Kako se je zgodba z rakom na dojkah začela?
Šest let je minilo od takrat. Dan, ko sem zatipala zatrdlino na dojkah, me je navdal s hudim strahom pred smrtjo. Odprl mi je nešteto vprašanj. Najbolj me je hromila misel, da je rak smrten in bom morala zapustiti vse, kar sem poznala. In to v najboljših letih, saj sem jih imela komaj štirideset. Najtežje mi je bilo prvih štirinajst dni, ko sem čakala na izvid. Šele takrat sem spoznala, kakšno moč ima nad nami, nad menoj moj um. Bil je kot tovarna, ki ima ogromno proizvodnjo negativnih misli. S kančkom humorja, pa vendar s tesnobo v srcu sem po takih mislenih izbruhih razmišljala: Če še nimam raka, pa ga bom zaradi vseh teh negativnih razmišljanj dobila! Sama sreča, da je čas tekel in so dnevi prve negotovosti minili.
Vas je potrditev diagnoze pretresla?
Novica me je pretresla, popolnoma. Hipoma je dobilo moje življenje novo vrednost in pomen. Postalo je tako zelo dragoceno in krhko. Zavedanje, da lahko v kratkem času vse izgubim, je sestavilo v meni nov vrednostni sistem, prioritete so se mi popolnoma zamenjale. Z drugimi očmi sem gledala nase, na svoje otroke, prijatelje. Obenem pa sem obupno iskala krivca za nastalo situacijo. Spraševala sem se: Kje sem zgrešila, kaj narobe naredila, je to kazen za kakšno napako iz preteklosti… .Pa vendar ne morem reči, da so bili tisti prvi dnevi povezani le z obupom. Vsa teža diagnoze me je navdala tudi z neverjetno močjo po borbi. Da ohranim, kar je moje. Moram pa vendarle priznati, da se to ni zgodilo kar čez noč. Bili so trenutki, ko sem bila na robu obupa in sem se želela tudi vdati, preprosto zaspati.
Kaj je bil vzrok obupa? Je bil povezan tudi z zdravljenjem?
Ko pogledam nazaj, je bil čas, ko sem izvedela za bolezen, popolnoma negotov. Počutila sem se, da plavam v jezeru negotovosti. Predvsem sem se na čase počutila tako majhno, brez vsake možnosti odločanja. Do izbruha bolezni sem bila navajena, da sama odločam o vsem. Potem pa sem se kar naenkrat znašla v popolnoma drugi zgodbi. Seveda so svoj del k takim občutkom prispevale tudi posledice zdravljenja. Ne poznam človeka, ki bi z lahkoto prenašal obsevanje in kemoterapijo. Vendar pa sta zaenkrat tisto orodje, s katerim lahko premagaš bolezen. Zato sem gledala na zdravljenje pozitivno. Slabost in bruhanje sta sodila pač k zdravljenju. Skrbno sem sledila zdravniškim navodilom in zaupala njihovi presoji. Utrujeno sta me našla tudi obup in brezizhodnost. Skrb, kaj bo z otrokoma, če se le ne izzide po načrtih. Vsekakor na to vpliva tudi še vedno splošno sprejeto mišljenje, da je rak smrten. Pogledi, polni usmiljenja ti govorijo, da si obsojen na smrt. In boriti se moraš tudi proti temu, kar ti vsake toliko časa res vzame nekaj volje. Pomagalo mi je, da sem bila med najboljšimi prijatelji, ki so z menoj čakali na dobre novice.
Mnogo ljudi, ki so premagali raka, pove, da jih je bolezen spremenila. Kako je bilo pri vas?
Bolezen ti ne pusti le telesnih brazgotin, ampak te spremeni v celoti. Iz tako življenjsko ogrožujoče bolezni ne prideš ven več isti, kot si bil, preden si zbolel. Če sem prej sledila družbenim normam in pogosto uporabljala besede: To pa se spodobi, ali še rajši to pa se ne, sem potem bolj sledila svojim željam. Danes ne gledam več na to, kaj bodo rekli ljudje, upam se izpostaviti in preživeti brez negativnih posledic, sem samozavestna, zadovoljna sama s seboj in moje mnenje šteje. Ne dovolim nikomur, da s svojimi slabimi izkušnjami, riše na moje življenjsko platno. Rada pojem, slikam, lahko tečem 10, 20 kilometrov, kolesarim, sodelujem v TV reklamah, vodim svoj frizerski salon… Svoje izkušnje z boleznijo delim v skupini za samopomoč ženskam prebolelim raka na prsih, kjer sem koordinatorka. Lahko rečem, da danes živim polno življenje. Tudi zaradi izkušnje z rakom.
Kaj pa, če se bolezen ponovi? Se bojite tega?
Ne, ne bojim se, da se bolezen ponovi. Včasih sicer pomislim na to, pa se misli uprem in je ne razvijam. Danes sem močna in pogumna in če se bolezen ponovi, se ji bom uprla z vsemi štirimi. Razmišljam pa pozitivno in slabega ne pričakujem. Vendar sem pripravljena, to pa. Pregledujem se in sem pozorna. Skrbim zase in za svoje zdravje, naredim vse kar je v moji moči, da se ohranjam zdravo, zadovoljno in srečno.
Kaj bi svetovali ženskam, ki so pravkar izvedele za diagnozo?
Naj se ne bojijo. V dobrih rokah so. Zdravniki jim bodo pomagali z najboljšim kar imajo na razpolago. Obkrožijo naj se z ljudmi, ki jih imajo rade. Dovolijo naj, da jim izkazujejo svojo ljubezen. Energije naj ne trošijo za brezplodne pogovore in stvari. Vzamejo naj si čas zase in naj se imajo rade.
