Koncept duše se pojavlja domala v vseh svetovnih religijah. Večina jo razlaga kot eterično substanco, ki je prisotna v vsakem človeškem bitju in ga definira. Za razliko od duha, ki ga ljudje pogosto mešajo z dušo, je nesmrtna in živi tudi po smrti fizičnega telesa. Po smrti se lahko utelesi ali inkarnira v drugo telo, ki naj bi si ga izbrala sama.
Veliki grški misel Aristotel je dušo definiral kot jedro bitja, vendar je trdil, da ni ločena od fizičnega telesa. Zato po njegovem mnenju s smrtjo telesa umre tudi duša, saj je od njega neločljiva in tako odvisna od njega. Svoj koncept duše je uporabil v številnih delih, med njimi pa je najbolj znana knjiga De Anima (O duši).
Duša in svetovne religije
Krščanstvo verjame, da o usodi človekove duše po smrti odloča Bog. Duša gre v nebesa ali pekel, odvisno od tega, kakšna so bila njena dejanja na Zemlji. Obstajajo tudi vice, kjer duše čakajo na sodni dan, ko bo Bog odločil, kdo gre v nebesa in kdo bo večno trpel v peklu.
Hinduizem uči, da je duša (atman) del Boga, torej absolutne celote. O tem priča tudi znamenita sveta knjiga Bhagavad Gita, ki govori o Purushi, ki je del Boga, je nespremenljiva (kar pomeni, da se nikoli se ne rodi ali umre), neuničljiva in ima tri lastnosti: Sat (resnico), Chit (znanje oz. zavedanje) in Anando (blaženost).
Po islamu Alah ob rojstvu človeku vdihne dušo, ki se lahko združi z Bogom, seveda pod pogojem, da človek živi pravično. Po smrti telesa duša odide v posmrtno življenje, kjer živi v blaženosti. Tudi islam pozna nebesa in pekel.
Židovska kabala pravi, da je duša sestavljena iz treh elementov. Nefesh je nižji, živalski del duše, ki je povezan z osnovnimi človekovimi potrebami. V človeško telo vstopi ob rojstvu. Ruach je srednja duša ali duh. Vsebuje moralne vrednote in sposobnost razločevanja med dobrim in zlim. Lahko ga enačimo z egom. Neshamah je višja duša ali višji jaz. Je tisti, ki loči človeka od drugih živih bitij. Človeku omogoča povezanost z Bogom. Po smrti se nefesh razblini, ruach vstopi v začasni raj in se očisti, neshamah pa se vrne k viru, torej Bogu.
Ali duša res tehta 21 gramov?
Obstoj duše seveda še ni znanstveno dokazan, kar pa ne pomeni, da mnogi niso poskušali. Tako je Duncan MacDougall na začetku 20. stoletja poskušal stehtati človeško dušo in s tem dokazati, da gre za materialno in izmerljivo snov. Stehtal je več ljudi pred smrtjo in po njej ter ugotovil, da je bilo njihovo telo vedno lažje za natančno 21 gramov. Njegovih poskusov sodobni znanstveniki niso ponovili, nekateri pa so njegove rezultate ovrgli zaradi nepopolne metodologije in premajhnega vzorca.
Življenje med življenji
Duša nam omogoča, da se spomnimo preteklih življenj. Bilo je kar nekaj primerov, ko so se ljudje spomnili dogodkov iz preteklosti, nekateri tudi s pomočjo hipnoze. Zelo znani sta knjigi Potovanje duš in Usoda duš ameriškega psihologa Michaela Duffa Newtona. S pomočjo hipnoze je Newton prenesel spomine svojih pacientov na življenje med življenji. V praksi to pomeni, da so se vrnili skozi sedanje življenje prek rojstva nazaj v maternico in nato prišli v stanje pred spočetjem, torej v stanje, ko je duša brez fizičnega telesa.
Pred nekaj leti je v Ljubljani predaval Stephen Rusell Poplin, Newtonov asistent. Predstavil je svoje delo in opisal svoje izkušnje s pogledom v življenje svoje duše. Med drugim je pojasnil, da gre duša po izstopu iz telesa skozi intenziven proces čiščenja, pozneje pa si izbere svoje naslednje telo. Svoje sedanje življenje smo si torej izbrali sami in je v veliki meri vnaprej določeno.
Dušne skupine
Duše se združujejo v dušne skupine. Duše iz iste dušne skupine se zato vedno utelesijo tako, da so v fizičnem življenju povezane. Lahko se zgodi da starši niso iz iste dušne skupine, so pa zato prijatelji, partnerji, bratje in sestre, včasih tudi ljudje, s katerimi imamo slabe izkušnje, na primer šefi v službi. Gre za to, da si duše med seboj pomagajo pri učenju življenjskih izkušenj. Na vse skupaj bi lahko gledali kot na film, v katerem si duše izberejo vloge, ki jih bodo odigrale.
Ni nujno, da se duša utelesi ravno na Zemlji. Na izbiro ima namreč še veliko drugih planetov, ki so lahko bolj ali manj razviti od našega. Nekateri so na tako visoki ravni, da jih naša čutila sploh ne morejo zaznati, drugi pa so povsem materialni. Tretji so namenjeni počitku duš, ki so imele na Zemlji težko življenje. Duša naj bi se utelešala tako dolgo, dokler ne doseže ravni, ko to ni več potrebno in se spet lahko združi s celoto. Temu pravimo tudi razsvetljenje. A to je že druga zgodba.
Veliko prebiram članke in knjige na to temo in meni deluje vse skupaj veličastno.