To je popolnoma spremenilo njegov odnos do življenja. Danes je nad njim navdušen.
Težave že pri 47 letih
Težave s srcem so se pojavile pri starosti 47 let. Bil je športnik, ni ne kadil, ne pil. Najprej je opazil aritmijo in visok krvni tlak. «Te težave so mi kvarile srce, vsako leto je bilo slabše. Nekajkrat sem bil v bolnišnici, da bi mi pozdravili ritem, ampak ni šlo. Ultrazvoki so kazali, da mišica slabi in leta 1995 so zdravniki že ugotovili, da ni več možnosti, da bi srcu pomagali in da bo šlo še na slabše.
Ne le, da sem bil popolnoma brez moči, imel sem že zamašena pljuča, povečana jetra, vsi organi so propadali. Bil sem grozno srečen, da sem dočakal operacijo.
Takrat so me uvrstili na čakalno listo. Leta 1997 sem bil že tako bolan, da so me sredi leta hospitalizirali. Težave so se stopnjevale do te mere, da nazadnje nisem imel nobene moči več. Srce je delalo le še s 15 odstotki, moral sem polsedeti, saj me je ležanje dušilo. Priklopljen sem bil tudi na črpalko. Spominjam se, da mi je hči položila v naročje svojo prvorojenko, pa sem imel občutek, da me bo malo dete zadušilo. Zavedal sem se, da se prav lahko zgodi, da ne bom dočakal novega srca, vendar enostavni nisem misli na to, ampak le še na presaditev,« se spominja Ciril Golar.
Po osmih urah vesela novica
Na koncu moči je vendarle dočakal dobro novico. Zdravnik mu je sredi noči sporočil, da so dobili srce zanj. Pred operacijo je poklical družino, sporočil veselo novico in se od domačih tudi poslovil, če operacija vendarle ne bi uspela. » Govoril sem z ženo Miro in ji naročil, kaj naj stori, če se ne bo vse izšlo po načrtih. Naj ne krivi zdravnikov, saj sem bil kar v ubogi koži: ne le, da sem bil popolnoma brez moči, imel sem že zamašena pljuča, povečana jetra, vsi organi so propadali. Bil sem grozno srečen, da sem dočakal operacijo.«
Operacija je trajala od enih ponoči do pol devete ure zjutraj. »Vsi moji so pred operacijsko čakali, da jim je zdravnik sporočil veselo vest: srce je začelo normalno biti. Iz narkoze sem se dolgo zbujal, imel sem preganjavico, pa more. Govoril sem že z zdravnikom in s sestro, pa spet nazaj zaspal. Zares sem se zavedel šele zvečer. Bil sem priklopljen na aparate, tudi na respirator, ki so ga po nekaj urah odklopili. Takoj sem zadihal kot v zdravih včasih in komaj sem verjel, da lahko diham s polno močjo, čeprav me je vse bolelo. Že naslednji dan sem se sprehodil okoli postelje, kolikor so mi cevke dopuščale. Čez nekaj dni so si opomogli tudi ostali organi, kar se mi je zdelo skorajda čudežno.«
Doživljenjska terapija proti zavrnitvi
»Terapija proti zavrnitvi je bila močna, največje možne doze citosparina pa imunosupresivi, ki so jih čez čas zmanjševali. Tablete proti zavrnitvi bom moral jesti doživljensko. Pomembno je, da imam imunski sistem čim slabši, ravno obratno od zdravega človeka. Če bi bil imuski sistem močan, bi telo novo srce zavrnilo,« pove Ciril Golar in nadaljuje: »Od operacije naprej res živim z užitkom! Vsaka najmanjša stvar mi veliko pomeni. Pogosto me prešine misel, da bi se prav lahko zgodilo, da tega ne bi več mogel sploh doživeti. Korak za korakom sem začel s športom, danes se že odpravim tudi v visokogorje. Zdravo se prehranjujem, srcu pa pomagam s prehranskimi dopolnili, posebno z omega 3 in Q10. Spremenil sem tudi svoje razmišljanje. Ne delam od zore do mraka, izogibam se stresa in se posvečam družini in prijateljem.
