Zato mi dovolite, da v nekaj besedah skušam povzeti lasten pogled in lastna razmišljanja o navedeni tematiki. Naj začnem z besedo starejši. Marsikdo namreč kot starejše pojmuje ali imenuje ljudi, ki so v letih, ko niso več, recimo temu, »primerni« za aktivno udeležbo v družbenem življenju. In prav tu je prva napaka, prvo napačno pojmovanje.
Zavedati se namreč moramo, da prav starejši poleg izobrazbe premoremo tudi dragocene življenjske in profesionalne izkušnje in z njimi povezano modrost, ki mladim (še) ni poznana in dostopna.
Premoremo torej drugačen pogled na svet, na življenje in tudi na socialno državo. In kako pojmujemo oziroma si predstavljamo socialno državo? Zmotno je mišljenje, za katerega se bojim, da prevladuje v glavah več politikov in oseb, ki so tako ali drugače povezane s politiko, da je naš pogled na socialno državo tak, da nujno želimo in zahtevamo vse pravice, ki naj bi nam jih morala omogočati socialna država. Torej po zaključku delovne dobe in upokojitvi odlična pokojnina in vse ostalo nas ne zanima. Seveda ne. Seveda je to pojmovanje napačno in zgrešeno.
Ne bom sicer trdil, da nam visoke oziroma višje pokojnine, ki bi morale omogočati človeku dostojno življenje, ne bi ustrezale. Ne bom zanikal, da se dnevno ne srečujemo z vprašanji zdravstvenega varstva, njegove dostopnosti in primernosti. S socialnim varstvom in z njim povezano varnostjo, še raje z golim preživetjem. Ali pa s socialno in družbeno vključenostjo, ki bi morala omogočati vsestransko mobilnost. Spoštovanje, upoštevanje. Možnost vseživljenjskega učenja. In še bi lahko našteval. Želim pa jasno poudariti, da ravno zaradi prej omenjene dragocene življenjske in profesionalne izkušnje in modrosti znamo in zmoremo videti širšo sliko, širši pogled.
Seveda se zavedamo, da v državi ne živimo samo starejši. Seveda se zavedamo zadnje gospodarske krize, ki je povzročila finančne pretrese in korenito spremenila svetovne finančne tokove, ki verjetno nikoli več ne bodo takšni, kot so bili recimo pred petimi ali desetimi leti. Seveda vidimo in spremljamo težave slovenskega gospodarstva in razvoja. In ne samo to. Tudi mi imamo kakšno idejo ali sugestijo. Izkušnje. Modrost. In prav tu leži srž problema – potreba ali kar nuja po izmenjavi mnenj in izkušenj. Dialog.
Dialog generacij. Samo in izključno to je lahko ključ do uspeha, do socialne države, ki bo omogočala razvoj, pa vseeno primerno skrbela za svoje starejše državljane. In bo znala jasno sporočati današnjim mladim, kaj jih čaka ob njihovi upokojitvi.
Da morajo torej danes aktivno sodelovati v dialogu, saj se navsezadnje pogovarjamo tudi in predvsem o njihovi prihodnosti. Želim pa tudi jasno poudariti, da dialog ne pomeni recimo organizacije enodnevne konference, kjer pomembni predstavniki oblasti morebiti prvo uro poslušajo, kaj jim imamo povedati, v nadaljevanju pa oddrvijo na pomembnejše sestanke in nam pustijo mlajše kolege, ki pogosto niti ne poznajo problematike. Da recimo napišejo zapisnik. Ki bo v relativno kratkem časovnem obdobju našel svoje mesto v tako imenovanem okroglem arhivu. To seveda ni dialog, to ni tisto dvosmerno izmenjevanje mnenj, znanj in izkušenj, ki tvori odnos. In prav slednje potrebujemo – odnos.
