ZASEBNOST KOT OSEBNOSTNA PRAVICA, KI JE IZRAZITO SUBJEKTIVNA
Kaj sploh je zasebnost? Večina si pod zasebnostjo predstavlja predvsem čas, ko nas nihče ne moti. Predvsem so to trenutki, ki jih kot posamezniki ne želimo deliti z nikomer, ker smo znotraj tega časa na določen način najbolj razgaljeni in na ta način najbolj ranljivi. Določen del te zasebnosti se navezuje na najbolj osnovne biološke potrebe, ki jih imamo vsi ljudje, a so tako zelo osebne, da jih želimo izvajati izključno sami. Spomnimo se starejših ljudi, ki imajo največkrat samo eno željo : ne zboleti tako, da bi bili v celoti odvisni od nekoga drugega. Enostavno gre za dostojanstvo človeka. No, saj poznamo ljudski rek, ki nekako povzame bistvo zadeve : na stranišče še cesar hodi peš.
A zasebnost ni samo fizična zasebnost, ki izhaja predvsem iz potreb človeka kot fizičnega bitja.
Del te zasebnosti je tudi telesna zasebnost, ki pomeni predvsem zasebnost nas kot osebe z določenimi genetskimi, ipd. lastnostmi. Fizična zasebnost se navezuje pogosto na prostorsko zasebnost, saj se zasebnost v takšnih primerih veže na določen prostor. Prostor je torej tisti, ki nam omogoča zasebnost.
Prostorska zasebnost prav tako ne izhaja samo iz potreb po zasebnosti človeka kot fizičnega bitja, ampak iz njegove potrebe po zasebnosti, ki jo uveljavlja kot socialno oziroma družbeno bitje.
Čeprav smo ljudje družbena bitja, imamo seveda pravico do »izolacije« od ostalih ljudi. Imamo pravico do časa, ko smo lahko izključno sami s sabo.
Nemoteni s strani drugih ljudi.
Pomemben vidik zasebnosti je tudi zasebnost v komuniciranju, ki se predvsem navezuje na telefonske pogovore, pošto (navadno ali elektronsko), pogovore, ki jih imamo z določenimi ljudmi, ipd.. Še najbolj je zakonsko urejena zasebnost glede informacij, ki se navezujejo na posameznika. Gre za osebne podatke in vse druge podatke posameznika, kar pri nas ureja Zakon o varstvu osebnih podatkov. Ljudje se še vedno premalo zavedamo, kolikokrat so naši osebni podatki zlorabljeni v namene, o katerih ne vemo nič, ali z njimi nismo bili niti soočeni niti se z njimi nismo strinjali.
Zaradi vsega tega, kar smo povedali do sedaj o zasebnosti, vidimo, da je zasebnost pojem, ki izhaja iz posameznika. Kar je za nekoga kratenje njegove zasebnosti, za nekoga drugega sploh ni zasebno. Nekdo upošteva določeno okoliščino kot okoliščino, kjer kot posameznik ne sme biti moten s strani drugih ljudi na noben možen način. Nekdo drug ne bo čutil nobene ovire, če bo v istih okoliščinah »moten« s strani drugih. Nasprotno! Poseganje ostalih v to okoliščino ne bo čutil kot motnjo. Zato je zasebnost predvsem subjektivna. Zaradi tega je zelo težko opredeliti, kdaj je nekaj kratenje zasebnosti tudi s pravnega vidika.
Kakorkoli gledamo na subjektivnost zasebnosti, je nedvomno samo nekaj: posameznik kot osebnost ima pravico do zasebnosti.Gre torej za osebnostno pravico, ki izhaja iz posameznika kot osebnosti in je hkrati del njegove osebnosti.
Ker posameznik vedno stopa v odnose z drugimi ljudmi, je zasebnost tisti del osebnostnih lastnosti posameznika, ki na določen način opredeljujo odnos z ostalimi. Največkrat v primeru odnosov govorimo o intimnosti. Bolj je odnos intimen, bolj mehak je okvir, ki ločuje našo zasebnost od zasebnosti človeka zraven nas v tem odnosu. A še tako intimen odnos mora upoštevati tudi pravico posameznika do zasebnosti, če hoče kot odnos preživeti. Včasih to enostavno (hote ali nehote) pozabimo. Je čudno, da največkrat nimamo zasebnosti znotraj sten našega doma? Pa poglejmo, kako je s to zasebnostjo pri nas doma!
ČE SMO INTIMNI, ŠE NE POMENI, DA SMO SE ODPOVEDALI PRAVICI DO ZASEBNOSTI
Če govorimo o zasebnosti znotraj družine in doma, potem govorimo o zasebnosti vsakega izmed članov te družine. Zasebnost je tudi znotraj družine in doma tista pravica posameznika, ki nikoli ne bi smela biti postavljena pod vprašanje. Ne glede na to, ali gre za odrasle ali otroke, za moškega ali žensko. Enostavno gre za našo pravico do zasebnosti. Če nam je kratena pravica do zasebnosti, bomo slejkoprej reagirali podobno kot v primeru kratenja druge pravice. Lahko se umaknemo (dolgoročno to pomeni notranje nezadovoljstvo) ali napademo (prepir, ki v glavnem ni konstruktivne narave, in ne vodi v pozitiven izid nesoglasij). A morda bi morali samo povedati, da se ne strinjamo s kratenjem pravice do zasebnosti, ki pripada vsakemu človeku.
V razmerah, kjer so vsi člani družine odgovorni posamezniki (seveda je odgovornost odvisna od njihovih let) in v skladu z odgovornostjo svobodni v svojem ravnanju, ne prihaja do konfliktov, ki bi bili posledica kratenja zasebnosti. Spoštovanje zasebnosti vseh članov družine je samoumevna. Drugače je v družinah, kjer odnosi ne temeljijo na vzajemnem prevzemanju odgovornosti znotraj vlog, ki jih imamo kot posamezniki v družini. Največkrat se o zasebnosti v takšnih primerih ne razmišlja kot o pravici, ampak privilegiju.
Če govorimo o kratenju zasebnosti, obstaja razlika med otroci in odraslimi. Razlika predvsem izhaja iz različnega pristopa k zasebnosti otrok in zasebnosti odraslega.
Na pravico otrok do zasebnosti se ponavadi ne gleda enako kot na pravico odraslih do zasebnosti.
Otrokom se pravica do zasebnosti največkrat krati iz razloga zaščite, zagotavljanja varnosti, ipd.. Nedvomno je res, da je starost otroka tista, ki določa stopnjo njegove zasebnosti. Enako kot velja za odgovornost. A nobenega razloga ni, da bi otroku, ki je dovolj star za pospravljanje lastne sobe, omejevali njegovo pravico do zasebnosti znotraj tega prostora. Nasprotno. Spoštovati moramo zasebnost, ki jo otroku daje prostor (njegova soba), kar pomeni, da smo na določen način »gost« v tej sobi.
Velikokrat starši brez vsakega dvoma v pravilnost svojega dejanja vstopajo v sobo otroka, pregledujejo njegove stvari, berejo njegove listke in sporočilca, listajo njegove albume, ipd., kadar otroka ni doma. Prav tako največkrat ne vidijo nobene potrebe, da bi potrkali na vrata sobe otroka, preden vstopijo. Velikokrat zavestno prisluškujejo pogovorom otroka preko telefona, odpirajo pošto, ki je naslovljena na otroka, ipd.. Svoje dejanje ocenjujejo kot normalno ravnanje starša. Saj smo vendar odgovorni zanj! Seveda. A če je otrok dovolj star, da pospravlja sobo in je odgovoren za red in stvari v svoji sobi, potem ima tudi pravico do zasebnosti znotraj tega prostora. Seveda je drugače v primeru, ko je otrok ogrožen oziroma, ko gre za vprašanje njegove varnosti. V tem primeru je pravica do zasebnosti drugotnega pomena.
Na ta način dajemu otroku »zmedeno« sporočilo.
Kadar nam ustreza, ga pojmujemo znotraj določene oblike ravnanja ali okoliščin kot dovolj odgovornega z vidika naših pričakovanj, a istočasno mu ne zaupamo, da bo ravnal dovolj odgovorno in mu s tega vidika kratimo svobodo v njegovem ravnanju in odločanju znotraj te okoliščine.
Dosežemo največkrat nasproten učinek od želenega. Nezaupanje rodi nezaupanje in s strani otroka prekrivanje. Tudi takrat, ko ni nobenega razloga zanj.
Kolikokrat starši zaradi zunanjega videza ali antipatije (vsi ljudje nam pač ne morejo biti simpatični) etiketiramo kakšnega prijatelja našega otroka negativno, čeprav ga sploh ne poznamo. S tem dajemo otroku sporočilo, da ne zaupamo njegovi stopnji zrelosti in odgovornosti za vzpostavljanje stikov z ostalimi ljudmi oziroma njegovi lastni presoji. V bistvu se vmešavamo v njegovo zasebnost komuniciranja. Sam lahko izbira osebe, s katerimi se bo sporazumeval ali družil.
Posebno poglavje je spoštovanje zasebnosti partnerja. Če smo glede spoštovanja fizične zasebnosti in v tem pogledu zasebnosti prostora še odgovorni in zreli posamezniki, največkrat odpovemo pri spoštovanju zasebnosti komuniciranja. Najbolj pogosto gre za pošto in telefonske pogovore ali komuniciranje z ostalimi ljudmi. Če smo intimni partnerji, še ne pomeni, da moramo poznati vse najmanjše podrobnosti partnerja ob nas. Prav tako ne pomeni, da se nima partner pravice umakniti (torej pravice do zasebnosti v prostoru) v smislu nemotenosti, če tako želi. Seveda v normalnih mejah in okoliščinah. Tudi zasebnost ne more biti izgovor, da se izmikamo določenim drugim odnosom v partnerskem odnosu (n.pr. spolnosti). Potem imamo večje probleme kot je kratenje zasebnosti.
Spoštovanje zasebnosti ne pomeni, da si ne zaupamo. Nasprotno, brez zaupanja zelo težko realiziramo pravico do zasebnosti. Vsak posameznik ne vstopa samo v odnose s partnerjem, ampak odnose z drugimi ljudmi, ki velikokrat niso nič povezani s partnerskim odnosom. To pomeni, da ni nobenega razloga, da bi morali vsebino teh odnosov razkriti partnerju, če tega ne želimo. Seveda varanje ni odnos, ki ne vpliva na odnos s partnerjem. A če n.pr. zelo radi obiskujemo likovne razstave, naš partner pa nima nobenega odnosa do slikarstva, ni nič narobe, če imamo v ta namen vzpostavljen odnos z drugo osebo. Koliko povemo partnerju o komunikaciji znotraj tega odnosa, je naša odločitev.
Zakaj je pomembno, da v družini in znotraj doma spoštujemo zasebnost drug drugega? Če starši ne spoštujemo pravice do zasebnosti partnerja in ponavada v tem primeru tudi ne otrok, potem dajemo otrokom vzorec vedenja, ki bo sam zase pogojeval, da tudi otroci ne bodo spoštovali naše zasebnosti. Na ta način bodo »vdirali« v naše intimne prostore (spalnice), si jemali pravico do uporabe naši oblačil, nakita, parfumov, koles, ipd., stikali po naših predalih, naši pošti, našem računalniku, če bodo »pogruntali« dostop vanj, itd.. Največ se vsi naučimo na vzorcih.
Če je vzorec odrekanje pravice do zasebnosti (Kakšna zasebnost, prosim vas! Saj smo vendar družina!), bodo sami ravnali enako. Odrekali vam pravico do vaše zasebnosti.
Zasebnost.
Morda se nam sploh ne zdi, da bi šlo za nekaj, kar bi lahko bil problem. Morda res ni tako velik problem, če odpiramo pošto drug drugega. Če smo se tako dogovorili, je to stvar naše odločitve.
Če ne … potem kratimo zasebnost človeka, s katerim imamo intimen odnos.
