Ljubljana se je ves ta čas borila, se žrtvovala, doživljala usodo, kot je ni še nobeno drugo mesto, 9. maja 1945 pa dočakala svoj zmagoviti dan.
Z mislijo o pohodih ob žici okupirane Ljubljane je bila sprejeta tudi ideja o postavitvi 102 spominskih kamnov, ki označujejo potek bodeče žice, povezali pa so jih s potjo in z drevoredom. Posajenih je bilo preko 6000 dreves.
Prvo drevesce so simbolično zasadili za praznik OF leta 1973, prava gradnja pa se je začela kasneje.
Danes je pot široka, utrjena in nadvse lepo vzdrževana. Gradili so jo osem let. Pri gradnji so sodelovali občani in mladina Ljubljane, mladinske delovne brigade republik in pokrajin bivše Jugoslavije, vojska, gradbena podjetja, itd. Je lepo speljana, povezuje rekreacijska območja, kot so Golovec, Rožnik, obrežje Ljubljanice…
Na zelenih površinah ob poti so počivališča in igrišča, tako da skupaj predstavlja velik park in rekreacijski objekt, ki je, na veselje občanov in drugih prebivalcev Slovenije, namenjen vsakodnevnim potrebam ljudem vseh starosti za oddih, rekreacijo, razvedrilo in šport v vseh letnih časih.
Zeleni obroč slovenskega glavnega mesta je ljubljanska transverzala, dolga 35 km.
Pot ob žici, kakor se danes imenuje ta dogodek, je bila prvič organizirana leta 1957. Poleg spomina na osvoboditev 9. maja l945 je prireditev že takrat spodbujala k gibanju in zdravemu načinu življenja. Gre torej za dogodek z izjemno tradicijo.
Letošnjega pohoda (54. po vrsti), ki sovpada s proslavo 65. obletnice osvoboditve Ljubljane, se je zopet udeležilo preko 20.000 pohodnikov, tekačev in drugih športnikov. Začeli so najmlajši iz ljubljanskih vrtcev že v četrtek. 4805 malčkov je prehodilo del 35 km poti. Na petek je zasedlo pot 10.358 šolarjev iz osnovnih in srednjih šol. Najbolj množična prireditev pa je bila v soboto 8. maja.
Na 35 km dolgo pot smo krenili pohodniki že ob 6. uri zjutraj. 
Registrirali smo se na katerikoli kontrolni točki, na poti okoli Ljubljane pa smo morali zbrati vseh osem kontrolnih žigov. Še več pohodnikov je prehodilo izbrani posamezni del poti. Poleg pohoda je potekal tek trojk na 3, 12 in 28 km. 3 km razdalja je bila za osnovne in srednje šole (201 skupin). Najmočnejša udeležba je bila na 12 km razdalji, na kateri je teklo preko 1100 trojk. Na najdaljši razdalji 28 km pa se je pomerilo 141 trojk. Tek trojk je svojevrstna posebnost. Tekači morajo biti usklajeni, si medsebojno pomagati, vzpodbujati, v cilj pa priteči skupaj.
Tudi jaz sem s pohodi po poteh spominov rasla od rane mladosti. Udeležila sem se že drugega pohoda leta l958 in potem nadaljevala do danes. Prva leta kot mladinka, potem s telovadnimi društvi, delovno organizacijo, s prijateljicami…
Celotno pot v dolžini 35 km, katera je bila letos deseta, sem največkrat prehodila sama, lani in predlani pa sem bila tekaško toliko pripravljena, da sem se udeležila teka trojk.
Ob letošnjem zlatem jubileju, 50 pohodov skupaj (samo štirikrat sem izostala), pa je moja velika želja, da bi se te izjemne športne prireditve, ki ima tradicijo že več kot pol stoletja, lahko še večkrat udeležila. Organizatorji obljubljajo, da bodo nadaljevali s to tradicijo, saj je pohod postal že ‘zakon’, ki ga ne mislijo spreminjati. Morda pa bodo programe dopolnjevali z novimi vsebinami, seveda po svojih zmožnostih, saj so za take vrste prireditve, ki je na najvišji možni ravni, veliki stroški za organizatorja. Je pa tudi res, da je to ena redkih slovenskih rekreativnih prireditev, za katero ni treba plačati startnine.
Spomini naj živijo!
