Nenehno poudarjanje, kako pomembno je, da ostanemo v dobrih in spoštljivih odnosih s svojimi sorodniki, je pri marsikateremu človeku nepotrebno. Žal pa pri komu tudi skorajda jalovo početje, saj se ga nič ne prime. Saj je res, da sta za prepir vedno potrebna (vsaj) dva in da se ta dva ne bi sprla, če bi vsaj eden izmed njiju prekinil prepiranje in se ozrl vase (v drugega se pač ne more) ter iskal rešitve. Da bi napeto ozračje v družini vsaj malo normaliziral. Verjamem, da je velikokrat težko. In verjamem, da se v vsaki družini od časa do časa spremo. A negovanje dobrih in spoštljivih odnosov pri vseh straneh bi pomagalo, da se nato tudi pobotamo in ostajamo v stikih, tudi če ne živimo več skupaj.
Vse več je odtujenosti in sporov
Pri pripravi nekaj člankov sem se pogovarjala z osebami, ki delajo v različnih ustanovah ali društvih, kjer se posvečajo tudi starostnikom. V zadnjem času pa sem v pogovorih z njimi opazila skupen imenovalec. Prav vsi sogovorniki so bili seznanjeni s kakim primerom, v katerem se je starostnik, ki je živel sam (pa ni imel rednih ali sploh nobenih stikov s svojimi svoj
ci, ker so bili sprti do te mere, da se niso niti pozdravljali na cesti, če so se videli), poškodoval ali zbolel ali kako drugače postal onemogel. Nekateri sogovorniki so omenili tudi primere, iz katerih je razvidno, da so starostniki, zapuščeni od vseh, umrli, pa so to sosedje opazili šele po nekaj dnevih. Poleg sporov se pojavlja tudi vse več odtujenosti. Končni rezultat pa je enak – nekje živi človek, za katerega nihče ne ve, ali mu je dobro ali ne, navsezadnje tudi, ali je še živ ali ne.
Redni vsakodnevni stiki
In že smo spet pri ohranjanju stikov – starostnik, še posebej bolan ali onemogel, bi ‘moral’ imeti vsaj enega človeka, s katerim bi imel redne stike: osebne, preko telefona ali celo interneta v današnjem času (klepetalnica, msn, mail ipd.). Nekoga, ki bi mu lahko povedal svoj načrt preživljanja dneva ali tedna, tako da bi ta, drugi, vedel, kje je starostnik in kaj počne. Seveda ne govorimo o kakem zasliševalskem načinu vzpostavljanja stikov, kjer zasliševalec izprašuje zaslišanega, kje je bil, kje bo in kje je zdaj, ta pa mu odgovarja. Ne, govorim o pristnim spoštljivih odnosih med dvema osebama. O odnosih, ki so v nekaterih (razširjenih) družinah španska vas.
Potrpežljivost pri učenju nove tehnologije za stike
Mlajši bi se lahko v taki meri posvetili starejšim, da bi jih naučili uporabljati mobilne telefone, s katerimi so lahko v trenutku povezani. Od tega, kako se ga polni, vklopi, izklopi, uporablja pri telefonskem pogovoru in pisanju besedilnih sporočil (SMS). Še večji izziv predstavlja uporaba računalnika ter svetovnega spleta in pisanje e-mailov. A tudi tega se da naučiti in tako povezati ljudi.
Naj sosed potrka na vrata
Sorodniki, ki živijo daleč stran od starostnika, se lahko povežejo tudi s sosedi starostnika, tako da imajo nekakšne dežurne nadzornike, ki lahko potrkajo na vrata te osebe in preverijo, zakaj se ta npr. ne oglaša na telefon.
Ko za starostnike občasno skrbijo druge osebe
Družabniki, prostovoljci, delavci centrov za pomoč na domu, ki občasno ali redno obiskujejo starostnika, lahko in tudi morajo v primeru, da zaslutijo, da je kaj narobe, poklicati na pomoč policijo, še prej pa kontaktno osebo, ki je navedena ob vključitvi starostnika v njihove programe. Tudi to lahko reši življenje. Reši življenje? Ja, natančno to. Zaradi zgodb, ki sem jih slišala.
Primera, iz katerih bi se lahko kaj naučili
Starejšo sosedo, ki je nekega večera padla v stanovanju in si zlomila kolk, tako da ni mogla vstati in priti do telefona
, da bi poklicala na pomoč, rešili naslednji dan njeni najbližji sosedje, ker so bili vajeni, da pride k njim na jutranjo kavo. S slabotnim glasom je vsa premražena in poškodovana od časa do časa klicala na pomoč, a njeni klici so bili pretihi. Šele ko so vdrli v hišo, so jo našli. In potem so nekaj dni iskali njene sorodnike, s katerimi stara gospa ni bila več v stiku.
Zgodba enega od uporabnikov pomoči na domu je podobna. Ni padel, ampak se je kopal v kadi, iz katere pa po kopanju ni mogel zlesti. V isti hiši, le v drugem nadstropju, so živeli njegovi sorodniki, ki niso opazili, da je kaj narobe – že leta so bili sprti. 
Ko je delavka s centra prišla čez kak dan na redni obisk, je opazila, da so vsa senčila na oknih spuščena. Sorodniki so, potem ko se je pogovorila z njimi in jim rekla, da če ne bodo pogledali k njemu, poklicala policijo, ker jo mora obvestiti, le preverili, kaj se je zgodilo. Moški si je, ker iz kadi ni mogel in ker ni uspel priklicati pomoči, v kad občasno natočil toplo vodo, tako da se ni podhladil. Kako dolgo bi bil ‘uspešen’, če ne bi bil vključen v pomoč na domu?
Želite še kak primer? Ne bomo ga zapisali, le spomnili vas bomo, da ohranjanje stikov rešuje življenja. Tudi takrat, ali pa predvsem takrat, ko smo sprti s kom, ta pa zaradi starosti, bolezni ali onemoglosti ne more skrbeti zase.
