Predvsem stanovalci, našla pa se je tudi stanovalka, so bili pripravljeni oditi z nami na kmetijo Sovič, kjer smo zaklali pujska. Kot je navada za ta praznik, smo se najprej ogreli s šilčkom žganja in prigrizkom, nato pa pričeli s kolinami. Po zakolu smo kri prestregli v skledo, 
nato pa prašička v banji posipali s kolofonijo in kropom, ga ‘poarali’, kasneje pa še očistili ščetine z žlicami in noži. Seveda so nam bili v veliko pomoč trije izkušeni mesarji, bratje Sovič.
Pujsa so razkosali, oprali čreva, drobovino… Zatem smo vse odpeljali v dom. V domu so se naši stanovalci in stanovalke najprej okrepčali z jetrcami, po kosilu so prihajali v skupno jedilnico doma, kjer so pomagali rezati špeh, delati krvavice, pečenice… Seveda so imeli kasneje tudi možnost poizkusiti vse te mesne dobrote, ki smo jih skupaj
naredili. Naredili smo si pravo malo veselico, ob delu smo prepevali, bolj pogumni pa so tudi zaplesali. Obudili smo res lep kmečki praznik, ki je bil našim stanovalcem in stanovalkam v veliko veselje.
Stanovalka Marija je z nami delila svoje vtise:” Koline so bile včasih velik, domači praznik, pri katerem se je zbrala vsa družina. To je bil eden izmed najpomembnejših dogodkov. Pri nas doma smo upoštevali letni čas, pomembno je bilo, da so se koline odvijale ob starem. 
Na dan kolin smo imeli pri hiši kar tri mesarje, prvi dan smo pujska zaklali, klobase pa smo delali drugi dan. Ob dnevu kolin so me predramili spomini na dom, otroštvo. Zelo lepo, da se v domu ohranjajo stari običaji, kajti to je še dandanes poseben praznik, posebej za stanovalce in stanovalke, ki prihajajo iz mesta in tega še niso nikoli doživeli. Dom je krasno pripravil in organiziral koline, okusili pa smo tudi že vse dobrote. “
