Ne verjamete? Kaj je življenje? Nenehna »rast«. Spoznavanje, učenje, spremembe, izkušnje, prilagajanje. Osebnostno rastemo. Takrat, ko o sebi začnemo razmišljati na način »tega nisem več zmožen« ali »to ni za moja leta«, dejansko izražamo nezaupanje vase. Naše misli imajo neverjetno moč. Takšno razmišljanje nas bo skozi čas pripeljalo do nas samih, »starcev«, nezmožnih za stvari in skrb zase, ki bi jo še morali sami izvajati. Ne zaradi dejstva, da se staramo (saj se vsi, vsak dan), ampak dejstva, da smo v svojih mislih oblikovali sliko samega sebe, sliko »starca«. Staranje je najbolj normalni proces v življenju človeka. A samo od nas je odvisno, kako jo sprejemamo in doživljamo. Od tega so odvisne naše zmožnosti.
Odgovornost do sebe odpira vrata v lepši svet
Ugotovili smo že (več v članku Odgovornost posameznika za lepšo starost), da se telesne in duševne zmožnosti, ki vplivajo na raven zadovoljevanja določenih potreb, s starostjo zmanjšujejo. Zmožnosti zahtevajo od nas precej dela. Gre za sistematično, stalno krepitev zmožnosti, ker se drugače zmanjšujejo. Redna telesna aktivnost, ki predstavlja kombinacijo aerobne vadbe in vaj za mišično moč, je pogoj ohranitve zmožnosti, da sami skrbimo zase, ohranjamo zdravje in največkrat ključen dejavnik pri rehabilitaciji po poškodbah in boleznih. Hkrati je enkratna priložnost za druženje in sprostitev.
Drug pomemben dejavnik, ki smo ga omenjali za ohranitev fizičnih in duševnih zmožnosti, je zdrav način prehranjevanje. Jesti manj, a bolj kvalitetno. Vzemimo si čas za oblikovanje jedilnika, pripravo jedi iz svežih živil in oblikujmo vsak obrok kot »poseben obred« uživanja pri hrani. Pravilna prehrana je ključ do zdravja. Zdravja ne moremo ohraniti, če se zavestno ne trudimo zanj. Je vse to za vas sprememba? Saj imate čas. Bolje, da ga zapravljate z aktivno skrbjo zase, kot v čakalnicah zdravniških domov in bolnišnic. Pomembna je vztrajnost in disciplina.
Korak družbe nasproti starejšim
Ohranitev fizičnih in duševnih zmožnosti in s tem zdravja omogočata aktivno staranje. To je naš del odgovornosti za aktivno staranje. Zakaj bi se odrekli pravici do enakih možnosti in obravnave na vseh področjih življenja samo zato, ker imamo nekaj let več kot ostali? Tu se dotaknemo odgovornosti širše družbe, da omogoči starejšim aktivno starost. Imamo pravico do dostojanstva, neodvisnosti, udeležbe, samouresničevanja in oskrbe. Pravico biti aktiven del družbe. Na ta način dobiva življenje starejših večjo, drugačno vrednost in smisel, kar vpliva na sprejemanje in doživljanje njih samih in njihovega življenja.
Dejstvo je, da se s starostjo povečujejo duhovne, razvojne in bivanjske zmožnosti. Gre za dojemanje samega sebe, svoje vrednosti, doživljanja svojih dejanj in smisla vsega, kar smo in delamo, sposobnosti odločanja in sprejemanja odgovornosti za svoje odločitve, prenašanja znanja in izkušenj na mlajše. Če se zmanjšujejo, se zaradi zmanjševanje socialnih in medčloveško družbenih zmožnosti. Gre predvsem za odnos družbe, družbeno »klimo« do starejših, in integracijo starejših v samo družbo, ki mora pomeniti zadovoljevanje potreb tako starejših kot mlajših.
Večina se težko sooči z upokojitvijo
Eden izmed najbolj kritičnih mejnikov v življenju starejšega posameznika je upokojitev. Kolikokrat smo takrat, ko smo bili še poklicno aktivni, rekli: Uh, samo da mine teh nekaj let in grem v »penzijo«. Nekaj mesecev po zadnjem delovnem dnevu, ko mine občutek, da smo na »daljšem dopustu« ali postorimo stvari, ki smo jih vedno odrivali na stran zaradi pomanjkanja časa, trčimo v realnost. Takrat se soočimo z dejstvom, da smo »zares« upokojeni. Precej ljudi zapade v depresijo ali vsaj v zelo nestabilno čustveno stanje. Eden glavnih občutkov, povezanih z doživljanjem te situacije, je občutek »nepotrebnosti«, nesmiselnosti in tudi strah pred prihodnostjo, posebej če upokojitev pomeni bistveno poslabšanje naše finančne varnosti.
Dejstvo je, da se večina »novih« upokojencev v določenem času po upokojitvi sooči sama s sabo kot osebo, človekom. Največkrat se ne pripravljamo na upokojitev, ampak samo razmišljamo o dnevu, ko bomo končno upokojeni. Mešanica strahu in veselja. Tako velika sprememba, ki pomeni predvsem precej »odvečnega« časa, ki ga (še) ne znamo zapolniti, nas prepusti razmišljanju o sebi, našem življenju, družini in ljudeh, ki jih imamo radi. Največkrat ravno odziv na to spremembo določi naš način življenja v naslednjih letih življenja, ko nismo več poklicno aktivni.
Seveda obstaja razlika med ljudmi, odvisna predvsem od načina življenja pred upokojitvijo. Če je bila služba vse, kar smo imeli, je zelo težko. Če živimo v hiši, se ukvarjamo z vrtnarjenjem ali imamo hobi, za katerega nikdar nismo imeli dovolj časa, je morda lažje. A tudi v tem primeru moramo postaviti svoje življenje na nove, drugačne temelje. Zelo pomemben v tem času je naš odnos z ljudmi, ki so naša družina, prijatelji. Velikokrat se soočimo s spoznanjem, da smo v bistvu odtujeni od ljudi, ki jih imamo najraje. Nekako ne znamo živeti drug z drugim 24 ur na dan. Najslabše je, če se zapremo vase in se ne pogovorimo odkrito z njimi. Nismo samo mi tisti, ki doživljamo spremembo, ampak tudi naši najbližji.
Upokojitev naj bo izziv
Ravno čas, ki ga imamo sedaj, sprejmimo kot darilo. Najprej ga izkoristimo z razmišljanjem o sebi, vizualizacijo našega življenja, ki ga je prinesla upokojitev. Nikar se ne vključimo v množico aktivnosti takoj, da bi »ubežali« sami sebi. Prav tako ne podaljšujmo določenih aktivnosti v nedogled samo za to, ker imamo čas. Kakšen smisel je pitje kave do zajtrka do kosila?! Šele takrat, ko bomo ponovno »spoznali in odkrili«, kdo smo pravzaprav, kaj imamo res radi, kaj so naši cilji in interesi, kaj nas polni z energijo, začnimo počasi graditi temelje našega aktivnega življenja po upokojitvi.
Ne pozabite, da vsaka sprememba zahteva čas. Ne zadajajte si prevelikih ciljev in obljub naenkrat, a vsak dan izpolnite vsaj eno izmed obljub, ki ste si jih zadali. Zaupajte vase in v uspeh vsega, kar ste se odločili uresničiti. Nikdar ne dvomite, da boste postali oseba, kakršna želite biti v jeseni svojega življenja. Izkoristite vsak dan posebej. Seveda je težko, a nekaj priporočil, ki vam bodo prav gotovo koristile:
a) Berite vsak dan: knjige, ki so vas vedno zanimale, a niste imeli časa. Priskrbite si samo eno knjigo. Vsak dan preberite nekaj strani knjige in nato razmišljajte o sporočilu, ki vam ga je želela posredovati. Bogatite svoje življenje z izkušnjami drugih ljudi, zapisanih v knjigah. Šele takrat, ko boste prebrali knjigo v celoti, si priskrbite naslednjo.
b) Pišite o svojih doživetjih in občutkih: priskrbite si čisto svoj »dnevnik«. Vsak dan, lahko zjutraj po zajtrku, ali zvečer, preden ležete v posteljo, pišite vanj vse, kar vam »pade na pamet«, kar je v vaših mislih, srcu. Vse občutke, kar vas je ujezilo, kako ste bili presenečeni sami nad sabo, kar vas je razveselilo. Kadar pišemo, spoznavamo sami sebe. Včasih ne znamo povedati, nismo sposobni identificirati svojih občutkov. Pisanje ne beleži samo dogodkov, ampak razkriva nas same, našo osebnost. Vključuje tako naš razum, občutenja, sanjarjenja, domišljijo kot intuicijo.
c) Pogovarjajte se: pogovarjajte se z ljudmi, ki so zanimivi ali imate skupne interese. Najboljši je osebni pogovor, saj takrat vključuje tako ohranjanje naše sposobnosti komuniciranja (aktivno poslušanje, sprejemanje sporočila, razumevanje sporočila in odziv na sporočilo ter oblikovanje lastnih sporočil), kakor integracijo razuma, čustev ob sprejemanju druge osebe in trening govora kot takšnega. Izboljšajte svoje izražanje. Velikokrat se starost pozna ravno na govoru posameznika. Pogovarjajte se z domačimi, berite pravljice vnukom ali preberite svoji ljubezni vsak dan pesem kakšnega pesnika. Glasno seveda.
d) Učite se: ni pomembno, česa se lotite. Pomembno je, da vas to res veseli. Ne ozirajte se na odziv okolja, ki v naši družbi velikokrat označi interes starejše osebe po osvajanju novih znanj kot »zakaj ti bo to koristilo«, »kaj ti je tega treba«. Lahko se odločite za učenje ali osvežitev znanja tujega jezika, igranje šaha ali klavirja, kiparjenje, modeliranje letal. Karkoli boste izbrali, učenje je vedno koristno. A znanje, ki ste ga pridobili, uporabite samo za lastno ustvarjalnost, ne za to, da bi drugim »solili« pamet o stvareh, ki jih verjetno ne zanimajo.
e) Smejte se: noben dan brez smeha. Naj bo ob knjigi, filmu, pogovoru, opazovanju vašega hišnega ljubljenčka. Vseeno, samo da se smejite. Bodite srečni. Ne ukvarjajte se s stvarmi, na katere nimate vpliva. Zavestno se ubranite vsega, kar je negativno in si prizadevajte za pozitiven pogled na življenje in ljudi. Uživajte v drobnih, enostavnih stvareh, iz katerih je sestavljena življenjska sreča. Sreča je lahko v vsem. Tudi v telefonskem pogovoru, čiščenju oken, kavici s prijatelji. Vzemite si čas za drobna zadovoljstva.
f) Izberite aktivnosti, ki vas polnijo z energijo: prepustite aktivnosti, ki so vam zoprne, nekomu drugemu. Ne barvajte sami stanovanja, če vam je zoprno. Ukvarjajte se s stvarmi, ki vas polnijo z energijo, kjer vaša ustvarjalnost in domišljija dobesedno dobita »krila«. Vrtnarite, kuhajte, hodite v hribe, kegljajte, igrajte tarok, karkoli. A omejite sami sebe. Ne posvečajte se samo tej aktivnosti ves dan.
g) Pojdite v naravo: vsaj trikrat na teden, ne glede na vreme, pojdite v naravo. Narava je neizmeren vir energije, lepote in preprostega občutenja sreče, ker je življenje tako lepo.
In beseda na koncu …
Ne pozabite: osredotočite se na majhne spremembe. Čeprav imate čas, morate organizirati svoje življenje. To pomeni hkrati disciplino, ki je nujna v tem obdobju življenja. Ne prepuščajte dragocenega časa naključju dogodkov. Dragocene dogodke vključite v vaš čas.
Takrat, ko boste v sebi začutili čustveno in duševno trdnost, ko boste v celoti sprejeli spremembo in soočenje z jesenjo življenja, ko boste popolnoma zadovoljni z vsakim dnem posebej in življenjem nasploh, boste pripravljeni dajati drugim.
Takrat bo čas, da se boste aktivno vključili v družbo na način, ki vam najbolj ustreza. Samo tako boste lahko dajali, ker boste to, kar dajete, imeli v sebi. Ker boste čutili potrebo, da podarite to drugim.
