Verjetno ni potrebno posebej omenjati, da ne moremo nobenemu družinskemu članu »obesiti« katerokoli družinsko opravilo kot nekaj, kar mora samoumevno izvajati samo in edino ta družinski član. Tako ne moremo pričakovati, da bo vsa opravila v družini opravljala samo ženska. Enako ne moremo pričakovati to od moškega. V resnici je še vedno veliko družin, kjer se pričakuje od žensk, da opravljajo večino del v družini. Njihova slaba volja, utrujenost in naveličanost je velikokrat odraz takšnega stanja. Kako slabo je to za celotno družino, ni potrebno posebej omenjati. Predvsem gre za družine, kjer si ženske ne znajo izboriti ustreznega mesta in spoštovanja sebe in svojih pravic s strani ostalih (predvsem moških) družinskih članov. Seveda govorimo predvsem o družinah, kjer oba partnerja delata oziroma sta zaposlena.
Kvalitetni odnosi v družini niso možni, če celotna družina ne pristopa k vsem nalogam in opravilom znotraj družine kot celota, si jih v skladu z možnostmi posameznika medsebojno razdeli in poskrbi, da so vsi družinski člani čimbolj enakomerno obremenjeni z vsem, kar je potrebno v družini postoriti. Samo na ta način lahko vsi enakomerno prispevamo k kvaliteti družinskega življenja. Seveda so otroci zaradi upoštevanja njihovih omejenih sposobnosti glede na leta in zrelost na splošno tisti, ki ne morejo biti enakomerno vključeni v družinske obveznosti. To še ne pomeni, da ni potrebno, da bi prispevali v skladu s starostjo in zrelostjo svojega deleža.
KUHANJE KOT NEPOTREBNA OBVEZNOST?
Danes se v marsikateri družini srečujemo s svojevrstnim pojavom, kjer se v dragih, z vsemi možnimi gospodinjskimi aparati opremljenih kuhinjah, sploh ne širi več vonj sveže kuhane hrane, ne cvrči na štedilniku, nikjer ne izpareva para in se dvigujejo pokrovke. Imamo lepe kuhinje, ki omogočajo enostavno pripravo kvalitetne hrane, a zares ne kuhamo. Kadar kuhamo, gre prej za izjemo, in ne nekaj, kar bi moralo biti prisotno v družini preko celotnega ali vsaj večino dneva, ko je družina doma. Morda pozno popoldne pogrejemo zamrznjene, kupljene obroke hrane v mikrovalovni pečici in z njimi postrežemo družini. Morda si vsak član pripravi nekaj zase, ko pride domov. Kaj se dogaja?
Največkrat rečemo, da nimamo časa za kuhanje. Ves dan smo v službi, nato popoldanske obveznosti z otroci, zvečer drobna opravila, še kakšno delo za službo… Zvečer pademo utrujeni pred televizor, morda preberemo stran, dve knjige in gremo spat. Kuhanje preskočimo. Zakaj bi le kuhali? Otroci jedo v vrtcu ali šoli, mi in naš partner gremo med službo na malico. Torej ni nujno, da kuhamo še doma, če res ni časa. A nekako ga nikoli ni. Če smo lačni, pač vzamemo nekaj iz hladilnika. Morda kupimo v trgovini pripravljene jedi in postrežemo družini. Sicer pa tako ni zdravo jesti preveč, posebej ne zvečer. Se sploh zavedamo, kaj delamo?
Menim, da je vse čiščenje, pospravljanje, likanje in posebej še delo za službo doma nepotrebno in nepomembno v primerjavi s kuhanjem.
Seveda imamo danes povsod veliko možnosti, da »napolnimo« želodec. A tega bi se lahko posluževali samo izjemoma in ne vsakodnevno. Morda se je ravno zaradi tega kuhanje umaknilo iz seznama naših vsakodnevnih obveznosti, kot najmanj zaželjena ali najbolj obremenjujoča obveznost. A je ravno kuhanje z izjemo druženja in igranja z otroci ter druženja s partnerjem tisto, kar bi morali postaviti na seznam vsakodnevnih »obveznosti« na sam vrh.
Seveda ne kot obveznost, ampak prijetno opravilo, ki nas združuje, omogoča komunikacijo in zagotavlja družini tako zelo pomembno stvar, kot je njeno zdravje.
Je kaj več ali kaj je več, ko nimamo zdravja?
Prvi razlog, zakaj kuhanje ne sme biti obveznost, je zdravje celotne družine. Hrana, ki jo uživamo, najbolj vpliva tako na naše zdravje, kot na naše počutje. Ste se vprašali, zakaj ste vedno tako utrujeni? Morda je kriva nepravilna prehrana. Ne delajmo si utvar in ne podlegajmo reklamam o »kvaliteti« predelane hrane, vnaprej pripravljenih ali napol pripravljenih jedi.
Edina hrana, ki je dovolj dobra za vašo družino, je sveža, nepredelana hrana, ki jo pripravimo na način, ki ustreza potrebam naše družine in načinu življenja naše družine.
Drugi razlog je druženje celotne družine za skupno mizo. Vsaj enkrat na dan bi se morala celotna družina zbrati skupaj za mizo. Ali pri zajtrku, kosilu ali vsaj večerji. Takrat se lahko pogovarjamo med seboj vsi člani, delimo med seboj dogodivščine dne in naše načrte za naslednji dan. Kdaj se še družina tako lepo zbere skupaj? Pri televizorju? Že mogoče, a takrat ne komuniciramo. V bistvu nismo zares skupaj. Priznate?
S tem, ko smo kuhanje umaknili iz našega seznama dnevnih »obveznosti« ali opravil, smo prikrajšali svojo družino za kvalitetno zdravje in sobivanje. Še vedno razmišljate, da kuhanje ni potrebno?
DOBRO, KUHANJE JE TOREJ KORISTNO! KDAJ PA NAJ KUHAM? IN KAJ?
Pomanjkanje časa je v mojih očeh izgovor. Zakaj? Najprej si iskreno priznajte, koliko časa prebijete pred televizorjem. Morda nimate časa zaradi tega. Morda delate cel kup »nepomembnih« zadev, ki so res nepotrebne. Hodite v trgovino vsak ali skoraj vsak dan, sesate vsak dan, brišete prah, perete perilo, likate? Zamenjajte te aktivnosti s kuhanjem, njih pa razporedite preko celega tedna. Ne pretiravajte z njimi. Predvsem ženske znamo pretiravati tako s čiščenjem, kot pranjem. Morda si ne znate organizirati dela na način, da bi lahko izvedli vse obveznosti v družini. Če imajo otroci popoldanske obveznosti, jih naj pelje eden od staršev, medtem ko naj drugi izkoristi čas za kuhanje. Če vi kuhate, naj partner posesa. Če partner kuha, vi naredite ostale stvari.
Poskusite si organizirati tudi kuhanje. Določene stvari lahko naredite v večjih količinah in jih razdelite na več kosil ter pospravite v zamrzovalnik. Določene jedi ostanejo dva, tri dni. Če naredimo golaž, skuhajmo zraven enkrat kruhove cmoke, drugič špagete. Ni potrebe, da vsak dan jemo kompletno nedeljsko kosilo. Če to pričakuje eden od partnerjev (ponavadi moški), potem naj kar sam prevzame kuhanje ali se vanj aktivno vključi. V kuhanje lahko vključite celotno družino in se vmes pogovarjate. Otroci lahko vmes rešujejo domače naloge, berejo. Lahko se samo pogovarjate. Seveda bo v začetku, če tega niste navajeni, nekoliko »problemov«, a ne odnehajte. Izplača se. Kuhanje naj postane druženje, od začetka priprave hrane in do trenutka, ko pospravite vse po jedi.
Veliko žensk ima predvsem problem s tem, kaj »dati v lonec«. Tudi v tem primeru obstaja rešitev, ki bo za nekoga morda preveč zamudna, a nam v bistvu prihrani čas. Naredimo preko vikenda skupni jedilnik za celoten teden. Naj sodeluje celotna družina, mi jih samo usmerjamo. Otroci bi v nasprotnem primeru ves teden jedli samo palačinke. Tako boste lahko pravočasno nakupili vse potrebne sestavine, si pripravili določene stvari v naprej in se rešili bremena »tuhtanja«, kaj naj skuhate. Obesite jedilnik na vidno mesto v kuhinji, da bodo vsi družinski člani vedeli, kaj je za kosilo.
Predvsem ne komplicirajte. Jedi so lahko zelo enostavne, a s tem niso nič manj hranilne in kvalitetne. Hranilna vrednost jedi ni povezana s komplicirano pripravo. Lahko samo popečete zrezke in nekoliko zelene paprike, prepražite na olju še riž, ki ste ga skuhali prejšnji večer, naredite solato in kosilo je tukaj. Bistveno je, da veste, kaj jeste in da ste izbrali zdravo hrano. Kaj je zdrava hrana, se lahko prepričate na številnih portalih, v revijah, knjigah. Informacij o tem je povsod polno. Verjetno ne verjamete, a tam, kjer je kuhanje vsakodnevno opravilo, k kateremu z veseljem pristopijo vsi člani družine, ne porabijo za kuhanje v povprečju več kot dvajset minut. Ne verjamete? Poskusite! Seveda ne obupajte po enem tednu!
ZAKAJ BI MORALA KUHATI SAMO JAZ?
Velikokrat so moški boljši kuharji kot ženske. Moški bi rekli, da so v glavnem najboljši kuharji moški.
Seveda, a je vsakodnevno kuhanje nekoliko drugačno, kot kuhanje za posebne priložnosti, kjer nismo omejeni s časom in ne s sestavinami in lahko razpredemo vso svojo ustvarjalnost in domišljijo.
Veliko žensk ne mara predvsem tistega kuhanja, ki je omejeno s časom in s tem po njihovem mnenju že možnostjo kreativnosti. S slednjim se ne strinjam, ker menim, da je potrebno najmanj toliko (če ne več) kreativnosti pri obroku, ki ga moraš hitro pripraviti, kot pri obroku za posebne priložnosti.
Predvsem pa ni pomembmo, kdo je boljši kuhar v družini, če obstajata seveda dva kuharja. Pomembno je, da smo se odločili za bolj kvalitetno zdravje in življenje družine.
Menim, da se morata oba partnerja skupaj odločiti o tem, kako bo s kuhanjem v družini. Morda lahko kuhata oba istočasno, morda si lahko razdelita dneve, morda prevzame kuhanje ženska, a moški prevzame druge aktivnosti. Prav gotovo ni način, da pridemo vsi skupaj ob petih iz službe, moški si vzame časopis, prižge televizor in ves tečen »jamra« na kavču, kdaj bo že kosilo. Ženska medtem lovi samo sebe na relaciji med otroci, ki delajo nalogo, kuhinjo, kopalnico ali še kakšnim opravilom. Če ženska prevzame kuhanje, mora moški medtem poskrbeti za druge stvari. Ogromno je moških, ki kljub temu, da je ženska zaposlena kot oni, smatrajo vsako delo, ki bi ga morda prevzeli doma, kot priznanje »copatarstva«. So moški, ki menijo, da delo, ki ga opravlja partnerka v službi, ni tako težko, utrujajoče, kot njihovo. Zelo šovinistično gledanje, dragi moški.
Vendar opažam zadnje čase tudi drugi problem. Ženske ne želijo več kuhati ali sploh ne znajo kuhati. Kuhanje jemljejo kot ostanek »patriarhalnega« odnosa v družini, kakor da so s tem »postavljene nazaj za štedilnik«. Ali nazaj v čas, ko niso bile enakopravne, ko niso imele možnosti izbire. Osebno menim, da gre za zelo napačno stališče. Če v vaši družini ne obstaja nobena podlaga ali osnova za takšno razmišljanje, potem gre samo za izgovor, da ni potrebno kuhati. Če obstaja, potem je problem drugje in širši, kot v kuhanju. Ne razumem, zakaj toliko žensk sovraži ravno kuhanje. Imajo občutek, da je ravno kuhanje necenjeno delo? Imajo občutek, da je njegov učinek najbolj nepomemben? Ali se raje osredotočajo na opravila, katerih rezultat je lepši dom, kar kuhanje nedvomno ni. Ostane nam kup umazane posode (pa saj imamo pomivalne stroje, kajne?), umazana miza, kuhinjski pult.
LJUBEZEN GRE SKOZI ŽELODEC
Osebno rada kuham. Čeprav so vse jedi »na žlico« v domeni mojega partnerja. Že ve nekaj, kar sama ne vem. Predvsem obožujem kuhanje, kadar smo zbrani vsi v družini. Tiste zadovoljne in velikokrat presenečene obraze, ko ponudim nekaj, kar še nisem. Ja, včasih ne uspe. Tudi takrat jim to ponudim, ker se takrat največkrat zavedo, da ni vedno vse lahko. Naslednjič bolj cenijo, ko jed uspe. Je pa izziv. Zame vedno znova.
Seveda ne moremo vsi uživati v kuhanju. Kaj pomaga meni? Včasih nisem rada kuhala. Brezvezna obveznost. Potem sem odkrila čutnost kuhanja samega. Ne verjamete?
Res verjamem, da človek, ki ne zna uživati pri hrani, ne zna uživati pri seksu oziroma spolnosti.
A uživanje pri hrani se zame začne tisti trenutek, ko postavljam na mizo sestavine, se jih dotikam, približam k ustom in poskušam ujeti še njihov ujeti vonj.
Takrat, ko režem vse te sestavine in se prostor napoji z ostrim vonjem pekoče čebule, ki tako lepo zacvrči v ponvi, sladkim vonjem paprike, vsemi vonjavami začimb, ki jih potresem po dlani, stisnem in »zmeljem«, da se v polnosti razvije njihov vonj in okus, ki se prenese na jed, tako zelo močan vonj, da ostane ujet v mojih dlaneh še nekaj časa. Takrat, ko previdno prilivam jedem vino, konjak, ga spijem še kozarec sama, smetano, ko raztapljam maslo in prepražim na njem sveže koščke izbrane zelenjave. Takrat, ko raztopim nad paro grenko čokolado in vanjo pomočim prst ter ga položim na konico jezika. Nebeško. Nobena čokolada ni tako dobra.
Takrat, ko se vse to zaključi, je končano moje potovanje, čudovito potovanje skozi čutnost kuhanja.
Še nekaj… moje misli, da sem pripravljala nekaj čudovitega za ljudi, ki jih imam rada. Za njega….
Uh, drage moje. Moški doživljajo vso našo čutnost, ujeto v hrano, ki smo jo pripravljale. Razleze se preko brbončič v nihove možgane in srca in prenese sporočilo o naših mislih, naši čutnosti, naši ljubezni, ki jo čutimo… vse, kar smo doživljale na tem popotovanju, vanje.
Ne verjamete? Poskusite!
In se ne čudite, če bo … pa saj veste kaj.
Uživajte!
