V sredo 5. maja 2010 se abonma za poznejša leta Filmska srečanja ob kavi v Kinodvoru nadaljuje s filmom …
Človek na žici
Man on Wire
VB/ZDA, 2008, 35 mm, 94 minut
režija James Marsh
knjižna predloga Philippe Petit
fotografija Igor Martinović
montaža Jinx Godfrey
glasba J. Ralph
produkcija Simon Chinn
nastopajo Philippe Petit, Jean François Heckel, Jean-Louis Blondeau, Annie Allix, David Forman, Alan Welner, Mark Lewis, Barry Greenhouse, Jim Moore
distribucija Cankarjev dom
žanr dokumentarni film
Gost pogovora Mako Sjako je o filmu zapisal:
Poznate filme, kjer prezebli alpinisti lezejo na vrh osemtisočaka, si kažejo zmrznjene prste in pripovedujejo, kako je njihov soplezalec stopil napačno in izginil v globino. Našli ga bodo, ko se bo čez nekaj tisoč let prikazal na koncu ledeniške morene. Seveda pa je prvi zmagovalec najvišje gore sveta prišel v zgodovino. Tudi naš junak v filmu Človek na žici želi priti v zgodovino. Takoj ko zgradijo Dvojčka, dva najvišja stolpa na svetu, ne da miru, dokler med njima ne razpne vrvi in se skoraj na polkilometrski višini sprehodi med njima. Tako visoko je, da ga spodaj-idoči, tudi ko jim ga s prstom pokažejo in jih opozorijo nanj, komajda vidijo. Če bi bil desetkrat nižje, bi ga opazili, in promet spodaj bi zaradi radovednežev popolnoma zastal. Tako pa se ljudem zdi, da ni več v “mestu”, da je že med angeli in bi potreboval dovoljenje za pristanek na newyorškem letališču.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=YW1b3G2MN3Q[/youtube]
Res, fantu gre priznanje, da je napravil dvesto korakov na vrvi med dvema najvišjima zgradbama na svetu. Ja, tudi usedel se je in celo legel na vrv, toda že dolgo pred njim so vrvohodci korakali po stokrat daljših vrveh čez prepade, čez Niagarske slapove, čez vulkanska žrela in podobno, tako da fant ni “en”-kraten.
Vendar pa je pri filmu zanimiv in napet njegov “kriminalni” del. Dovoljenja za svoj podvig namreč ne bi nikoli dobil in je moral zato spraviti na tone tovora skrivaj na vrh nebotičnika, sodelavci so se morali oblačiti v uniforme vzdrževalcev, ponarejali so dovolilnice in se skrivali med obhodi paznikov. Tu je njihova trma podobna alpinistom. Ko so fantje s svojimi preprostimi kamerami snemali nastajanje teh dveh orjaških stolpov, so prikazovali težke jeklene dele, ki jih vlačijo kvišku. Niso vedeli, da bodo tudi muslimanski skrajneži, tako kot vrvohodci, napadli ta dva nebotičnika, da se bodo orjaški jekleni deli stopili kot maslo in bo z njimi zgorelo čez tri tisoč ljudi. Zdaj je postal ta film zgodovinski, dokaz mogočnosti človeških zgradb, ki jih kmalu po nastanku ni več. Ostala je samo orjaška luknja z majhnim spomenikom.
Mako Sajko, filmski režiser, je eden najbolj izvirnih, tankočutnih in domiselnih ustvarjalcev dokumentarnega filma na Slovenskem. Rojen je bil leta 1927 v Tržiču. Diplomiral je na Visoki filmski šoli v Beogradu, izpopolnjeval pa se je v Münchnu in Parizu. Bil je asistent režiserjem Františku Čapu, Francetu Štiglicu, Janetu Kavčiču, Francetu Kosmaču. V 60. in 70. letih je po svojih scenarijih posnel vrsto kratkih in dokumentarnih filmov: Kje je železna zavesa? (1961), Strupi (1964), Muzej zahteva (1967), Samomorilci, pozor! (1967), Plamen v dvonožcu (1968), Slavica Exception (1971), Narodna noša (1975) ... V 70. letih je zaradi burnih odzivov na filme in težav pri javnih prikazovanjih razočaran prenehal s snemanjem, se zaposlil in posvetil filmski vzgoji ter ustvarjanju z najmlajšimi. Njegovo delo in filmi pa še danes pomembno vplivajo na mlade generacije slovenskih avtorjev. Za svoje delo je v letošnjem letu prejel najvišje strokovno priznanje na področju filma: nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo.
Za konec abonmaja sledijo še Kratki animirani filmi, ki bodo na sporedu 19. maja.
Več o abonmaju za poznejša leta Filmska srečanja ob kavi si preberite tukaj.
