Moji hčeri imata že 13 in 15 let. Letos jeseni gre prva že v internat, druga pa naslednje leto in če do sedaj ne bi zgradile skupnega odnosa, ki bi temeljil tudi na zaupanju, potem bi bili odgovori na ta vprašanja bolj v stilu »ne vem čisto točno kje sta« in »nikoli mi ne povesta kaj počneta«. Na srečo pri nas zaupanje je.
Otroci so bili od vedno – to pomeni od takrat, ko so se zgradila blokovska naselja – sami doma. Tu in tam so jih starši sicer še vedno vozili babicam in dedkom v varstvo, a to so bili bolj tisti, ki so jih imeli blizu. Spomnim se prijateljic, ki so šle čez poletje v Bosno ali Srbijo na počitnice, a so tudi ta način varovanja otrok čez poletje tam pri 13 letih ukinili. Otroci niso hoteli več it’, raje so bili sami doma.
Sama spadam v to blokovsko generacijo, ko smo se otroci zbirali pred vhodi v blok in se po cele dneve igrali. Včasih niti jest nismo imeli časa it, po pravilu pa smo bili vedno žalostni, ko so prišli starši domov in smo morali »gor« , torej domov. Nam namreč čisto nič ni manjkalo, starše pa je najbrž skrbelo kje smo in kaj počnemo, tako kot skrbi mene zdaj, ko ne vem kod hodita moji hčeri in kaj počneta.
Nekaj dni se že dogaja, da zjutraj nobena od hčera več ne vstane z menoj, da še ob enajstih hrčkata v posteljah in šele tik preden pridem jaz domov na hitro pospravita stanovanje. To je že naše deveto poletje, ko bosta bolj ko ne sami doma, ko si bosta sami kuhali kosila, pospravljali stanovanje in po mili volji razporejali svoj čas.
Zaradi mene lahko po ves dan cepita atome, realno pa to počneta tja do dvanajstih, potem pa le prilezeta na plano, prižgeta računalnik in se začneta menit s prijatelji kdaj in kje se bodo dobili ter kam bodo šli.
Še ne tako dolgo nazaj so bile poletne počitnice finančno najmanj obremenjujoč letni čas. Ni bilo šolskih položnic, izletov in taborov. Doma sem skuhala kakšne juhe ali rižote, včasih pa sta šli po burek in smo nekako prebrodile ta dva meseca. Zdaj pa je bistveno drugače. Onidve bi šli v kino, pa na pijačo s prijatelji, pa na bazen in v Ljubljano pohajkovat, za vse to pa je potreben denar. Sicer gresta včasih ven brez prebite pare, a je mene sram, če jima prijatelji plačujejo pijačo in jima, če se le da, stisnem dva ali tri evre. Za eno kokakolo bo že.
Odkar hodita v šolo sta večino počitnic sami doma. Seveda je tudi mene včasih skrbelo kaj počneta, sploh ko sta bili mlajši. Bentila sem čez državo, ki ni organizirala nobenega počitniškega varstva niti za najmlajše in še vedno mi ni jasno, od kod državi oziroma pristojnim institucijam prepričanje, da vsi komaj čakamo počitnice in da imamo vsi starši toliko denarja, da bomo otrokom omogočili udejstvovanje v vseh mogočih plačljivih delavnicah.
Počitnice trajajo dva meseca, na morje se gre pri najboljši volji lahko samo za dva tedna, kdor lahko otroke še za kakšen teden ali dva porine starim staršem v varstvo, ostalo pa je po principu »znajdi se kakor veš in znaš«. In dejansko so za veliko staršev počitnice psihično breme. Tudi zame, ker ne morem odmisliti skrbi za svoji hčeri, ker imam slabo vest, če grem takoj po službi še k prijateljici na kavo, saj sta hčeri sami doma že ves dan.
S tega vidika mi je torej letošnje bombardiranje medijev z vprašanji če vemo, kaj počnejo naši otroci med počitnicami, s kom se družijo, itd. milo rečeno bedasto. Če koga zanima, kaj počnejo in s kom so, smo to starši, države namreč evidentno ne briga, kaj počnejo njeni najmlajši državljani. Ker pa starši ne moremo ostati čez poletje doma, se moramo pač zanesti na zaupanje med nami in otroki in tvegati.
Večina jih bo šla v novo šolsko leto z nostalgičnimi spomini na poletje, nekateri pa bodo zabredli. A tako je življenje.
