Ko je na rojstni dan obujala spomine na pretekle dogodke v svojem življenju, se je med drugim spomnila, kako je bila v mladih letih zaljubljena – v svojega bodočega moža. Doma je bil iz Slovenije, iz Velenja, v Celovec pa ga je pripeljalo delo. Poročila sta se, začenjala se je 2. svetovna vojna in Hilda se je z njim preselila v Velenje. Dve leti sta z možem preživela v partizanih, potem pa si je Hilda našla delo pri različnih delodajalcih – pri proizvodnji lesenih igrač, v konfekcijski tovarni je šivala obleke, delovno dobo pa je končala v tovarni gumbov Galip.
Jesen življenja Hilda preživlja v PV Zimzelenu in zadovoljna je, da ji je na stara leta omogočeno tako lepo življenje. »Tukaj se počutim kot doma. Vsi so prijazni z menoj, zaposleni in drugi stanovalci. Lepo skrbijo za mene, mir imam in red, kaj več pa tako ne potrebujem,« je povedala. Bere časopise, nemške in slovenske, klepeta s sostanovalci, udeležuje se prireditev v domu, če je ne bi bolele noge, bi rada šla večkrat na sprehod.
Razen bratranca, ki živi v Avstriji, nima sorodnikov, otrok ni imela, bratje in sestre so pokojni. Pa vendar na rojstni dan ni bila sama. Obiskovalci so si kar podajali kljuko na vratih sobe. Najprej sostanovalci in zaposleni ter kasneje prijatelji. Vsi so ji predvsem zaželeli veliko zdravja. Samo tega si želi tudi Hilda, ki v visoki starosti razveseljuje s svojo bistrostjo, nasmehom in prijetnim pripovedovanjem.
