V sredo 10. marca 2010 se abonma za poznejša leta Filmska srečanja ob kavi v Kinodvoru nadaljuje s filmom …
Otroci
Slovenija, 2008, video (Digital Beta; HD Cam), 100 minut
avtor Vlado Škafar
fotografija Aleš Belak
obdelava zvoka Julij Zornik
obdelava slike Urban Vučer
produkcija in distribucija Gustav Film
producentka Petra Vidmar
žanr filmski esej
Vlado Škafar, gost v pogovoru je o svojem filmu zapisal:
Predstavljaj si, da nekega dne odpreš poštni nabiralnik in se ti v roke vsujejo vsa pisma, ki si jih kdaj komu poslal. Pozabljeno življenje je naenkrat živo pred tabo, zakopani ljudje spet stopajo po ulicah tvojega srca in sredi njih tvoji nešteti obrazi; kako široko se nenadoma razpre tvoje življenje in ti postaneš njegov gledalec.
Potopiš se v svoje življenje, v globoko prst svojega bivanja, pozabljena tla svoje rasti. To ni nostalgija, ne le pogled nazaj po minulem svetu, to je živo srečanje s seboj, s svojo razsežnostjo. Otroci nudijo takšno srečanje. Vsaj tako je bilo mišljeno: potopiti v svoja življenja najprej sogovornike tako, da jim bodo gledalci sledili in iz njih neopazno zdrsnili vase.
Samo naše čustvo v prsih je resnica, pravi Pugljev Gabrič, ko ga zgrabi smrt hčerke Mike s tako silo, da se zrušijo vsi zidaki razuma, s katerimi je skušal postaviti opravičilo nemogočemu dejstvu. Mogočno spoznanje te preproste misli si jemljem za vodilo, v Otrocih in v življenju. Resnica je drobna stvar, nič več kot utrinek na velikem nebu, ki pripada samo tebi. Rad bi jo komu pokazal, pa je ne more videti nihče drug, še tebi ostane le povid, spomin na žarek, ki je za hip vžgal tvoje čustvo in razum. Za njo lahko ostane spoznanje – spomin na resnico, s katerim lahko kadarkoli svetiš sebi in drugim, vendar pa je to šibka luč, ki težko seže do srca.
Seči človeku v srce, kakor bi mu segel v roko, seči v srce popolnemu tujcu, to mora biti mogoče, saj je vendar človek kakor jaz in ti. Ta vera se je potrjevala z vsakim srečanjem. Človek je tako naravnan, da želi svoja doživetja deliti. Sam sebi ni dovolj, potrebuje priče svojega velikega obstoja, svoje izjemnosti, svojega čudeža. Zaratustra je stopil pred sonce in mu rekel: “V čem bi bila tvoja sreča, če ne bi imelo teh, ki jim svetiš.” Toda človek ne zmore brezbrižne velikodušnosti sonca, zahteva, da ga je pričujoči vreden in da se odzove nanj. Pri tem pa ne more biti posebej izbirčen, ker ve, da ga lahko to prekletstvo stane težke samote in je kar hitro na voljo.
Kako pa priti blizu gledalcu, tja daleč na drugo stran platna ali ekrana? Zamislil sem si te tri korake: najprej pred kamero potopiti človeka v svoje življenje, da ne pripoveduje sebe, ampak iz sebe, potem sestaviti in predstaviti pripovedi tako, da bodo človeka pred ekranom potopile v njegovo življenje, nazadnje pa vse skupaj povezati z osebno pripovedjo. Izbral sem obliko pisma, ker nagovarja neposredno in tiho. Tam je lep prostor za osebno prizadetost, brez katere ne moreš zadeti drugega srca.
Vlado Škafar je človek besede, filmski pridigar, sograditelj Slovenske kinoteke, filmskega festivala Kino Otok itd., avtor skritih filmskih zakladov: Stari most (1998); Peterka: leto odločitve (2003); Pod njihovo kožo (2006); Otroci (2008); Nočni pogovori z Mojco (2008).
Naslednji film z naslovom Skrivnost bo na sporedu 10. marca.
Več o abonmaju za poznejša leta Filmska srečanja ob kavi si preberite tukaj.
