Spoštovani predstavniki Vlade, Zavoda za zdravstveno zavarovanje, spoštovani poslanci in zainteresirani državljani, ampak samo tisti, ki ste starejši ali to nekoč boste – sedaj, ko razmišljamo o zasluženih počitnicah, morda odhodu v Grčijo ali kam drugam v južne kraje, vas želim ponovno opozoriti, kaj se dogaja s sistemom varstva starejših. Morda bomo v tem poletnem času ali po njem s spočitimi glavami bolj jasno videli dejstva, na katera opozarjamo že vrsto let in pot, po kateri se vztrajno pomika tudi naš sistem institucionalnega varstva. Tudi ta gre počasi na počitnice, v Grčijo. Vedno bolj se namreč zapletamo v burne razprave o trenutnem stanju, govorimo drug mimo drugega in nikakor ne moremo razumeti bistvenih sistemskih problemov, ki jih bo treba rešiti, pa če nam je všeč ali ne – lahko pa se potopimo in do zadnjega s prstom kažemo drug na drugega, kajti vedno so drugi vsega krivi, sami nič ne moremo spremeniti, zaupanje in sodelovanje v skupnem interesu pa tudi za najbolj goreče optimiste postaja utopija.
Nekaj dejstev, da bomo poletno kriminalko postavili v čas in prostor ter spoznali ključne akterje:
Že od leta 2001 v parlamentu in na Vladi sprejemamo nacionalne programe in resolucije na socialno varstvenem področju in področju starejših. Njihova rdeča nit je vedno strokovna in poslovna avtonomija izvajalcev, kvaliteta storitev, osebni pristop in vzpodbujanje storitev v domačem okolju.
Rezultat: domovi se še nikdar niso tako utapljali v birokraciji, pravilnikih in soglasjih kot danes, razvoj se je praktično ustavil, standardi so iz 80. let prejšnjega stoletja, v tem času pa smo samo novih institucij zgradili več, kot je vseh uporabnikov pomoči v domačem okolju skupaj.
Zaključek: nacionalni program se sprejme zato, da v praksi vemo, kaj ne delati.
Zakonodajo o dolgotrajni oskrbi in negi so evropske države začele sprejemati v devetdesetih letih, ko je postalo kristalno jasno, kam nas pelje demografija, spremembe v zdravstvenem stanju in socialne spremembe. Do sedaj so tri koalicije to zakonodajo zapisale kot prioritetno v koalicijski sporazum.
Rezultat: Pri nas je bil zakon predstavljen leta 2004 – danes smo leta 2012, na mizi imamo tri različne predloge – o katerih trenutno niti organizirano ne razpravljamo.
Zaključek: Slovenijo bodo demografske, zdravstvene in socialne spremembe zaobšle, to, kar se nam pa že v polni meri dogaja, je pa verjetno diverzija opozicije, katera koli že pač je ta trenutek.
Preoblikovanje javnih zavodov, ki za svoje delovanje ne prejemajo sredstev iz državnega proračuna, smo prvič argumentirano predlagali že leta 2001 in po tem vsaki novi vladi.
Rezultat: Vedno smo se strinjali, da je večanje poslovne avtonomije nujno ter pojačali državno kontrolo poslovanja, kadrovanja in zmanjšali sredstva za poslovanje. Delež plačil uporabnikov se povečuje, zdravstvene blagajne zmanjšuje, prej minimalni del za investicije pa je postal simboličen. Zadržki so bili formalno zaradi zaščite državnega premoženja, dejanski razlogi pa populistični boj proti socialnim tajkunom – za vsak slučaj. Torej v desetih letih nismo uspeli najti bolj učinkovite oblike za poslovanje domov, v desetih dneh pa smo našli način za vzpostavitev državnega holdinga za upravljanje z vsem državnim premoženjem.
Zaključek: Domov ta država ne smatra za svoje premoženje, zato je bolje, da jih uničimo, in tako ne bo sporno, kdo bo prevzel odgovornost za njihovo upravljanje.
Zdravje naših državljanov, še posebej ranljivih skupin prebivalstva, je ena najvišjih vrednot te države.
Rezultat: sredstva Zdravstvene zavarovalnice na uporabnika v domovih se vztrajno zmanjšujejo, zdravstveno stanje pa vztrajno slabša. Trenutno prejmemo povprečno za nego naših uporabnikov, od katerih jih je tri četrtine v najbolj zahtevni negi, manj, kot stane oskrba hišnega ljubljenčka v mestnem zavetišču.
Zaključek: Kdo je za to državo bolj pomemben naj zaključi bralec sam.
S spremembo zakonodaje na področju socialnih transferjev smo uvedli enotno pregledno in pravično odločanje o socialnih pomočeh.
Rezultat: Starejši v domovih so izgubili varstveni dodatek, dodatno zavarovanje si plačujejo sami iz žepnin, občine in država vpisujejo ‘plombe’ na nepremičnine, svojci pa iščejo čim cenejše rešitve za nege potrebne starejše, ki pogosto ostanejo doma, zaprti in brez ustrezne nege. Tisti, ki pa imajo nekaj evrov na banki za svoj pogreb, so pa tako izgubili pravico do pomoči.
Zaključek: Starejši so neupravičen strošek te družbe, v domovih pa tako dobijo vse, kar rabijo (kdo že plačuje domove?).
Lahko bi še našteval probleme z zastarelo infrastrukturo, togimi neuporabnimi kadrovskimi normativi iz leta 1985, krivično oblikovanje cen za uporabnike, prelivanje sredstev stanovalcev za pokrivanje stroškov zdravstvene nege, neizpolnjevanje koncesijskih obveznosti države, večmesečne in celo večletne zamude pri rutinskih postopkih države, razmetavanje denarja zaradi slabo vodenih projektov, goro inšpekcijskih odločb, ki jih ne moremo izvesti, in še in še.
Seveda tudi sami delamo napake (saj delamo), seveda tudi med našimi vodstvenimi, strokovnimi in ostalimi delavci obstajajo velike razlike – ampak najbolj od vsega me skrbi, da se srčnih, delovnih in strokovnih sodelavcev, ki so skrb za starejše sprejeli ne zgolj kot delo, ampak poslanstvo, loteva apatija. Kako naj namreč razložimo, da v nebo vpijoči problemi, ki smo jih neštetokrat izpostavili in predlagali jasne, konkretne in izvedljive rešitve, še vedno niso rešeni. Ne vem kako je z vami, ampak sam vem, da bom nekoč star in bom potreboval pomoč.
Boris Koprivnikar
predsednik upravnega odbora
P.S.
Če koga zanima, imamo na Skupnosti pripravljen Zakon o dolgotrajni oskrbi, predloge sprememb financiranja zdravstvene dejavnosti, pravno in organizacijsko utemeljen predlog statusnega preoblikovanja, spremembe pravilnika o oblikovanju, cen spremembe standardov, spremembe kadrovskih normativov, desetine drugih pravnih, ekonomskih, organizacijskih predlogov, s katerimi bi v okviru razpoložljivih virov lahko modernizirali naš sistem tako, da bomo tudi ob hitrih spremembah, ki se nam dogajajo, lahko ohranili kvaliteten sistem skrbi za starejše in dostojanstvo skupine državljanov, ki nujno potrebujejo pomoč in nego. Če pa to nikogar ne zanima, potem bom pa začel varčevati za letalsko karto za Tajvan, kjer bom tudi s svojo državno pokojnino lahko najel negovalko, ki me bo obračala za soncem.
