Binkošti so drugi od treh praznikov svetopisemske Stare zaveze. Hebrejsko se imenujejo Shavuot, kar je v judovski veri predstavljalo 50. dan po odhodu Judov iz Egipta pod Mojzesovim vodstvom. Kasneje pa binkošti prevzamejo vlogo spomina na dogodke na Sinaju. Binkoštni dogodek – izlivanje Svetega Duha in ustanovitev božjega ljudstva.
Kot večina praznikov imajo tudi binkošti svoje poganske korenine. Prvotno je bil to praznik v času žetve, ko so žrtvovali dva kvašena kruha. Praznik simbolizira tudi vrsto starih indoevropskih slavij, zato binkošti predstavljajo pomladanski, majniški praznik na splošno.
Binkošti se praznujejo od 4. stoletja dalje
V krščanstvu so binkošti praznovali že vsaj v prvi polovici 3. stoletja. V 4. stoletju pa je cerkveni zbor v Eliberdi v Španiji določil, da se binkošti obhajajo 50. dan po veliki noči. Najprej je praznik trajal osem dni, leta 1094 ga je cerkveni zbor skrajšal na tri dni (nedelja, ponedeljek, torek). Jožefinska reforma je prazniku črtala en dan, zato sta ostala praznična samo nedelja in ponedeljek.
Slovenski izraz binkošti izhaja iz staronemške besede fimfhustim in nemške Pfingsten iz izraza der fünfzigste Tag (petdeseti dan). Cerkev ga imenuje Pentecostes (iz grške Pentekoste), kar pomeni petdeseti dan. Binkoštna nedelja nastopi vedno 50. dan po veliki noči, ko bela velikonočna bogoslužna oblačila zamenjajo rdeča. Le-ta predstavljajo Svetega Duha, ki se je po Lukovem poročilu (Apostolska dela 2,2-13) z ognjem in viharjem spustil na zbrane apostole v obliki gorečih jezikov. Sveti Duh je zbranim apostolom dal dar govorjenja v različnih jezikih: po tem so govorili tako, da so jih lahko hkrati razumeli govorci različnih jezikov in narečij.
Binkošti uravnavajo cerkveno leto do adventa
Po binkoštih se v katoliški Cerkvi nadaljuje liturgični čas med letom, ki traja do konca cerkvenega leta oziroma do začetka adventnega časa. Velikonočno svečo v cerkvah z oltarnega prostora odnesejo h krstnemu kamnu, duhovniki in drugi sodelavci pri bogoslužju nosijo liturgična oblačila v zeleni barvi. Binkošti uravnavajo cerkveno leto do adventa. Od njih se štejejo nedelje do konca cerkvenega leta.
Prihod Svetega Duha Cerkev prikazuje vernikom v nazornih oblikah. Že v začetkih krščanstva, so ga upodabljali v obliko goloba. Leta 536 je Carigrajski koncil uradno priznal podobo goloba kot Svetega Duha. Z binkoštmi je povezana tudi sveta birma, ki simbolizira sprejem otrok v svet odraslih oz. v občestvo vernikov.
Različni kraji – različni običaji
Šege v času binkošti ponazarjajo povezavo s starimi slavji pomladi. Tudi poimenovanja praznika majnica (Beneška Slovenija) in ostale izpeljanke, kažejo na praznovanja pomladi, majnika. Verniki za binkošti okrasijo hišo z zelenjem in cvetjem, da bi tako ujeli Svetega Duha. Nekje na streho dajejo šentjanževe rože. V Prekmurju pa na hlevska vrata obešajo šipkove veje, da ne bi mogle coprnice do živine. Za binkošti so tekmovali tudi pastirji, v zganjanju živine.
Ob binkoštih je imela posebno moč jutranja rosa, ki je delovala proti kožnim in očesnim boleznim. Ljudje so verjeli, da si lahko videl, kako sonce pleše, če si uspel zlesti iz tople postelje zelo zgodaj zjutraj in pogledal skozi rešeto. Tisti, ki je na binkošti vstal zadnji, je postal binkoštna luknja. Praznik je bil tudi priložnost za vedeževanje.
