V času hiper intenzivne informacijske dobe ljudje svet okoli sebe doživljamo pretežno skozi televizijske in v zadnjih desetih letih tudi računalniške ekrane. Velika večina naših izkušenj in vedenj o svetu je posrednih – temeljijo na podatkih, ki jih prejmemo skozi taiste ekrane. Sveta ne doživljamo osebno.
Vemo, da nekje na drugem koncu sveta obstajajo plantaže kakavovca in da so v Mongoliji kulinarična specialiteta pečene ovčje oči. Redko kdo se je srečal z morskim psom v živo, pa smo vseeno prepričani, da je smrtno nevaren. Na Švedsko potujejo redki izbranci med nami, še manj nas je s kakšnim Švedom ali Švedinjo skočilo med rjuhe, a vseeno trdno verjamemo, da so Švedinje »zelo blond« in poskočne v postelji. Tudi medicinske sestre baje “rade dajo,” a vendar ne poznam nikogar, ki bi v bolnišnici dobil kaj drugega kot zdravila ali v najslabšem primeru nalezljivo bolezen.
Stereotipi so zelo preprosti, posredovani (prek na primer medijev) in precej trdovratni. Če se za lažje razumevanje obrnemo k najenostavnejši plastični definiciji, potem je stereotip določanje lastnosti posameznikom na podlagi pripadnosti skupini in ne njihovih individualnih lastnosti. Saj veste – vsi so male unikatne snežinke, od daleč pa le kupi snega.
Prepričanja, da so ženske bolj emocionalne in moški bolj agresivni, so posploševanja. Stereotipi so izredno vztrajni, čeprav se znajo s časom spremeniti in ne potrebujejo dejanskih dokazov. Izvirajo namreč iz potrebe ljudi, da si svet naslikamo črno-belo in ga tako laže osmislimo. Količina podatkov in okoliščin, ki bi jih morali predelati za obravnavo vsakega posameznega človeka, je enostavno preobširna.
Predmet posploševanja so najpogosteje različne etnične skupine, homoseksualci, ženske in starejši ljudje. Stereotipno predstavo o njih nam vsakodnevno posredujejo množični mediji, ki določeno karakteristiko vedno predstavijo kot osrednjo resnico o obravnavani skupini. Tako lahko o čistilkah preprosto razmišljamo kot o Neslovenkah in Fatah, ne da bi se morali hkrati pretirano poglobiti v vsako posebej. Ekonomičen način videnja sveta torej.
Res je, da je veliko moških zelo močnih, vendar je hkrati veliko moških po postavi manjših in šibkejših. Res nekatere ženske veliko govorijo, a hkrati ne dvomim, da poznate kar nekaj zelo molčečih predstavnic ženskega spola. Ravno zaradi črno-bele naravnanosti naših možgančkov se stereotipiziranju ne moremo upreti, lahko pa ga omilimo z načrtno uporabo pameti in nekaj odprtega duha. Četudi je veliko lažje razmišljati o ljudeh kot o skupkih par omejenih lastnosti, je spoznavanje njihove raznovrstnosti lahko veliko bolj zanimivo in zadovoljujoče. Se vam ne zdi?
