Velika noč ali vuzam, vezom, vüzen, vazem

Datum tega praznika se spreminja iz leta v leto. Razlog tiči v dejstvu, da se velika noč ravna po lunarnem koledarju. Tako se velikonočno praznovanje, ki sledi 40-dnevnemu postu, vedno odvija prvo nedeljo po prvi spomladanski polni Luni. Vedno pa datum pride na dan med 22. marcem (21. marca se namreč začne koledarska pomlad) in 25. aprilom. S strogim postom na pepelnično sredo, ki sledi pustu, se začne uvod v pričakovanje velikonočnega zajtrka. Strogi post se izvaja tudi na t.i. veliki petek in pomeni, da se vsi zdravi verniki, starejši od 18 in mlajši od 60 let, lahko samo enkrat na dan najedo do sitega in se hkrati vzdržijo tudi mesnih jedi. Tudi vse postne petke naj bi preživeli brez mesnih jedi.

Post je čas duhovne prenove

Post je 40-dnevno obdobje, ko naj bi se kristjani z »nemesnimi« petki in molitvijo predvsem duhovno pripravili na čas, ko se bodo spominjali Jezusovega trpljenja, ki mu je sledila smrt na križu in vstajenje od mrtvih.

Preden se v celoti posvetimo veliki noči, si poglejmo še izvor imena, ki ga nosi ta krščanski praznik. Nekateri evropski jeziki so za praznik prevzeli kar hebrejsko ime pasha (it. Pasqua, špan. Pasena, rus. pasha oz. пасха itd.). Pasha (heb. pesah) pomeni 'obed' ali 'jagnje' in se navezuje na judovsko veliko noč, ki je spomin na izhod zasužnjenih Izraelcev iz Egipta. Na ta dan so judje žrtvovali jagnje, ki je simboliziralo pomlad. Kot je v knjigi Velika knjiga o praznikih zapisal Damjan J. Ovsec, je kasneje žrtveno jagnje postalo simbol za Kristusa, ki ga imenujemo tudi Božje jagnje in je tisti, ki se je žrtvoval za ljudi.

Slovenci smo pasho poimenovali velika noč, ker naj bi Jezus vstal od mrtvih v noči z velike sobote na nedeljo. Poznamo pa tudi nekaj lepih slovenskih narečnih izrazov za ta praznik. V Beli krajini veliki noči pravijo vuzam ali vezom, v Prlekiji vüzen, v Istri pa vazem.

Veliki teden se začne s cvetno nedeljo

Praznovanje velike noči se začne s cvetno ali oljčno nedeljo, ki je neke vrste uvod v t.i. veliki teden. Na cvetno nedeljo verniki v cerkev prinašajo zelenje in butare. S tem žegnanim lesom, ki ga duhovnik blagoslovi, verniki obujajo spomin na Jezusov prihod v Jeruzalem. Ko je Kristus na osliču prijahal v Jeruzalem, ga je tam pričakala množica ljudi, ki so mu na pot polagali zelenje. Zato je še danes v navadi, da verniki na cvetno nedeljo v cerkev prinesejo oljčne vejice in butare. Butara so veje in razno zelenje, povezano v posebno obliko. Po raznih krajih nanje navežejo tudi jabolka, pomaranče, limone, razne rakove in še marsikaj.

V Prekmurju butari pravijo presnec. Vanj povežejo ibujino (vibovino), cvetoči dren, borjico (borovnica, brinje), rumene poklončke in rdečo omelo. V okolici Šoštanja na cvetno nedeljo v cerkev nesejo vejnik, pri Slovenj Gradcu in v Dravski dolini snop, na Kobanskem pregelj, od Laškega do Zidanega mosta pa rep. V Savinjski dolini izdelujejo butare, pušeljce in leseni žegen, na Ljubnem ob Savinji potico, na Koroškem presto, praselj, prentelj, cvetovec ali cvetnik. Na Gorenjskem poznajo večinoma begánico, v Bohinju butari pravijo hbánca. Na Dolenjskem imajo leseni oz. kravji žegen ali pa samo žegen, v Beli krajini pa drenek. Na Krasu in Goriškem poznajo vejo, faš, breme in vivnik (vejnik).

Blagoslovljeno zelenje se ponavadi shrani za čase, ko se približuje huda ura. Na primer, ko ljudje opazijo, da prihaja strašna nevihta, vzamejo nekaj zelenja in ga dajo na ogenj. To naj bi omililo nevihto. Ponekod pa dele butar položijo po stanovanjskih prostorih in v hlev, da jih varujejo pred nesrečo.

Oglejte si tudi fotogalerijo potic, ki so jih k žegnu nesli na Ljubnem ob Savinji leta 2009.

Veliki četrtek je spomin na zadnjo večerjo

Veliki teden se nadaljuje. Dnevi od ponedeljka do četrtka so rezervirani za pospravljanje domov in stanovanj ter za pripravo raznih jedi, s katerimi se bo zaključilo praznovanje Kristusovega vstajenja od mrtvih. Z večerno sveto mašo na veliki četrtek, ki je spomin na zadnjo večerjo, se nadaljuje bogato obredje velikonočnega tedna. Po nekaterih cerkvah v spomin na zadnje srečanje Jezusa z 12 apostoli, dvanajstim moškim, ki predstavljajo apostole, duhovnik umije noge, tako kot je to naredil tudi Jezus svojim učencem, preden ga je Juda s poljubom izdal.

Veliki petek je edini dan, ko v katoliških cerkvah ni maše

Velikemu četrtku sledi veliki petek. Verniki naj bi na ta dan, ko se spominjajo Jezusove smrti na križu, spet spoštovali zapoved strogega posta. To je tudi edini dan, ko v katoliških cerkvah ni svete maše. Med obredom velikega petka odkrijejo križ, ki ga potem verniki počastijo tako, da pokleknejo predenj in poljubijo eno od Kristusovih ran. S tem dejanjem se želijo Božjemu sinu zahvaliti za to, da se je zanje žrtvoval na križu.

Velika sobota je čas za blagoslov jedil in velikonočno vigilijo

In že je tukaj velika sobota. Dogajanje velike sobote se ponavadi začne že zgodaj zjutraj z blagoslovom ognja in vode, ki ju otroci (to velja predvsem za podeželje) raznosijo po domovih. Temu sledi barvanje pirhov, pisanic, ali remenic, ki se skupaj s potico, hrenom in mesom odnesejo k blagoslovu. Vsa ta živila imajo simbolni pomen. Pobarvana jajca, predvsem rdeči pirhi simbolizirajo kaplje Kristusove krvi. Potica predstavlja Jezusovo krono (zato jo nekateri delajo v obliki obroča), hren nas spominja na žeblje, s katerimi so Kristusa pribili na križ, meso pa je simbol Kristusovega telesa.

Zvečer se verniki ponovno odpravijo v cerkev, kjer se obhaja velikonočna vigilija (vigilija pomeni bedenje) oz. bedenje ob Kristusovem grobu.

Velika noč

V zgodnjem nedeljskem jutru so verniki spet zbrani pri cerkvah in v sprevodu oz. procesiji počastijo Kristusovo vstajenje od mrtvih. Božji grob je ostal prazen, zato skupaj pojejo t.i. vstajensko alelujo, s katero izražajo veselje nad tem, da je Božji sin premagal smrt in vstal od mrtvih. Kristjani namreč verujejo, da tudi njih po smrti čaka vstajenje. Po maši sledi bogat velikonočni zajtrk, ki se pripravi iz jedi, ki so bile blagoslovljene v soboto. Nedelja je dan, ko ljudje ostajajo doma in praznujejo praznik. Čas za obiske sledi naslednji dan.

Na velikonočni ponedeljek se gre v Emavs igrat s pirhi

Na velikonočni ponedeljek, ki kot eden izmed državnih praznikov velja za dela prost dan, ljudje hodijo na obiske k sorodnikom in znancem. Temu pravimo, da gredo ljudje »v Emavs«. Ta dan se namreč pri bogoslužjih bere evangelij, ki govori o tem, da se je vstali Kristus pridružil dvema učencema, ki sta romala v Emavs. Med potjo sta mu potarnala, da je umrl Jezus, od katerega so pričakovali, da jih bo odrešil. On pa jima je razložil, da se je to moralo zgoditi in šele ko so prišli na cilj, jima je razodel, s kom sta ves čas hodila.

Za velikonočni ponedeljek je značilno tudi, da si ljudje izmenjujejo pirhe (ponekod delajo to že na velikonočno soboto) in se igrajo razne družabne igre, kot je na primer sekanje pirhov. Pri tej igri mora tekmovalec s kovancem zadeti pirh tako, da se kovanec zarije v jajce.

Z veseljem in družabnimi igrami se zaključi relativno dolgo obdobje praznovanja Kristusovega vstajenja, ki predstavlja vrhunec krščanske vere.

P.S.: Ob praznikih ne pozabite na svoje najdražje. Pošljite jim kakšno lepo elektronsko voščilnico!