Učiti sebe od drugih in znanje širiti naprej je moje življensko vodilo. Preprosto povedano, moji koraki me vodijo po moji življenski poti. Pot je podobna drugim ni pa enaka. Samo jaz vem zase, kam naj stopim, kako naj se oviram izognem, da se ne spotaknem in pridem kolikor toliko zdrava do cilja, do konca življenske poti. S to željo se vsak dan znova podajam na pot. Ni lahko, vam povem vendar zrava hrana, znanje kuhanja, gibanje in veliko prostovoljnega dela mi daje upanje in optimizem v uspeh.
Že od kar se zavedam živim preprosto, skromno, zdravo, nerazvajeno. Potrošništvo me ne zanima in z neverjetno lahkoto se odrekam oglaševanim ali kako drugače ponujenim stvarem in rečem. Poslušam sebe, poslušam žive ljudi, ki govorijo resnico, poslušam živo naravo, jem skoraj v celoti živo hrano.
Včasih se sama sebi čudim, kako se zmorem sama sebe kontrolirati, se tako odločno odreči nekateri hrani, nepotrebni kozmetiki, odsloviti ljudi, ki mi ponujajo mačko v žaklju in v katerih prepoznam, da niso vredni mojega zaupanja. Večkrat sem ponosna sama nase in to me krepi. Ker jem in pijem zdravo, ne potrebujem kozmetike. Že celo življenje sem zvesta temu načelu. Moja hrana je moja kozmetika, je moje vsakdanje zdravilo, ki podmazuje sklepe, kožo, možgane, »jezik«, ki toliko govori, da včasih ostanem brez glasu. Pa tudi za to imam pripravljeno zdravilo.
Ne, ne pustim, da mi potrošništvo pere možgane. Ker sama vem kaj hočem, kaj znam in kaj zmorem, se hitro odločim kaj bom oziroma česa ne bom jedla, kupila, poslušala. Večkrat kakšni prodaji niti blizu ne grem, ker že na prvi pogled ocenim kako in kaj. Posebno poglavje je prodaja cenene posode, prehranskih dodatkov in drugih izdelkov v družinskih- prijateljskih krogih. Včasih brat bratu prodaja nekvalitetne izdelke po zelo visokih cenah, velikokrat kupljenih v lažnem upanju, da nam bo umetna kemija pomagala in ne mi sami.
Za lenobo in neznanje kuhanja ni zdravila ampak vaja in delo na sebi. Žal so na takih predstavitvah večkrat vmes tudi mladi, ki se hitro nalezejo lagodnosti in in začnejo verjeti v moč raznoraznih umetnih dodatkov in ne svoji babici in dedku, da so edina prava zdravila v naravi in lastnem trudu. Preporodaja je velikokrat bogatenje enih na tuj račun.
Kdor dopusti, da z njim manipulirajo, je pozabil nase, na svoje najdražje in na svoj ponos. Mnogi to storijo zato, da se ne zamerijo sorodnikom, ki so jih povabili na tak nakup. Zahodne – razvite države ne marajo več kovinske in teflonske posode, zato je pri nas tak naval v ponudbi. Zahod noče več posod in pribora iz plastike, pri nas pa ga na veliko ponujajo in ljudje kupujejo. Čeprav že vsi vemo, da v nobeno plastiko ni pametno shranjevati živil še manj jedi ali napitkov, je onesnaževanje naših domov. In še kako to nekateri počnejo.
Raje imam dve posodi, pa tiste zdrave. V dobri posodi in iz dobrih živil nastane dobra jed. Le zdrave stvari varujejo naše zdravje na dolgi rok. Človek vendar ni hibrid, ki traja le kratek čas. Kar poglejte starejše ljudi, kako modri so, preudarni in kako so skromni dan na dan.
Nekateri ljudje v starejšem obdobju so pravi zakladi in pametno jih je poslušati in se ravnati po njihovih nasvetih. Med srednjo generacijo je veliko agresivnih in živčnih. Izgovarjajo se na stres, pozabijo pa se spomniti, da so za stanje krivi tudi aditivi v hrani, pijači in kozmetiki.
Iz teh izkušenj se lahko mladi veliko naučijo. Mnogi si niti ne predstavljajo, kako umetno pridelana hrana, slaščice z umetnimi dodatki, napitki z raznimi aditivi in konzervansi poškoduje možgane, poškoduje celice že majhnim otrokom in nato odraščajoči mladini.
Dr. Bruker je zapisal:
»Zakaj ne ukrenemo ničesar,
Da bi ljudstvo primerno poučili o pravilni prehrani,
In s kakšno pravico uničujemo zdravje odraščajoči mladine,
ki je le zaradi neznanja obsojena na bolezen!«
(Dr. Bruker)
Še nekaj mojih kuharskih nasvetov:
Kaj in kako kuhati, če živimo sami?
Najbolj modro je, da čimveč kuhajmo in pečemo doma. Vsaj vemo, kaj jemo. Dnevno prehrano planirajmo vsaj za en dan naprej. Nekatere pomebne stvari pa za en teden v naprej. Na primer. En dan namočimo čičeriko, fižol ali lečo v kozarcu in damo v hladilnik.
Naslednji dan jih skuhamo do mehkega, ko smo že doma. Vmes postorimo še druge stvari. Ko je fižol kuhan, še vročega natočimo v manjše vroče kozarce – porcija, zapremo in obrnemo za pet minut. Počakamo, da se pohladi, nato kozarčke postavimo v hladilnik – ne v zamrzovalnik. Na tak način bo fižol zdržal en teden, pa se mu ne bo nič zgodilo, saj je hermetično zaprt.
Enkrat bomo naredili mineštro pašta – fižol, drugič na golaž, tretjič polpetke, četrtič z radičem. Enkrat na teden gremo na ekološko tržnico ali v trgovino z ekološkim oddelkom in si nakupimo najnujnejše. Pogrinek in nekaj svežega v vazi na mizi, pa čeprav bo to vejica rožmarina ali lovorja bo polepšal samost, če jo sploh občutimo.
S svežim sezonskim sadjem ali suhim sadjem nadomestimo čas in stroške, ki bi jih imeli s peko peciv. Palačinke ali pa šmorn pa si le privoščimo kdaj. Vsaj za razvedrilo ali kot pravimo, za domači fitnes. Sicer pa vsak najbolje ve, kaj ga razveseli, zaposli, obogati, polepša dan ali večer. Preprosto, brez prestiža in pretiravanja.
Kdor še pozna tako življenje ve, da preprostost pomirja in prinaša osebno srečo.
Kako kuhati poceni, ekološko pa vendar dobro?
Nič lažjega, le zdrava ekološka živila si moramo nabaviti in skuhati samo eno jed – eno »rihto« v enem loncu in ne bogatih oziroma potratnih jedilnikov. Kdor bo lačen si bo vzel dvakrat eno jed. Čeprav bo začetni strošek za živila nekoliko dražji kot konvencionalni, bomo skuhali ceneje kot si mislimo.
To vam zagotavljam z vsem mojim znanjem in izkušnjami. Z eno ali največ dvemi jedmi za en obrok zmanjšamo tudi posredne stroške. Porabo elektrike, vode, praškov za pomivanje kuhalne in jedilne posode. Namesto peke peciv, jejmo raje domače sezonsko sadje, po vsakem obroku.
Nekateri to prepovedujejo. Jaz mislim tako, da če kdo ne prenese sadja po obroku, naj ga ne je. Ne pa da zaradi enega ali dveh mama peče na veliko ali gre slaščice celo kupit. Doma pa zdravo sadje oveni ali celo zgnije.
Tu vidite, prihranimo zelo veliko, največ pa se pozna pri zdravju in zdravih navadah, ki se v takem okolju oblikujejo. Pecivo je lahko enkrat na teden, v poletnem času pa enkrat na mesec ali pa še to ne. To je ekološko prehranjevanje, za katerega se moramo zavestno odločiti. Če se najemo peciva, ni prostora za sadje, to je povsem razumljivo, da sitega ne smemo siliti naj je. Če peciva ne bo bomo narezali sadje na manjše koščke in šlo bo za med. Vprašanje je, če se znamo upreti razvajenim in zahtevnim družinskim članom.
Katera so osnovna pravila pri kuhanju?
Nikoli ne segrevajmo olja! Postopek kuhanja zbiramo glede na vrsto živila. Prvič. Naprej segrejmo posodo, nato dodamo olje in v hladno, lahko mlačno olje damo živilo. Drugič. Ali pa začnemo kuhati na prstu vode in olje dodamo na koncu.
Vroče jedi zalivamo z vročo vodo, hladne s hladno. Kuhano jed, ki nam ostane in jih želimo shraniti za kasneje, jo prelijemo v drugo posodo, po možnosti stekleno in s hermetičnim pokrovom, postavimo v hladno vodo, lahko dodamo zmrznjeno vodo, da se jed čimprej ohladi. Hladno damo v hladilnik. Kdor še zamrzuje jedi, jih ne sme v jogurtovem ali drugem lončku, ampak v hermetično zaprti posodi.
Pri kuhanju imamo predpasnik, da manj peremo, pomen ekologije. Pred kuhanjem si umijemo roke, obrišemo v en papir in nato naredimo kepico. Ko kuhamo, ne smemo imeti obute copate ali natikače, ker se nam lahko zgodi nezgoda. Že enkrat odmrznjenih jedi ali živila ne smemo nikoli, ampak res nikoli, več zamrzniti in potem ponovno ponuditi! Vsako jed, ki jo je namesto nas nekdo drugi skuhal, moramo starši prvi poskusiti, preden jo damo otroku. To pravilo velja tudi za razne ponudbe na stojnicah.
Katera je največja napaka pri prehranjevanju?
Največja napaka je ta, da se nekateri ljudje bojijo kuhanja, češ, da ne znajo, da jim ne bo uspelo. Tako se prepričajo sami sebe, da si neznajo speči niti jajca in gredo jesti ven, v svet. Prav te bi rada navdušila za umetniško kuhanje.
Vedeti moramo, da nobena jed ni na koncu vedno enaka in tako je prav. Vsaka je naše avtorsko delo. Enkrat je lepa že na pogled kot slika ali kaj drugega. Drugič je nekaj abstraktnega, je kar nekaj. Slikarja nihče ne žali, zakaj je taka, mamo pa si tu in tam kdo privošči, češ, kakšna kuharica pa si, tako ni kuhala moja mama. To je grozovita napaka, ki ne samo, da boli, včasih prav skeli. Ja, to je napaka pri vzgoji za medčloveške odnose.
Naj naši otroci jedo zdravo?
To je nujno! Takoj, danes, jutri je lahko že prepozno. Ko pišem te stavke, sem žalostna, razočarana, jezna, neusmiljena do vseh, ki še odlašajo in dopustijo, da je sedaj še slabše, kot je bilo pred 20-timi leti.
Ko je že takrat gorela rdeča luč in so tulile sirene REŠITE NAŠE OTROKE PRED BOLEZNIMI ! Saj ne rečem, da je vsepovsod samo slabo, vendar je še veliko zatiskanja oči pred posledicami, ki jih že občutijo otroci, pa zanje niso sami krivi. Preveč otrok je predebelih, so sladkorni bolniki, so zboleli za rakom!
Preveč otrok je agresivnih, preveč otrok je že opešalo pri učenju, pri športu, pri delu doma … Ne znajo kuhati skoraj nič, so premalo samostojni, odvisni od nezdrave hrane in napitkov. Sami si ne znajo pomagati. Nekateri starši lažejo sami sebi. Tisti na položajih, kjer bi MORALI po službeni in človeški dolžnosti ukrepati na sistemski ravni in odrediti bolj ekološke jedilnike, pa premalo odločno ukrepajo proti tistim, ki otroke zastrupljajo z nepravo hrano.
Zakaj je potrebno jesti domačo sezonsko hrano?
Zato, ker je to edino zagotovilo, da bomo bolj zdravi. Ker je taka hrana sveža, okusna in še polna soka. Zato, ker na tak način ne povzročamo nepotrebne embalaže. Ne povzročamo onesnaževanja zaradi transporta in z nakupom podpremo lokalne pridelovalce in tako zagotavljamo in ohranjamo delovna mesta. Kaj je to mogoče nepomembno? Ja, je dokler imamo delo in plačilo zanj.
Kaj pa posoda?
Dobro in zdravo jed skuhamo samo, če imamo zdravo posodo. Raje eno ali dve ponvi, lonca ali kozici, pa tiste naj bodo dobre. Priporočam težko emajlirano, eterno – črno, stekleno ali porcelan.
Če kuhamo v kovinski, po kuhanju jed preložimo v drugačno, bolj zdravo posodo.
Teflonska posoda ne sme biti popraskana niti za skoraj nevidno sled. Ker se teflon vsakič še dodatno okruši, spodaj pa je aluminij, ki je rakotvoren.
Na kratko o Emiliji Pavlič:
Sem otroška kuharica v pokoju. Pred 13 leti sem v samozaložbi izdala knjigo »Za otroke kuhajmo zdravo«, ki je bil iztočasno tudi moj projekt. Vesela sem, da se je v teh letih dobro prijel, se zakoreninil pri starših in marsikateri kuharici ali kuharju, ki kuha za otroke. Projet živi in upam, da ne bomo dovolili, da bi se koreninine posušile. To bomo dosegli le skupaj. Skupaj ga moramo zalivati, dopolnjevati in tako pomagati otrokom in mladini. Samo zato, da nam ne bo nekoč žal, da tega nismo storili, ko je bil čas zato.
Knjiga je bila leta 2007 uvrščena med 18 najboljših knjig o zdravi prehrani na svetu po izboru Gourmand World Cookbook. Značilnost knjige je ta, da ima pripravljene in ovrednotene jedilnike za skoraj vsak dan v letu, razgrajene recepture in da je celotno besedilo knjige tudi na priloženi zgoščenki.
Konec leta 2010 je izšla moja nova knjiga »MAMICA, NAUČI ME KUHATI«, ki je nadaljevanje moje prve knjige. V njej je 30 receptov z raznimi nasveti za vsak mesec, skupaj bo nekaj več kot 400 receptov.
Med vsakim mesecem je zgodbica oziroma kolumna. Naslovnico je narisal gospod Miki Muster, recenzijo za knjigo pa sta prispevala gospod Anton Komat, samostojni raziskovalec in pediatrinja gospa Marta Semič Maršič. Knjigo boste lahko kupili le pri meni, na mojem naslovu, v moji samozaložbi. Je ne bo v prost prodaji. Tako sem se odločila zato, da bo knjiga čim cenejša in da se lahko kupcem osebno zahvalim in ob vsaki prodani knjigi podarim »še malo sebe«.
Moj kontakt:
Emilija Pavlič EMILI - samozaložba in svetovanje za prehrano
Pot v gaj 7 Koper Slovenija 6000
(+386) 05/ 628 43 76 (+386) 041/ 748 972
|
|
|
|
|
