V poročilu ‘Vzporedna življenja: Romom v Sloveniji nista zagotovljeni pravici do ustreznega bivališča in vode’ Amnesty International ugotavlja, da nekatera romska naselja v Sloveniji ustrezajo vsem kriterjem za slume.
“Zaradi stalne diskriminacije so številni Romi obsojeni na življenje v bivališčih brez dostopa do javne infrastrukture, nujne za dostojno življenje. To vpliva na njihovo celotno eksistenco – od zdravja do izobraževanja otrok in možnosti, da dobijo službo,” opozarja direktorica Regionalnega programa Amnesty International za Evropo in Osrednjo Azijo Nicola Duckworth. “Nekatere občine Romom nočejo zagotoviti javne infrastrukture, ker so njihova naselja ‘nelegalna’ – kljub dejstvu, da romske družine tam živijo že desetletja – vlada pa je problem doslej ignorirala. Slovenska vlada mora ukrepati in končati diskriminacijo, s katero se soočajo Romi, ter zagotoviti, da so spoštovane njihove človekove pravice in zadoščene osnovne potrebe.“
Slovenija je visoko razvita država, BDP na prebivalca je višji od povprečja v Evropski uniji. Skoraj 100 odstotkov prebivalcev ima dostop do varne pitne vode, številne romske skupnosti pa se borijo, da zberejo vsaj majhne količine vode za pitje, kuhanje in osebno higieno. Glede na raziskavo, opravljeno lani, od 20 do 30 odstotkov romskih naselij v jugovzhodni Sloveniji nima dostopa do vode.
Povprečna dnevna poraba vode v Sloveniji je 150 litrov na osebo, v urbanih središčih tudi do 300 litrov na osebo. Nekatere romske družine pa imajo na voljo celo manjše količine vode, kot jih zahtevajo mednarodni standardi v primerih humanitarnih katastrof. Po podatkih Amnesty International na dan lahko zberejo le od 10 do 20 litrov vode, ki jo porabijo za pitje, osebno higieno in kuhanje, zbirajo pa jo na oddaljenih mestih in včasih celo iz onesnaženih potokov.
Življenje v ločenih naseljih je za Rome pogosta edina možnost, saj so pri nakupu ali najemu nepremičnine diskriminirani. Čeprav so država in občine odgovorne za ustrezno nastanitev romskih skupnosti, imajo romske skupnosti velike težave s pridobitvijo neprofitnega najemnega stanovanja ali stanovanjske subvencije, prav tako pa ne morejo izboljšati svojih trenutnih bivališč, saj ne morejo pridobiti potrebnih dovoljenj. Živijo tudi v strahu pred izselitvami, zelo redko pa so informirani o možnostih, ki so jim na voljo, in vključeni v načrte, povezane z urejanjem naselij, v katerih bivajo.
