Slava vojvodine Kranjske, literarni ponos Slovencev

Ne, v 17. stoletju se ni potovalo toliko kot zdaj. Niso se izdajali turistični vodniki različnih založb. Potovali so trgovci, vojščaki in drugi ljudje s konkretnim delom nekje v tujini. Vendar obdobje renesanse v Evropi privede do velikih sprememb. Prehod iz srednjega veka v novi vek, ko se razvije humanizem, ki poudarja individualizem in naturalizem. Takrat pa se že pojavijo popotniki. Pojavi se popotnik individualist iz elite intelektualcev, ki je ponavadi sin plemiča in gre v sklopu svojega študija za približno eno leto na izobraževalno potovanje. Tako so nastajali zapisi o geografiji, navadah, običajih, rastlinstvu in podobno.

Da je lahko napisal Slavo, je prodajal nepremičnine

Naš popotnik se je rodil maja leta 1641 v Ljubljani, kjer na Starem trgu še vedno stoji njegova rojstna hiša. Da ne bom, zato da vam povem natančno lokacijo, oglaševala vseh lokalov v njeni okolici, naj namignem le na to, da je v nasprotni hiši nedolgo nazaj začela obratovati restavracija, ki je svoje ime dobila ravno po Valvazorju.

Njegove plemiške korenine segajo nazaj prek očeta Jerneja Valvazorja, ki je bil potomec plemiške družine iz Italije, natančneje iz Bergama. Otroštvo je z materjo Ano Marijo Ravbar, očetom ter šestnajstimi brati in sestrami preživljal na gospostvih Gamberk in Medije na Izlakah, ki jih je imel v lasti njegov oče. Po končani gimnaziji se je odpravil na potovanje po tujini, kakor je bilo v takratni navadi plemiške mladine. Potoval je po Nemčiji, Severni Afriki, Franciji, Španiji, Švici ter se v sklopu vojaške službe leta 1663 in 1664 bojeval proti Otomanskemu imperiju. Leta 1672 se je vrnil v domovino in si kupil hišo v Ljubljani ter gradove Bogenšperk, Črni potok in Lichtenberg, ki jih je, razen Bogenšperka, kasneje prodal zaradi vlaganja v delo in potovanja. Na gradu Bogenšperk, kjer bodo v prihodnjih letih uredili pravo Valvasorjevo središče, je živel 20 let. Tu si je uredil bakrotiskarno, v kateri je delal priznani avstrijski mojster Andrej Trost. Tam, kamor danes hodimo na poroke,  so nekoč nastajali tako zelo slavni Valvazorjevi bakrorezi.

Bil je polihistor. To pomeni, da so ga zanimala mnoga področja znanosti, kar je vidno tudi iz njegovega najpomembnejšega dela Slave vojvodine Kranjske, ki je izšla leta 1689 v Nürnbergu po njegovih popotnih zapisih. Prvotni naslov dela, ki bo kmalu v celoti prevedeno v slovenščino, je Die Ehre dess Hertzogthums Crain, saj je izšlo v nemškem jeziku.

Brez sodelavcev vendarle ne gre

Delo zajema štiri zvezke, ki jih sestavlja petnajst knjig. Besedilo in 528 bakrorezov se razteza čez 3532 strani. Kaj vse je opisal en sam človek. Lotil se je geografije, zgodovine, topografije, etnologije, biologije, medicine in še mnogo drugih področij. Doslej smo lahko odlomke iz njegovega dela prebirali v prvem in edinem prevodu, ki ga je zbral in uredil Mirko Rupel pod imenom Valvasorjevo berilo. Izšlo je leta 1951 pri Mladinski knjigi.

In kljub temu da poudarjamo, kako je lahko sam napisal vse to, je imel za sabo še dobro ekipo. Naj jo predstavimo. Erazem Francis je bil tisti, ki je uredil in oblikoval Valvazorjeve stavke. Kot nekakšen lektor. Erazem je dodal tudi pojasnila in opombe ter sestavil prvo in peto knjigo. Pesmi so nastale v glavah osmih pesnikov, ti so bili: Pavel Ritter-Vitezović, Jožef Sisentschelli, Janez Ludvik Prasch, Janez Gregor Dolničar, Janez Krstnik Petermann, Krištof Wegleiter, Janez Gabrijel Majer in baronica Katarina Regina von Greiffenberg-Seisenegg. Podobe in zemljevidi so nastali izpod rok Valvazorja in drugih risarjev: Janeza Kocha, Petra in Ivana Werexa, Boenerja in Matije Greischerja. In če bi se avtorji izpisovali na ekranu kot na koncu filma, bi na seznamu Valvazorjevih sodelavcev ujeli še bakrorezce Andreja Trosta, Petra Mungersdorfa, Pavaa Vitezovića-Ritterja in Atzelta. Morda še kakega vašega prednika, vendar tega ne vemo, saj so nekatere podobe ostale anonimne. Še nekaj je, česar Janez ni naredil sam. 112 strani dolgega stvarnega kazala za celo delo. Tega je istega leta, kot je izšla Slava vojvodine Kranjske, izdelal Oskar Gratzy-Wardengg, vendar je izšlo v kompletu s Slavo vojvodine Kranjske šele leta 1901.

Kdaj jo bomo lahko brali?

Knjiga, o kateri teče beseda, Slovencem pomeni nekaj več. Ponos, predstavitev naših krajev tujcem, slavo. Ni le pesniška zbirka, ki opeva domovino, ni povest o dobrih ljudeh. Je nekaj več. Čeprav ne smemo posploševati, saj je knjiga vendarle osredotočena na Kranjsko in ne na vse kraje, ki danes spadajo v Republiko Slovenijo. Vendar nekateri s ponosom pripovedujejo obiskovalcem njihovega domačega kraja, da je njihov (na primer) grad omenjal že Valvazor v 17. stoletju.

“Od Ljubljane šest, od Novega mesta tri milje je oddaljen grad in trg Žužemberg,” je zapisal.

In kdaj si bomo mi privoščili prebiranje teh zanimivih zgodb iz tistega obdobja, ki se začne s pripovedovanjem “Bilo je nekoč”?

Prevoda prvih dveh zvezkov že lahko kupite, preostala dva pa naj bi bila dokončana do leta 2012. Komplet se bo zaokrožil še leto kasneje, ko naj bi na dan 30. oktober na police knjigarn prišla knjiga s spremnimi študijami in stvarnim kazalom. Celotno delo obsega kar 3552 strani, zato boste tisti, ki si ga boste privoščili in brali, potrebovali kar nekaj časa.

Prvi zvezek sem sama že odprla na knjižnem sejmu 2009 v Cankarjevem domu v Ljubljani. Nadela sem si bele rokavice in obrnila veliko, malo težjo platnico, kot sem jih navajena, ter pokukala na zapisane besede. Bilo je na stojnici Zavoda Dežele Kranjske, ki se je skupaj s prevajalsko zasedbo, drugimi strokovnjaki in mnogimi podpornimi skupinami odločil, da se bo lotil tako obsežnega projekta, kot je prevod Slave vojvodine Kranjske. In ker zadana naloga nosi veliko odgovornost, veliko zavozlanega prevajanja in kakovostno, že skoraj zelo prefinjeno izdajo, je cena kompleta kar visoka. Obstajata dve vrsti izdaje. Meščanska trdo vezana, z imitacijo usnja, polokroglim hrbtom, kapital trakom, zaznamovalnim trakom ter kartonastim šuberjem in dodanim zemljevidom stane v kompletu 3500 evrov. Cena bibliofilske izdaje, ki ima še zlata obreza in druge prefinjene dodatke, pa znaša 7000 evrov. Za nekoga s povprečno ali podpovprečno plačo po tem podatku sledi trenutek tišine, ko ostaneš brez besed.

Pa vendar so besede v knjigi!

Ne bom navajala, kaj točno piše v katerem izmed petnajstih poglavij/knjig, saj boste to raziskovali sami. Lahko pa vam navržem ščepec besed, da boste lahko ugibali, kako okusna je Slava vojvodine Kranjske. V drugi knjigi je Valvasor opredelil meje Kranjske ter opisal Kranjce, njihove običaje, šege, prehrambne navade, gore, reke, jame in drugo. V četrti knjigi beremo o fosilih in drugih okamninah, zlasti o podzemnem svetu. Sedma knjiga je posvečena veri in različnim verovanjem, pokristjanjevanju, protireformaciji, čarovnijam in podobno. Vas je začelo zanimati, kaj vse se še skriva tam notri? Deseta knjiga predstavlja politično zgodovino vojvod in deželnih knezov. Dvanajsta je predvsem o mestih in utrdbah na Hrvaškem.

Bi lahko Slava vojvodine Kranjske koristila tudi turistom na poti? Jo damo v nahrbtnik in vzamemo s seboj kot turistični vodnik? Raje ne. Nedolgo nazaj je izšel dopolnjeni ponatis Turističnega vodnika po Sloveniji, zato se zaradi današnjih razmer in aktualnosti knjige raje odločite zanj (oziroma, še bolje, na pot krenite z revijo Potepanja ali zbirko potopisov in izletov Potepanja 2). Lahko pa za zabavo naredimo kratko primerjavo. Turistični vodnik 21. stoletja ima 1200 barvnih fotografij. Valvazorjev pa 528 bakrorezov. Prvi 700 strani (14 × 25 cm), drugi 3552 strani (20,5 × 33 cm). Koliko avtorjev je navedenih pod prvim delom in na drugi strani − eden ter edini Valvazor.

Valvasorjeva zgodba bi bila dolga …

Ne spodbujam nestrpnosti do drugih nacionalnih pripadnosti v Sloveniji, zato le v šali ugibam, ko pomislim, koliko je po Ljubljani nalepk s karantanskim panterjem in pripisom “Tukaj je Slovenija”, da bi lahko v Valvazorjevem času “obritoglavci” po mestih lepili nalepke z Valvazorjevo  podobo, ki smo jo v času slovenskega tolarja gledali na bankovcu za 20 tolarjev in spodaj napisali “Tukaj je vojvodina Kranjska”, saj predstavlja narodni ponos in simbol.

Če bi ta plemič Janez Vajkard sedel z vami za mizo v dobri gostilni, bi naročila kozarec vina in pripovedovanje bi se začelo. In končalo … Le kdaj? Lahko le ugibamo. Moja pripoved se konča točno tukaj.

Svoj izvod Slave vojvodine Kranjske si lahko naročite pri:

• Zavod Dežela Kranjska, Dunajska cesta 106, 1000 Ljubljana
• T: 01 620 77 17 ali 040 560 656
• www.slava-vojvodine-kranjske.si