Gejše so varuhinje japonske tradicije, umetnosti in vrednot, ki svetu ostajajo velika neznanka. In prav ta tančica misterioznosti buri duhove, ustvarja napačne domneve in celo laži o življenju teh japonskih rož.
Na vzhodu, na Japonskem, obstajajo posebne četrti imenovane, ki so namenjene estetskim užitkom. V njih živijo in delajo poklicne umetnice, gejše. Karjukai pomeni “svet cvetic in vrb”, saj je vsaka gejša po svoje lepa kot cvetica in ljubka, prožna in močna kakor vrba. Gejše ne zakrivajo javnosti dejstev o njihovih življenj, saj jih k temu silijo nenanpisana pravila, mogočna senca tradicije in nedotakljivost njihovega ekskluzivnega poklica.
Zanimivo je, da gejše same sebe ne imenujejo gejša – v dobesednem prevodu oseba umetnosti oz. umetnica, temveč uporabljajo bolj specifičen izraz geiko ali ženska umetnosti. Tip geiko, ki po vsem svetu slovi kot symbol Kjota, središča tradicije gejš, je mlada plesalka, ki se uči za gejšo, imenovana maiko ali ženska pleas.
Na začudenje mnogih, so se gejše v japonski družbi pojavile šele v 18. stoletju, torej so po svojem izvoru relativno mlade, res pa je, da so njihove korenine zasidrane globoko v samih začetkih stare Japonske, ki jih morate poznati, če želite razumeti od kod vse napačne domneve in laži o življenju gejš. Vrniti se moramo daleč nazaj, v 7. stoletje, ko so na japonski sceni kraljevale sabukuro, prve prednice današnjih gejš.
Dekleta iz vrst sabukuro (tiste, ki strežejo) so svoje tradicije začele v času težkih družbenih kriz, ki so pestile Japonsko konec 7. stoletja. Mnogo žensk se je znašlo na robu preživetja, zato se je mnogo deklet in žena zateklo k prostituciji, da so lahko preživele. Čeprav je bila večina teh žensk iz nižjih slojev družbe, je bilo med njimi tudi nekaj posameznic iz višjih slojev, izobraženih, nadarjenih in lepo vzgojenih, ki so imele čudovite umetniške talente. Le-te so zabavale predvsem aristokratsko smetano in si kmalu pridobile sloves spoštovanih kurtizan in konkubin.
Sledile so t.i. širabjoši (ime so dobile po plesu katerega so plesale), pojavile pa so se konec 13. stoletja, ko se je družbena struktura Japonske ponovno rušila. Mnogo aristokratskih družin, ki so čez noč ostale brez svojega premoženja so začele svoje hčerke uriti za širabjoši, ki so prodajale svoje umetniške talente in telesa, da so preživele družino in sebe. Ta mlada dekleta in ženske, v večini visoko izobražene, so kmalu postale visoko cenjene zaradi svojega vrlega plesnega in poetičnega talenta. Najboljše iz vrst širabjoši so imele celo svoje patrone iz najbolj uglednih japonskih družin, tudi cesarskih, katerim so bile zveste priležnice, služkinje in konkubine, seveda za denarno kompenzacijo.
Leta 1589 je v Kjotu nastala prva zidana javna hiša, ki je bila zgarajena po vzoru grešnih soban užitkov iz obdobja kitajske dinastije Ming. Kmalu zatem so bordeli po vsej Japonski začeli rasti kot gobe po dežju, celo danes najbolj zloglasni rdeči predel v Tokiu imenovan Jošivara (v prevodu polje sreče), je zgrajen po vzoru srednjeveških japonskih bordelov. Vse prostitutke in javne hiše so postavili v eno samo okrožje, ki je dobilo svojega nadzornika (poglavarja bordelov in prostitutk), saj so na ta način nadzorovali celotno dogajanje in posle.
Vladar je za tovrstna okrožja določil nekaj pravil, ki so se jih morali vsi doseldno držati. Javne hiše so bile lahko le znotraj okrožja, prav tako konkubine, kurtizane in prostitutke svojih uslug niso smele več nuditi izved zidov okrožja. Naslade in prešuštva so ostala skrita za zidovi. Gostje v javnih hišah niso smeli ostajati več kot 24 ur. Kurtizane niso smele nositi razkošnih oblačil, njihova oblačila so morala biti povsem navadna. Stavbe v okrožju niso smele biti pompozne, poleg tega pa prebivalci okrožja niso smeli opravljati istih del kot navadni smrtniki (na primer gasilci, kmetje …). Meseni užitki so bili mesni užitki in pika. Vsakega posameznika, ki si je želel obiskati javno hišo so podrobno izprašali in preverili njegovo identiteto, pa naj je to bil plemič, samuraj, trgovec ali navaden kmet.
Priljubljene kurtizane, v danes tokijskem rdečem okrožje Jošivara, so sčasoma razvile svoje laste tradicije, običaje, zato je Jošivara kmalu zaslovela kot središče različnih vrst umetnosti. Čar tovrstnih okrožjih je bil predvsem v romantiki, eleganci, diskretnosti in razburljivosti, ki so dovoljevale moškim, da so vsaj za nekaj uric pobegnili iz realnega sveta stroge srednjeveške japonske družbe. Brez dvoma pa vsega tega ne bi bilo brez visoko spoštovanih kurtizan in konkubin, potomk samurajskih družin, ki so ustvarile določeno, še danes čarobno, nekoliko neotipljivo, prepovedano, a greha vredno atmosfero sveta današnjih gejš. Prav to razloži visoko kulturno raven in eleganco zgodnjih kurtizan, eleganco o kateri danes šepeta le veter, pravijo mnogi Japonci.
V plavajočem svetu (kakor pogosto imenujejo okrožja bordelov, saj se je prav tu razvila visoka oblika japonske kulture imenovana ukijoe ali slike plavajočega sveta), v sobanah užitkov je bilo več vrst kurtizan in konkubin. Tiste, najvišje na lestvici, najbolj izjemne, lepe ženske z neprecenljivimi spretnostmi, katere so morale spoštovati stroga pravila in dosegati visoke standarde, so obravnavali kot plemstvo, saj so poleg spoštovanja imele same pravico odkloniti ponudbe snubcev, ki jim niso bili po godu.
Kurtizane in konkubine so se med seboj razlikovale po oblačenju, ličenju ter tudi spretnostih, ki so jih obvladale. Ker je bila tekmovalnost med njimi vedno večja in tudi deklet je bilo vedno več, se je kar na enkrat pojavilo veliko deklet, ki zgolj prodajala svoja telesa in krhala sloves ter dobro ime, ki so si ga ustvarile talentirane kurtizane in konkubine skozi čas.
Vse te spremembe, ki so se dogajale v svetu kurtizan v drugi polovici 18. stoletja so botrovale nastanku popolnoma drugačnega tipa poklicnih umetnic, gejš. Spremembe, ki so se dogajale znotraj slojev kurtizan v drugi polovici 18. stoletja, skupaj z upadom njihovih umetniških vrlin, so zagotovile popolne pogoje za nastanek novega, popolnoma drugačnega tipa poklicnih umetnic, ki pa so imele svoje korenine še vedno v srcu plavajočega sveta.
V 50-ih letih 18. stoletja so v Kjotu in Osaki pojavile nove poklicne umetnice, imenovane geiko. Kot zanimivost naj omenimo, da so bili prvi geiko moški. Da, prav ste prebrali, geiko ali ženske umetnosti so bili prvotno predstavniki moškega spola, ki zabavali množice na različne umetniške načine, ki niso imeli ničesar opraviti s spolnostjo ali prodajanjem telesa, bili so profesionalni zabavljači in umetniki. Šele v 18. stoletju se je pojavila prva ženska gejša, Kikuja iz Fukagave in na kratko povedano spravila moške ob delo, saj je bilo dosti bolj privlačno gledati pravo žensko, kot pa maskirane moške. Ženske gejše so moške prekašale v igranju tradicionalnega japonskega glasbila šamisena, njihov glas je očaral množice, poleg tega pa so bile dosti bolj graciozne plesalke.
Vseeno pa je res, da je bila meja med prvimi gejšami in prostitutkami skoraj zabrisana, saj se je mnogo poklicnih prodajalk ljubezni, ki so bile mojstrice plesa, samooklicalo za geike in gejše. Sčasoma so gejše zaradi svoje neotipljive prefinjenosti in privlačnosti začele izpodrivati kurtizane in konkubine. Ker niso plačevale davkov in bile popolnoma neorganizirane so oblasti same odprle prvi kenban (nekakšno registrsko pisarno za gejše – sistem, ki je še danes v rabi) ter postavili stroga pravila za novo nastale poklicne umetnice, tako so se tudi kvazi gejše ločile od pravih tradicionalnih gejš.
Seveda pa je tudi tokrat vlada postavila nekaj pravil, ki so se jih morala dekleta držati. Gejše niso smele zapuščati okrožja soban užitkov, le nekajkrat letno so smele stopiti v svet za visokimi zidovi. Niso smele nositi razkošnih oblačil, ovratniki njihovih navadnih oblek so morali biti beli (da so se ločevale od kurtizan in konkubin), ter tudi stil njihove pričeske je bil natančno določen. Gejše poleg gostov niso smele sedeti, saj je bila kakršna koli naveza ali intimnost z gosti strogo prepovedana.
Gejše so veljale za najbolj spoštovane predstavnice nežnejšega spola, saj so bile visoko izobražene ženske in dekleta, ki so moške očarale s svojo popolnostjo za katero so morale stremeti na vseh življenjskih področjih. Bile so izšolane umetnice, plesale in pevke, spretne govornice in popolne gostiteljice, ki so svojo poklicno pot začele že zelo zgodaj.
Hiše gejš, t.i. okije so pod svojo streho sprejele še mlade deklice, punčke iz (pogosto) revnih družin ter prevzele finančno breme njihove izobrazbe in življenja samega na svoja ramena. Dekleta morajo slediti strogemu režimu vaj in učnih ur. Lastnica okije mlade geiko in maiko podpira v njenih prizadevanjih, da bi postala profesionalka, po debiju s katerim postane gejša, pa ji pomaga voditi kariero.
Mlada geiko prebiva v okiji v obdobju določenem po pogodbi, navadno od pet do sedem let, in med tem časom okijo popolača njeno vlaganje. Nato se odseli in osamosvoji, čeprav okija zanjo še vedno opravlja posredniške posle. Izjema je le gejša, ki je določena za atatori, dedinjo hiše in naslednico lastnice. Ta prevzame priimek lastnice okije, najsi bo njena krvna ali posvojena sorodnica, in med vso svojo kariero živi v okiji. V okiji vlada neizprosna hierarhija in stroga pravila, ki deklice, za ceno normalnega življenja, saj so se morale odpovedati normalnemu življenju, družini, otrokom, prisilijo k popolnosti.
Še vedno pa se veliko ljudi sprašuje ali gejše poleg umetniških talentov prodajajo tudi svoja telesa. Naj vam takoj razblinim mit o gejšah kot visoko razrednih prostitutkah, saj so to v prvi vrsti izšolane umetnice, ki nikoli niso in še vedno ne nudijo spolnih uslug za denar. Čeprav moški ekskluzivno zabavo z gejšami drago plačajo in čeprav gejše zabavjo v večini ozek krog ljudi, za zaprtimi vrati, še enkrat, gejše ne prodajajo spolnih uslug.
Negativna konotacija, ki jih povezuje s prostitucijo sega iz njihovih korenin, saj so nastale iz vrst kurtizan, konkubin in tudi prostitutk, poleg tega pa se je tudi med drugo svetovno vojno mnogo mladih punc, ki jih je vojna pahnila na rob preživetja, zaradi mikavnosti naziva samooklicalo za gejše in se prostituiralo predvsem ameriškim vojakom, ki so kasneje po svetu raztrosili laži o kvazi gejšah.
Za še vedno živeč mit in zmotno prepričanje o gejšah kot prostitutkah so krive tudi japonske prostitutke današnjega časa, ki so zaradi prestiža gejš začele posnemati njihova oblačila in ličila. Prostitutko in gejšo pa lahko ločimo na preprost način, saj imajo prostitutke obi – pas na kimonu, zaradi praktičnih razlogov hitrega slačenja, zavezan spredaj medtem, ko imajo gejše obi zavezan na hrbtu in si nekaj kilogramov težak kimono le stežka same slečejo.
Seveda pa so tudi gejše pod kožo krvave in tako kot vsako čuteče bitje se zaljubijo, zato si nekatere izberejo ljubimce, vendar izključno kot ženske, saj se kot poklicne gejše nikoli ne bi spustile v spolno razmerje z moškim. Poleg tega je res tudi, da večino moških v katere se zaljubijo srečajo na delu, med zabavami na katerih kraljujejo. Še več, nekatere med njimi imajo tudi svojega danno (stara beseda za moža), ki je običajno premožen moški pripravljen finančno podpirati različne vrste umetnosti, vključno z gejšo in njenim izpopolnjevanjem samim.
Čeprav se lahko zaljubita, njun odnos temelji predvsem na finančni podpori, vendar pa danna gejše nikoli ne sili v spolne odnose ali kakršnokoli meseno kompenzacijo za finančno podporo. Tradicionalne konvencije, vrednote znotraj razmerja med gejšo in danno so izredno zapletene zato jih mnogi, tudi Japonci sami, pogosto ne razumejo ali sploh ne morejo razumeti.
Prav zaradi tega ostajajo gejše in njihova življenja zavita v tančico misterioznosti in skrivnosti, ki bodo vedno burila duhove o tem, kdo so te ženske umetnosti, ti nebeški otroci plesa.
