes smo pač takšni! Vreme, počutje, vse je lahko izgovor, da nismo odkriti sami s sabo. Saj je vse v redu. Jaz sem v redu. Morda ga spoznamo, morda ga celo imenujemo s pravim imenom, a zamahnemo z roko in spet iščemo opravičilo ali izgovor v smislu : saj mi nič ne manjka! Večno pa res ne morem biti zadovoljen!

Problem notranjega nezadovoljstva je, da je notranje. Zunanje nezadovoljstvo, ki je pogojeno z določeno zadevo od zunaj, mine s časom in se morda sploh ne pojavi več, če je razlog našega nezadovoljstva minil.

Notranje nezadovoljstvo izhaja iz nas in predstavlja notranjo frustracijo med tistim, kar bi zares želeli, kar zares smo in tistim, kar imamo, delamo ali moramo biti.

Seveda je lahko frustracija posledica razkoraka med našimi željami in tistim, kar dejansko lahko kot posamezniki. V tolažbo samo nekaj : vse se dogaja v naših glavah, kar pomeni, da moramo spremeniti nekaj v sebi, da bi premagali frustracijo.

Notranje zadovoljstvo lahko torej premagamo samo tako, da spremenimo sami sebe. Najprej moramo biti iskreni do sebe in poiskati vzrok notranjega nezadovoljstva, kar je lahko boleče in težko. Korenine so lahko včasih globoke in segajo v čas našega otroštva. Nato se moramo zavestno posvetiti temu, da vzrok odpravimo.

Predvsem moramo vedeti, da ne moremo izgubiti, čeprav bomo v začetku imeli občutek, da izgubljamo. V resnici ne izgubljamo, ker v resnici nismo imeli. Izgubljamo samo občutek, da smo nekaj imeli. Če tega ne naredimo, se bo notranje nezadovoljstvo krepilo, postajalo močnejše in se oglašalo vedno pogosteje. Lahko nas razžere, lahko iz nas izvabi tisto najslabše, kar smo in uniči odnos, v katerega smo vlagali več, kot bi morali.

Če prevzemamo odgovornost za odnos preko svojega deleža, nimamo odnosa, ki bi bil tako zelo čudovit in enkraten, kot se vidi na zunaj. Zavedamo se, da je odnos v glavnem (ali večina) rezultat tega, kar vnašamo mi vanj. Dajemo, a ne dobimo. Trudimo se, a smo spregledani. Ljubimo, ampak … smo sploh ljubljeni? Če bi vse to odstranili, kar vnašamo sami, bi še kaj ostalo? Odgovora ne bomo vedeli tako dolgo, dokler ne bomo nehali s prekomernim dajanjem. Ne smemo se več trudit, ne smemo dajati pobud, ne načrtovat, ne spominjat. Če ne boste praznovali rojstnega dne, ga pa ne boste. Čez nekaj časa bo vaš odnos razgaljen. Ostalo bo samo tisto, kar je vedno dejansko bilo.

KAJ PA ZDAJ?

Morda bosta ugotovila, da ni ničesar, kar bi odnos držalo skupaj. Lepilo, ki ste ga tako vztrajno »mazali« med vami, ne obstaja več. Morda bo se odnos končal. Bolje tako, kakor da bi vas notranje zadovoljstvo spremenilo v frustrajajoče, jezno bitje. V vsakem primeru ne bi imeli več kvalitetnega odnosa. Morda enostavno nikoli ni bilo. Če ni bilo, je bolje, da se zaključi. Seveda je težko, če so v odnos vključeni otroci. A verjemite, da otroci ne želijo žalostne mame in zagrenjenega očeta.

Lahko ste prijetno presenečeni. Morda bo partner opazil »prazen prostor«, ki je nastal. Morda bo dobil sedaj šele možnost, da se enakopravno vključi v odnos. Nadgradili boste odnos in vzpostavili kvalitetnejše razmerje, kjer boste zadovoljnejši. Morda boste odkrili nove dimenzije vašega odnosa. Skupaj bosta odkrivala, kaj vaju je zares motilo, in dala drug drugemu možnost, da sta spet ali prvič tisto, kar sta vedno želela biti.

Morda se bosta prvič zares zavedala, da je vajin odnos stvar obeh in da sta zanj odgovorna oba. Kolikokrat rečemo to, kadar se zveze končajo. Nikoli ni samo eden tisti, ki je »kriv«. V odnosu sta vedno dva. Zakaj nam je to težko sprejeti takrat, ko smo (še) v vezi in nekaj ni v redu?