Otrokom moramo postaviti meje

Ja, to je tale čar svobode. Delamo lahko, kar nam »pade na pamet«. Seveda lahko, saj kot odgovorni odrasli vemo, da ne smemo delati vsega oziroma vemo, kaj lahko in kaj ne smemo početi. To je tista zapeljiva povezanost med svobodo in odgovornostjo. Če ni odgovornosti, tudi svobode ni. Šele takrat, ko smo sposobni prevzemati odgovornost za vsa svoja dejanja in smo odgovorni do vseh drugih ljudi, smo svobodni v odločanju in svobodni v izbiri. Zavedamo se namreč, da se naša svoboda zaključi tam, kjer se začne svobodo nekoga drugega. A to vemo, ker smo odgovorni odrasli.

Kaj pa otroci?

Otroci pogosto pod izrazom svoboda razumejo pravzaprav »kaos« ali »anarhijo«.

To je tisto stanje, ko ni pomembno, kaj »moja svoboda« pomeni za sočloveka ob meni, pa čeprav je moja svoboda zanj morda čisto omejavanje njegove svobode. Danes pogosto govorimo o pravicah otrok. O demokraciji. O demokratični vzgoji. Vse lepo in prav. A demokracija je zelo podobna svobodi, saj prav tako kot svoboda zahteva najprej odgovornost.

V bistvu gre za zlorabo tako demokracije kot svobode. Otroci zaradi takšnega pristopa izgubljajo »kompas« v življenju.

Kaj se dogaja? Vzgajamo posameznike, ki niso zreli za realen svet, ko enkrat odrastejo. Niso navajeni, da svet deluje po določenih pravilih, smernicah, mejah, okvirjih, znotraj katerih vstopamo vsi posamezniki v odnose z drugimi ljudmi. Nikjer ni in ne more biti vse »po naše«, nikjer ne dosežemo vsega, kar bi morda želeli ali ne na način, kot smo si predstavljali. Otroku, ki je navajen takšne »svobodne, demokratične« vzgoje, bo v življenju zelo težko. Svet namreč ni oder, kjer se igra po njegovih pravilih igre. Zato starši s takšno vzgojo, preveč »svobodno, demokratično« ali popustljivo, kjer otrok obvladuje naše življenje, kjer je otrok »zmagovalec« vseh konfliktov med starši in otrokom, ne odražamo ljubezni do otroka, ampak ravnamo v celoti neodgovorno do lastnega otroka. Ste razmišljali kdaj tako?

MEJE – ZAKAJ IMAMO MEJE?

Meje pravzaprav niso nič posebnega. Imamo jih povsod, v vseh odnosih med ljudmi, in veljajo za vse ljudi. Nihče ni izjema.

Vsaka meja predstavlja določeno omejitev ali določene pogoje, ki jih moramo izpolnjevati, če želimo biti v nekem odnosu z določenimi ljudmi ali človekom. Pogosto so meje na določen način »dogovor«, sprejet na formalen ali neformalen način, ki velja v določenih okoliščinah, situacijah, ki se ga moramo držati vsi tisti, ki želimo sodelovati v tej situaciji.

V bistvu bi lahko rekli, da gre za določena vnaprej postavljena »pravila igra«, ki so bistvena za kvalitetne, zdrave odnose med ljudmi.

Ne gre za »nesvobodo«, ampak določeno disciplino, red. Svoboda (vsi bi lahko delali, kar bi hoteli) bi pomenila »kaos«.

Ljudje v odnosih z drugimi ljudmi zadovoljujemo določene potrebe. V primeru, ko ne bi imeli postavljenih meja, bi z vidika posameznika lahko to pomenilo, da se upoštevajo samo njegove potrebe in njihovo zadovoljevanje, ne pa potrebe drugih ljudi, ki so v tej isti situaciji ali odnosu. Postavljanje meja pomeni torej upoštevanje naših potreb in zadovoljevanje potreb drugih ljudi. Tudi vsak posameznik postavlja svoje meje. Njihov namen je povedati ostalim ljudem, kdo smo, kaj pričakujemo v odnosu, s čim smo zadovoljni in s čim ne, kaj, kdaj, pod kakšnimi pogoji in kje smo pripravljeni nekaj storiti, za kaj smo in za kaj nismo pripravljeni sprejeti odgovornosti, kdaj in v kolikšni meri smo na razpolago, ipd..

S postavljanjem meja torej ne poskušamo spreminjati, nadzirati ali kako drugače obvladovati ravnanje drugih ljudi. Meje nam dejansko omogočajo, da prevzamemo odgovornost za svobodo svoje odločitve ali svobodo izbire, a hkrati ne prevzamemo odgovornosti za ravnanja in občutke drugih ljudi.

Prav tako kot odrasli potrebujejo meje otroci. Tudi otrokom ne postavljamo meja, da bi jih nadzorovali, spreminjali, ampak zato, da jim omogočimo spoznati okvirje, znotraj katerih se lahko »gibajo«. V bistvu gre za »socializacijo otroka«. Otrok, ki smo mu postavljali meje, pridobi izkušnjo, da obstajajo v življenju meje, pravila, omejitve, ki jih mora spoštovati. Takšen otrok bo znal znotraj sveta uveljaviti sebe, svoje interese in poskrbeti za ustrezno zadovoljitev svojih potreb na način, ki bo sprejemljiv za okolje. Seveda bo na takšen način uspešen. Še nekaj je zelo pomembno. Otrokom postavljene meje dajejo občutek varnosti. Pravzaprav logično, kajne? Čeprav je otrok »svoboden« znotraj postavljenih meja, se zaveda, da se bomo kot starši takoj, ko bo obstajala možnost, da mejo prekorači, ustrezno odzvali. Ravno to zavedanje otroka, da znotraj »svoje svobode» ni nadziran, a vseeno skrbimo zanj, daje otroku občutek varnosti. Vse bo v redu, ker smo tukaj mi.

KAJ SPLOH POMENI »POSTAVITI MEJE OTROKU«?

Postaviti meje otroku seveda ni preprosto. Upoštevati moramo določena izhodišča:

• Otrokovo starost: meje morajo upoštevati otrokovo starost; postavljene morajo biti tako, da upoštevajo, kaj lahko v določenih letih pričakujemo od otroka, kakšno je lahko ali bi moralo biti njegovo ravnanje in vedenje, in kakšne meje zagotavljajo dejansko (fizično, zdravstveno, duševno, ipd.) varnost otroka (n.pr.: zelo nesmiselno je postaviti najstniku omejitev, da mora vsak dan ob osmih zvečer v posteljo; postaviti to zahtevo petletniku je smiselno)
• Posebnosti v otrokovem razvoju: ne smemo upoštevati le otrokovih let, ampak tudi njegove psiho-fizične sposobnosti, duševno zrelost, ipd..
• Okoliščine ali situacije, za katere ali v katerih postavljamo meje (določene situacije zahtevajo postavljanje mej, določene ne; ali je način postavljanja mej drugačen)
• Upoštevanje potreb: pri postavljanju meje moramo upoštevati svoje potrebe in potrebe otroka; za določene vrste mej pa tudi širše okolice ali drugih ljudi
• Pozitiven pristop: pri postavljanju meje moramo izhajati iz pozitivnega učinka, ki ga naj postavljena meja doseže za odnos z otrokom, nas in otroka samega

• Razumljivost, jasnost: meja mora biti postavljena tako, da jo otrok razume oziroma mu je jasno, kaj želimo ali pričakujemo od njega. Ne moremo zahtevati od najstnika samo, da »pride zvečer hitro domov«; naš »hitro« verjetno ne bo enak njegovemu pojmovanju »hitro«. Ljudje si različne besede lahko razlagamo različno.

Pri postavljanju meje moramo paziti na usklajenost verbalne in neverbalne komunikacije (ne moremo z besedo zahtevati nekaj, z mimiko obraza, držo telesa pa nekaj drugega; otroka takšna komunikacija zmede, saj mu sporočilo ni jasno).

• Pri postavljanju meja bodimo dosledni: meje niso nekaj, kar se lahko upošteva samo občasno, ampak moramo na njih vztrajati. Seveda to ne pomeni, da jih ne smemo spreminjati. Meje moramo spreminjati v skladu z otrokovim razvojem in starostjo. A v tem primeru mu moramo jasno povedati, zakaj se meja spreminja. Mejo moramo postaviti na takšen način, da jo bomo tudi sami dosledno upoštevali. Ne moremo zahtevati od petletnika, da je vsak dan ob osmih zvečer v postelji, a potem »kršiti« pravilo vedno, ko gremo kot družina skupaj na obiske k prijateljem. Tudi sami se moramo “držati” meje!

• Realnost: meje morajo biti postavljene realno. Ne moremo postaviti meje, ki je otrok v realnosti ne more upoštevati ali njegovo ravnanje ne more zadostiti pogojem, ki jih meja postavlja. Ne moremo n.pr. zahtevati, da otrok vsak dan prebere dvesto strani knjige, ker to realno ni izvedljivo.
• Otroku moramo meje postavljati vsakodnevno: ni dovolj, da enkrat povemo otroku, kaj sme in kaj ne sme. Vsaki dan mu moramo (tudi večkrat) povedati, kakšne so njegove meje.
• Pohvala: uporabimo pohvalo, kadar otrok upošteva meje, ki smo mu jih postavili.
• Znotraj meja pustimo otroka, da je »svoboden«: ne posegajmo v njegovo ravnanje, ne nadzirajmo njegovega ravnanja, dejanj, aktivnosti, vedenja, ne kontrolirajmo ga. Ne dajajmo mu občutek, da mu ne zaupamo, da nismo prepričani v njegovo »zrelost« in sposobnost sprejemanja odločitev znotraj teh meja. Pustimo mu »prostor«. A hkrati mu pustimo, da sprejme posledice svojih odločitev, svojih izbir. Otrok na ta način pridobi izkušnje, ki mu bodo v življenju še kako koristile. Na napakah se učimo, kajne?

• Posledice kršitve: otrok se mora zavedati posledic kršitev meja. Takrat, ko meje postavimo, moramo otroku jasno povedati, kaj pomeni kršitev meja in kakšne posledice bo moral nositi zaradi tega. Otrok mora razumeti, kaj je »kršitev« oziroma mora razumeti, kdaj krši meje v skladu z našim pojmovanjem meje. Če meje postavimo, a otroci ne občutijo posledic kršitev meja, ne čutijo nobene odgovornosti do dogovorov oziroma postavljenih meja. V tem smislu je postavljanje meja brez učinka.
• Kršitev meja mora pomeniti za otroka izgubo: kadar otrok prekrši meje, mora biti kazen vzgojna. Kazen je vzgojna takrat, kadar otrok zaradi tega izgubi določeno stvar, ugodnost, ipd. oziroma, kadar je zaradi tega prikrajšan za nekaj, kar normalno ima, zanj obstaja (n.pr.: gledanje televizije, igranje računalnika). To pomeni, da moramo poznati otroka na način, da vemo, kaj je zanj dejansko izguba, saj ga moramo kaznovati tam, kjer bo kazen občutil kot izgubo. Drugače je kazen zanj nepomembna.

Pri postavljanju meja in njihovem izvajanju lahko prihaja do konfliktov z otrokom. Naučimo se, da so konflikti normalen del odnosov vseh ljudi in izražajo določen preizkus za odnos med nami kot starši in otrokom. So torej neizogibni in niso nekaj slabega. Ne smemo se jim izogibati. Zdrav konflikt v odprtem odnosu z otrokom je za otroka in za starša ter njun odnos zelo pozitiven. A pazimo, kako jih rešujemo. Konstruktivno in ne destruktivno. Konflikti lahko izboljšajo odnos, ali pa poslabšajo. Zato je bistveno, kako te spore z otrokom rešujemo.

Postavljanje meja otroku ne pomeni, da ga omejujemo v njegovem razvoju. Otrok ne bo manj ustvarjalen, manj razgledan, manj sproščen in kaj je še takšnih »manj«, če bo imel postavljene ustrezne meje. Pomembno je, da upoštevamo zgornja izhodišča, ko meje postavljamo. Večkrat smo starši v postavljanju meja »nemarni«, ker je včasih morda bolj enostavno in predvsem manj obremenjujoče, če popuščamo otroku. Povsod in vedno. Kadar si kaj želi, v določenih vedenjih in ravnanjih, ki nam niso všeč, ipd.. Takšna popustljivost se vedno, čez nekaj časa ali v določenih situacijah, vrne nazaj kot bumerang. Meje postavljati takrat, ko je otrok »razvajen« in navajen biti »zmagovalec« v našem odnosu, je zelo, zelo težko. Če ne celo nemogoče!

Še nekaj. Popustljivost ne pomeni, da imamo otroka bolj radi. Ponavadi pomeni našo slabo vest, ker nismo z otrokom toliko časa ali na tako kvaliteten način, kot bi morali biti. Ljubezen do otroka zahteva od nas, da postavimo otroku meje.

Seveda si vsi starši želimo, da bi nas imeli otroci radi.

A starševstvo ni »test v priljubljenosti«. Naša naloga in vloga je drugačna.

Vzgojiti človeka, da bo nekoč odgovoren in zato svoboden ter samozavesten posameznik. Na takšen način bo imel polno, srečno in uspešno življenje.

Otroci torej potrebujejo meje.