Kar pa turistov ni ustavilo. Niti slovenskih. In zakaj ne? Poglejmo Kubo podrobneje, mogoče – tako mimogrede – odkrijemo razloge za množična turistična romanja na ta prelepi karibski otok …
Najprej hiter pogled v (predvsem novejšo) kubansko zgodovino. Prvotni naseljenci tega otoka – naselili so se pred 3.500 leti pred našim štetjem – so bili Indijanci Taino, ki so bili poljedelci, in Indijanci Ciboney, ki so bili lovci in nabiralci. Zahodni civilizaciji je Kubo, največji otok v Antilih, odkril veliki italijansko-španski pomorščak Krištof Kolumb 24. oktobra leta 1492 in jo opisal kot »najčudovitejšo deželo, kar so jo kdaj videle človeške oči«. Seveda so prekrasno zemljo kmalu začeli naseljevati in izkoriščati Španci, njihova popolna nadvlada je trajala več kot 300 let, pa tudi po suverenem vstopu Angležev v boj za kolonialna ozemlja (1762 zasedejo Kubo), se Španci niso dali, naduti Otočani pa tudi niso kaj posebej protestirali.
Na Kubi, ki je bila v času trgovine s sužnji na relaciji Afrika – severna Amerika dokaj pomembno oporišče za pomorščake, je – tako kot v ostalih podjarmljenih državah Latinske Amerike – po letu 1820 prvič resneje zadišalo po samostojnosti. Več kot sto let so se v kubanske politične zadeve zelo intenzivno mešale tudi – predvsem po svoji državljanski vojni politično in osvajalsko prebujene – Združene države Amerike. Kljub temu to ni zaustavilo nacionalno zavednih Kubancev, ki so 20. maja 1902 prvič razglasili samostojnost ter se ob tem še posebej ponosni spomnili na svojo nacionalno ikono, ubitega pesnika Joseja Martija.
Vendar se politični pretresi na idiličnem otoku tudi po razglasitvi neodvisne države še nikakor niso končali. Iz raznih filmov se lahko npr. spomnimo Kube po drugi svetovni vojni: vpliva ameriške mafije, revnih prebivalcev (glavni izvozni artikel sta bila sladkor in cigare popularno imenovane kubanke), napol vojaške diktature, ki jo je vodil Batista, in zmeraj bolj vplivne komunistične partije. To politično stranko je v letih krutega boja po deželi prevzel Fidel Castro, ki je v glavno mesto Kube, Havano, s svojo komunistično vojsko in revolucionarjem Ernestom Che Guevaro ob boku zmagovalno zakorakal 1. januarja 1959.
Fidel Castro, pa namesto da bi v državo prinesel vseobčo blaginjo, iz prekrasne tropske države naredi pravega eksperimentalnega komunističnega zajčka. »El comandante«, ki ne prenaša niti dobronamerne kritike kaj šele zlonamerno, v vseh svojih letih vladanja neusmiljeno pobija in zapira večje in manjše politične nasprotnike, nato pa z največjim zanosom svojemu ljudstvu v nekaj ur trajajočih in zelo pogostih državniških govorih svojemu narodu obljublja raj na Zemlji.
Takoj napade vplivno sosedo, ZDA, in se nasloni na (tedaj) izredno močno komunistično Sovjetsko zvezo. Med njegovim »skorajda absolutističnim« železnim socialističnim vladanjem je Castro večkrat v samem središču prepirov med Vzhodom in Zahodom (ZDA). In čeprav večina Kubancev še dandanes v Castru vidi napol božanstvo, žal ne moremo mimo dejstva, da komunistični tiran paradiža socialnega miru in izobilja v svoji deželi pač ni znal ustvariti.
Nekaj suhoparnih, pa skorajda obveznih podatkov o državi. Kuba leži v karibskem morju, na samem »morskem izhodu« Mehiškega zaliva, od ZDA je v najbližji točki oddaljena le nekaj manj kot 150 kilometrov (zato tudi ne presenečajo trume kubanskih emigrantov na priročnih čolnih, ki bežijo v obljubljeno deželo), v bližini Kube pa najdemo tudi Mehiko, Haiti in Jamajko. Politično je Kuba razdeljena na 14 ali 15 provinc, odvisno pač od interpretacije lokalne samouprave.
Seveda državo Kuba ne sestavlja le en otok, Kuba (vendar je ta mnogo večji od vseh ostalih, meri pa okrog 105 tisoč kvadratnih kilometrov, kar pomeni, da je približno 5 do 6 krat večji od same Slovenije), na vseh njenih otokih pa živi okrog 11 milijonov ljudi. Otočje se – seveda – ponaša s tropsko klimo, deževna 
sezona je med majem in oktobrom in sušna med novembrom in aprilom. Kot zanimivost povejmo, da ima skorajda tako visoko goro kot je naš Triglav; njihov Pico Real de Turguino je visok le kakšen centimeter več kot 2.000 metrov.
Mene osebno so dokaj presenetili naslednji podatki: v celotni populaciji je 37 odstotkov belcev (pričakoval sem jih mnogo manj!), 51 odstotkov je mulatov (»mešancev« med belci in črnci, ti so večinoma potomci afriških sužnjev, to pa je mnogo manj kot sem pričakoval), za cel odstotek je tudi Kitajcev (!); kar je očiten znak, da je sodelovanje med socialističnimi državami dokaj dobro (ali pa je v preteklosti vsaj bilo).
Mimogrede: tisoče Kubancev, predvsem zdravnikov in učiteljev, so državne oblasti razselile po prijateljskih državah Azije in predvsem Afrike. In še to: kubanske oblasti so zelo ponosne na svoj izobraževalni sistem, saj je pismenost izredno majhna, kot po tekočem traku pa se »štancajo« tudi strokovnjaki: medicinci, šolniki in razni tehnični inženirji. Koliko znanja pa se skriva v teh glavah in rokah pa je že drugo vprašanje, ki zahteva drug izčrpen prispevek …
Kaj najbolj privlači turiste? Pa začnimo. Najprej je tukaj »klimatska eksotika, fantastične naravne danosti«, npr. visoke temperature, celoletna toplota, ki prežema vse telo. Mimo krasnih peščenih plaž in čistega morja ne moremo, odlični so pogoji za potapljanje, ribolov (to pa je vedel tudi slavni pisatelj Ernest Hemingway, ki je na Kubi preživel velik del svojega življenja). Bujna vegetacija, omenili smo že tobak, sladkorni trs, pa tudi tropske rastline polnih sočnih sadežev, palme, da se napasejo tudi naše oči in naša utrujena duša, naredijo Kubo zares privlačno. Seveda ni vse idilično, državna ekonomija je tudi pri naravnih danosti »zafurala marsikatero stvar« (do tropskih sadežev je skorajda nemogoče priti, prav grdi turistični objekti pa so nekatere fantastične plaže prav pokvarile). Tudi kakšen tropski vihar se lahko pokaže na črnem obzorju, ampak za kaj takšnega pa moraš imeti tudi veliko (ne)srečo.
Potem kaj hitro sledi neverjetna eksotika socializma, komunizem, ki ga ne srečaš skorajda nikjer več na tej naši zemeljski krogli. Mogoče na severu Koreje, vendar tam niso tako prijazni do turistov, kot na Kubi. In zakaj Castro sploh pusti turiste političnega Zahoda v svojo »v preteklosti zastalo državo« (svetovno znan je njihov vozni park, ki ga sestavljajo večinoma ameriški avtomobili izpred pol stoletja)? Zaradi ameriških dolarjev (ja, ameriški turisti so dokaj pogosti, ne glede na »neprekinjeno ogorčeno besedno streljanje obeh vlad«) in predvsem evropskih evrov seveda (Castro se je nekoč razjezil na imperialistični dolar in ga kar tako – čez noč – prepovedal). Te turistične devize še kako močno pomagajo ubogi državi, da še nekako drži glavo nad vodo (seveda ima pri tem močno vlogo tudi policija in vojska). So pa tudi sami ljudje zelo veseli, če dobijo na obisk turista, saj vsak peso pride še kako prav, da je življenje še malo znosnejše.
Pa vendar ekonomsko-politično stanje v državi ni strlo teh ponosnih ljudi, na njega so se navadili in sprijaznili z njim (menjava dobrin na črnem trgu teče kot po maslu). Še več, na ulicah boste videli družabne, nasmejane ljudi, ki neredko uživajo v glasbi in plesu (omenili smo že njihovo ljubezen do salse, kubanski glasbeniki pa so tudi odličen izvozni artikel in zelo zaželeni gosti na glasbenih odrih širom sveta).
Turistične agencije naivne turiste najraje odpeljejo v turistična kraja Varadero in Cayo Coco. Tam je cel venec dolgočasnih hotelov in čeprav je tam plaža fantastična, je skorajda dolgčas, vsekakor pa manjka prave Kube, oziroma pravega domačega vzdušja. Zato se le, če je mogoče, odpravite drugam. Oglejte si fantastične kolonialne zgradbe, prižgite si cigaro, popijte kozarec ali dva ruma, zaplešite v kakšnem klubu, skratka začutite Kubo v vsej njeni pristnosti, najlažje pa boste to storili, če se boste izognili hotelom 
in boste stanovali kar pri samih domačinih (najem sobice v zasebnih hišah ima popularno ime casa particular), ki bodo poskrbeli tudi za vašo prehrano, če boste le vi tako hoteli, mogoče pa vas bodo spoznali celo s kakšno mično čokoladno gospodično. Zatorej pot pod noge, obiščite Vinales in Trinidad, mogoče Santiago ali Barracoe, prestolnico Havano (ki prvega maja doživi nepozabno rajanje ob veliki – delavski – povorki).
Turistično potepanje po Kubi sicer niti ni tako poceni, kot bi človek pričakoval ob dokaj borni ponudbi, vendar je vsak evro, porabljen med simpatičnimi kubanskimi ljudmi, brez dileme vreden »svojega finančnega obtoka«. Treba se je namreč zavedati, da potovanje v polpreteklo zgodovino, s posebnim časovnim strojem, ki ga je na božanskem otoku ustvaril famozni Fidel Castro s svojimi najožjimi podaniki, ki frenetično vzklikajo Patria o Muerte (domovina ali smrt), in stane tisočaka ali dva evrov po osebi, sploh ni (pre)drago.
Preberite tudi: Kuba – 50 let kasneje
